Na tole krpljanje, krpljanje v Dolomitih Pale di San Martino, me letos spomni točno tole vprašanje. Če imava še kakšno prosto mesto. Toliko zanimanja za ogled teh zimskih lepot še ni bilo. Zanimivo je kako različno se iz sezone v sezono kaže interes in kako različno se polni program oziroma posamezni trekingi. Če kaj, potem je tale špas povsem nepredvidljiv. In vse, kar lahko predvidiva je to, da ne moreva predvidevati ničesar. Ne tega kaj in kdaj se bo napolnilo, ne tega koga bova kam peljali, niti tega v kakšni vremenskih pogojih se bomo kje potepali. A ni to nekaj najboljšega? Vsakič znova dobiva paket presenečenja 😊 Kot nekakšen kinder jajček, le da so v notranjosti navadno takšni in drugačni ljudje.
Krpljanje v Pale je vsakič nekaj posebnega. To se je očitno med najinimi potniki hitro razširilo in letos sva imeli precej dolgo čakalno vrsto. Od tistih, ki so bili tam z nama, zagotovo ni bil nihče razočaran. Če je bil pa to zelo dobro skriva 😊
Ranega petkovega jutra smo se torej na krpljanje podali skupaj z: Alenko, Mojco, Andrejo, Nives, Marjetko, Ksenijo, Špelo, Karmen, Matejo, Brigito, Nino, Ireno, Tadejo, Sanjo, Klavdijo in Manco. »Spet same babe?«, je vprašala ena od, ko je videla najavo odhoda na facebooku. Ja, spet. Pa nič hudega. Itak je tole nekako babji prestiž. Desci so se pač doma zaležali in so vsi srečni, ko njihove gospe za tri dni odpotujejo na lepše. Da jim le v hladilnik postavijo tri plastične posode za napisom sarma, ričet in pasulj – pogrej in se najej 😊
Njihove dame pa si s Hike & Chill privoščijo aktiven odklop z odlično hrano in najboljšo družbo. In niso nori tisti, ki se zavedajo, da je srečna žena pogoj za srečno življenje – happy wife, happy life. Mi2 z Jeleno pa srečni, ker delava ljudi srečne. Ooooo, kok spet nakladaš Gerečnca! Dej drži gobec pa nam povej kako je blo!
Evo, evo. Že pravm.
V dveh kombijih je bilo večino brkih deklet, ki so se prvič podale na uživanje s krpljami, zato z Jeleno preudarno izbereva cilj za prvi dan. Po vijugasti vožnji in vmesni kavi se sredi sončnega dopoldneva prifjakamo na razgleden prelaz. Pogrizljamo sendvičke in čokoladke, spijemo kak požirek čaja iz termovke, pograbimo vsaka svoj par krpelj in se premestimo na drugo stran ceste, kjer nas pričaka snežena podlaga.
Če je letošnja zima s snegom precej skopa, zadovoljno ugotovimo, da nam ga je »nametalo« kar precej in bo krpljanje res pravi užitek. Navodila, napotila, montiranje in zakorakamo v novo doživetje. Počasi, da dobimo prve, prave občutke.
Razgledi so noro lepi, energija v družbi pa daje krila. Nekaj po steptani špuri, nekaj po celcu. To je točno ta svoboda, ki jo krplje ponujajo. Pač greš. Kamor želiš.
Za hrbtom se bohotijo špice Pal, tam daleč pa Lagorai. Pridemo do smučišča, odkorakamo čez in se zazremo v navpično, južno steno Marmolade. Kako je mogočna. Odlično se vidita tudi Antelao in Pelmo.
Tam zadaj Marmarole, vidi se do Treh Cim in še marsikaj. Razgledi, RAZGLEDI. Poziramo, fotografiramo in se navdušujemo.
Vodim še višje, še naprej. Spet malo po špuri in spet po pršiču. Da se čuti razlika in da se začuti ta svoboda.
Do drugega roba, kjer razgled daje občutek, da bi se lahko dotaknile tritisočakov, ki sestavljajo Dolomite Pale. Spet se fotografiramo in prav čutim kako nam je lepo.
