No, v bistvu se na tem trekingu potepamo po južnem Velebitu in okolici, le da sva z naslovom želeli povedati, da treking ni tehnično zahteven in je predvsem uživaški. To, da tja dol vodi marsikdo, ni treba posebej poudarjati, kajne? In to, da marsikdo obljublja skrite kotičke, v bistvu pa vodi zgolj na znane vrhove, ste mogoče tudi opazili? No, pa saj je vseeno. Vsaj meni je 😊
Prvo sezono sva tudi mi2 v program umestili zahtevnejše pristope na vrhove in potem ugotovili, da želiva drugače. In sva prečesali in raziskali okolico, izbrali same češnjice, spustili zahtevnost in dodali kulinariko. Vse, kar treking ponuja je »za prste obliznit«. Uživaško, torej.
Seznam prijavljenih je obetal vsaj eno moško dušo, ki pa je malo pred odhodom (verjetno zaradi zle slutnje) zbolel. In tako sva v kombije nabasali same babnce. »Češpljev kompot« rečem taki družbi in tako je tudi bilo.
Z nama se odpravijo Smiljana, Mojca, Andreja, Francka, Tatjana, Alenka, Mateja, Lea, Tončka, Branka, še ena Mateja, Erna, Vlasta, Milena, Breda in Jana. 16 pohodno – kulinaričnih užitkov željnih brhkih deklet Slovenije. Najprej Kranj, nato Ljubljana, še malo pred mejo napokamo zadnjo ritko in dogodivščina se začne.
Čmo eno o vremenu? Dejmo! Jp,… tokrat napoved ni bila za dam nest. En delček prisotnih je našel samo dež, drug delček nekaj več optimizma za prvi dan. Nekaj starih, znanih pa, ko gre z nama, vremena niti ne čekira več. Vse, kar rečejo je to, da sta punci še vedno vse uštimali in nam še nikoli ni bilo dolgčas. Za vsak zihr pa vzamejo s sabo karte 😉
Vožnja poteka v mešanem vzdušju in aprilskem vremenu. Bo? Ne bo? Vrhovi Velebita so zapacani z mastno meglo, ko se vzpenjamo čez zadnji prelaz v smeri Golubića. V kombiju je tišina, vsaka premleva svoje. Ko se obrnemo na morsko stran pa nas poboža toplo sonce. In prešerno vzdušje takoj napolni kombi. Ooooooo, lej toooooo. Mi2 se že po poti dogovoriva, da bomo v petek počeli veliko in še več. Ker je tako prav! Imava kaj pokazati in pokazali bova!
Najprej torej na izhodišče za Kudin most. Že samo parkiranje kombijev na prepaden rob povzroči madeže znoja na kateri od majic in potne srage na kakšnem čelu 😊
Mi2 suvereno, kot stara tovornjakarja.
Izstopimo in vdahnemo topel, če ne vroč, morski zrak. Na obraze zlezejo iskreni, zadovoljni nasmehi in čutim, da nam bo lepo. Več kot lepo.
Najprej pozdrav, kratek opis trekinga in pravil, ki naju spremljajo. Zaradi varnosti, seveda.
Začnemo navzdol in prve fotografije so spremljane z glasnimi vzdihi zadovoljstva. Kako neizmerno lepo je tukaj!
Korakamo do mostu, se sprehodimo čez, pomalicamo, nekatere celo zaplavajo v Krupi.
Vedno si vzamemo čas tudi za druženje, pogovor. Do kombijev nas čaka vzpon in obljuba, da ju obrneva preden vanju nabaševa avanture željnih pohodnic. Zihr je zihr. Boljš, da zgrmita v dolino sam vi2 😊 Me se bomo že znašle! Pa če travo jemo pa koze molzemo!
Glede na to, da danes pišem tale blog, sem preživela. Tudi Jelena še vedno prav dobro izgleda.
V Obrovac na kufe in….ene 100 litrov Jamnice. Možakar, ki nam je stregel pijačo, se nasmehne in reče: »Ej, ni Janezi nisu više kar so bili 😊 Samo še vodu pijejo.«
To že…ampak dobre volje nam vseeno ne manjka. Skupina se je že povezala, padajo vici in smešne zgodbice, sproščenost je že tista prava, pristna.
»Kwa j pičke? Gremo še kam??« Gremo!
Brm brm in po pol urce parkirava….skoraj v Dolomitih.
Saj neeee, no. So pa razgledi na barvito skalo skoraj identični. Obiščemo majhen, slikovit kanjon majhne, tokrat presušene reke. Ja, tukaj se nikoli ne ve, če voda bo.
Navdušeni! Ja, to so skriti kotički. Tako skriti, da jih ne bom veliko opisovala, ker želim, da takšni ostanejo. Množičnosti ne maram in tudi sopotnikom želim podariti pristnost in mir.
»Matejaaaaa, a bo čas za kopanje??« »Bo! Ne le čas, tudi vreme 😊 Samo do nastanitve vas zafurava, potem pa lahko poskačete v toplo morje.«
Po kopanju pa (morš mislt) pride na vrsto hranjenje. Ta sila zanimiva zadeva, ki (MORAM) izvabi iz ljudi marsikaj (haha). Večina ob ribji pojedini zgolj hvaležno prede in si liže prste, ker je TOK DOBR, najde pa se kdo (ne vedno, včasih), ki ….ki….ki….pač tega ne počne 😊 Skratka, večerja je za 5 zvezdic, postrežba prav tako. Po hranjenju, ko smo bolj ali manj zaposlene le s tem, pa spet tisto vprašanje, ki ga imam najraje. »Matejaaaaa, a bo jutr dež??« "Itak, da bo! Sam ne vem kje 😊"
Prijazno (vsaj zdi se mi) pojasnim, da je dopoldan nekaj možnosti, da bo deževalo, zato imava pripravljen plan B, ki prinaša bonus izven programa. Vidim, da se obrazi spet sprostijo in pelerine oddahnejo. Ne bo jim treba zadrževati silnih dežnih kapelj, ki povzročajo vse sorte obolenj, kot so atipične pljučnice in podobne nevšečnosti. Povem, da se bomo dopoldan odpeljale na ogled čudovite Cerovačke špilje, popoldan pa bomo prilagodile tistemu, kar nam bo nebo namenilo. Torej, po zajtrku ruzake v kombi in pičimo. Ne, ne bomo kartale, brez skrbi.
Jutro, zajtrk, prevoz do špilje. Ogled, ki navduši, navduši. Ej, to morata dodati v program! Ne, ne bova. Naj bo vsakič malo drugače. Ne maram rutine in nikoli je ne bom. To je za vas. Darilo, iz srca. Ker je aplikacija kazala dež 😊 nam pa sije sonce.
Po ogledu se prepeljemo na izhodišče za pohod. Prej seveda spijemo kufe in nekaj pomalicamo. Lačna baba je tečna baba! Pika, zvezda, amen.
Na Vaganac, smer Jagin Kuk. Zakorakamo v osrčje južnega Velebita. Same, okrog nas mir, tišina in surovost tega nekoristnega, a tako lepega sveta. Korak za korak se navdušujemo.
Vsakič znova je tudi meni lepo. Ta vaša energija mi daje krila. Za še, za še več in za naprej. Hvala, drage dame. Da ste, da navdušujete, podpirate in včasih dobronamerno tudi kaj pripomnite. Rastem in se razvijam. Z vami in zaradi vas. Četudi je dobro, je vedno lahko boljše. Ponosna, a ponižna. Juhej, kok nam je dobr!
Do roba, kjer posedimo in z vrha gledamo v morje. Skale in morje. Gore in morje. Simbioza, ljubezen, narava in človek. Še naprej se podamo, vsaka s svojimi mislimi. Tišina, ki boža. Do naslednjega roba, kjer se nam prikaže Bojinac in Jagin Kuk.
Posedimo. Nekaj malega pojemo in zakorakamo nazaj. Pot, z razgledi. Pot, ki ni nikoli enaka.
Do kombijev prispemo pozno popoldan. Cesta, po kateri se vozimo je ozka, ovinkasta in ena najbolj razglednih v teh koncih. Dobiva priznanje, da sva dobri šoferki 😊 Priznanje poboža, vedno. A naj ne razvadi. Ej EGO, bejž nazaj u vrečko! Nimaš kej kle delat!
Pod tuš in spet na večerjo. Pa zakaj res ves čas opisujem to hrano? Včasih se sprašujem, če je to sploh faktor. Če je vredno omembe. Pa se mi zdi, da je. Sopotniki nama vedno znova potrjujejo, da naju cenijo tudi zato, ker skrbno izbirava nastanitve in ponudnike hrane. Ja, ni vsak polpenzion enak. Pa se spet sprašujem, zakaj je to tudi nama tako pomembno. Pustimo, da rada jem (to se mi vidi, vem). Pomembno nama je, ker želiva sopotnikom tudi skozi to prizmo pokazati, da ceniva njihovo prisotnost. Da si zaslužijo malo več, če ne veliko več. In večina to zelo, zelo ceni. Oni drugi pa….mah…neka jim bude sa srečom.
Kaj včasih rečem? Ne želim biti nizkocenovnik, in ne bom! Poleg tega, da ponujava, se tudi učiva. Vsak treking je za naju tudi šola. Le šolnina ni vedno enako visoka.
Po hranjenju si privoščimo dobro uro »stand up« komedije. Pač toliko, da trebuhi, usta in solzne oči še zdržijo. Krohotamo se, cepetamo in cvilimo.
Sem vam že zaupala kako zelo imam rada ljudi, ki razumejo humor? Ljubim jih! Une, k štekajo! Tukaj so bili in so štekali. No, ne čisto vsi.
Še nedelja je pred nami. Vetrovna bo.
Ajaaa, dežja v soboto ni bilo. Sem povedala?
Kanjon Paklenice je v programu in obiščemo ga. Kar je treba, je treba. Sprehodimo se do doma v Paklenici, kjer spijemo kavo in se malo razkužimo, nato pa nazaj.
Doživimo še en obraz Velebita. Tistega vetrovnega. Z burjo, ki mestoma premakne kolono v levo ali desno. Ko ugotovimo, da ni za umret hudo, se prepustimo in samo še uživamo. Smehljaje se vrnemo nazaj in zadovoljno ugotovimo, da smo dobile vse in še več. Velebit s tavelko žlico, če ne s šeflo!
Še v Rajno na odlično kosilo, prej z Jeleno suvereno in neopazno rešiva situacijo s klicem na 112. Ne na račun skupine in v dobro posameznice.
Avtocesta je zaradi burje zaprta, zato se odpeljemo do Karlobaga in se preko Baških oštarij vrnemo domov. Pot domov je vesela, zadovoljna, nasmejana. Prav takšna, kot je bila pisana druščina deklet. Vsaka drugačna in vsaka zase najboljša. Nekatere za večkrat, druge za začimbo. Vse skupaj pa en odličen češpljev kompot.
Comments