Do odprte koče, kjer si privežemo lačne in žejne duše. Tudi kak bombardino pade v želodčke nekaterih. Sam, da je fajn. Prešerna družba in prestižna okolica. Sestopimo malo po svoje. Fajn je, ko poznaš teren in veš kam vse lahko s skupinico zaviješ, da je varno.
Pri kombijih se opedenamo v čeveljce, nato pa transportiramo na Passo Rolle. Zabremzava. Gremo še nekaj pofotkat, ane? Najprej »čukasti« pogledi kaj da lahko tukaj lepega vidimo, nato pa par korakov in široki nasmehi, ki jih spremljajo vzdihi podobni tistim iz pornografskih filmov. Ooooooh, aaaaaah, šeeeeeeeeeee
Do trgovine in do hotela, kjer nas prijazna lastnica Delia vsakič znova razvaja s prijaznostjo in odlično hrano. V preddverju hotela nam pripravi kavice in čajčke pa nekaj dolce, da dobimo nazaj izgubljene kalorije. V sobe, lepotičenje in umivanje (upam, da v obratnem vrstnem redu), nato pa večerja. Ooooo, kok je blo velik pa dobr! Prav nobena ni jamrala. A? Pa mi povejte kdo v tej naši ljubi deželici zna takole zadovoljiti hordo raznolikih žensk? Sm coprnca al nism? Po večerji nekaj dobre volje, nato pa jo družno pomaknemo v mižule.
Sobotno jutro. Novica, ki pretrese. Zdržim. Moram. Vem, da mu bo za mavrico lepo.
Obetal se je čarobno – snežen dan, zato gremo v čarobno dolino. Najlepša v Dolomitih je.
Prav res. Sneg naletava, prijetno toplo je. Mir, mir, mir. Prav paše. Na izhodišču si spet nataknemo krplje in zakorakamo v nov dan. Kako nas res narava umiri. Koliko lepega nam ponuja. Hodimo v tišini in zdi se, da se vse poglobimo vase. Razkošje. Ko tišina ne boli, boža. »Potegnem« do odprte bajtice. Na dvorišču se odžejamo, polulamo in slečemo kakšno plast oblačil.
Pred nami se iz megle pokaže ostenje divjih vrhov. Je… in ni… pa spet je… in ni. Predstava! Stojimo in dih jemajoče scene poskusimo vtisniti v spomin za vedno.
Premikamo se pod ta ostenja in zdi se, da nas bo zdaj zdaj pokrilo. Še do ene bajtice potem pa naprej.
Višje in bližje. Sneži, narava je utihnila in utihnile smo me. Znamo, o prekleto dobro znamo.
Je pa res, da ženska tišina v domačem okolju navadno ne prinaša nič dobrega, kajne fantje? Pridte jih pogledat sem! Tih so pa fajn jim je. Ane, da sm coprnca?
Do Baite Segantini. Megla, sneženje in tako prijetne temperature, da si vzamemo kar nekaj časa za hranjenje.
Nazaj pa spet po svoje. Ja, svobodno. Ni se treba držati utečenih poti. Tudi tukaj ne.
Preden začnemo zapuščati to čudovito dolino se za nami odpre vse, kar se pač lahko. Obstanemo. Onemimo.
Tako lepo je, da skoraj pozabimo fotografirati. Vzamemo si trenutke za občudovanje v tišini, nato pa odkrpljamo zadnji del poti do kombijev. Soglasno se strinjamo, da je bil dan blizu popolnosti, ali pa pač tak – popoln.
Spet do hotela, spet na kufetkarsko razvajanje Delie in spet na njami, njami večerjo. Še tretji dan. Zmorem? Zmorem.
Dan kot iz sanj, bi mu lahko rekle. Sobotno sneženje in nedeljski sončen dan brez oblačka. Me pa v gondolo in na višino 2700 metrov.
Altopiano Pale. S krpljami. Po sneženju, po »frišnem« snegu, v sončnem vremenu, z umitimi razgledi. Že samo izstop iz gondole na platoju iz nas izvabi vrisk.
Če je bilo vzdihovanje prvega dne podobno čemu drugemu, lahko rečem, da je bilo zgolj generalka. Glavna predstava je bila ta dan. V nedeljo, visoko na planoti Pale. Stojimo, sploh se ne premikamo. Gledamo in skoraj pozabimo dihati.
Lahko si predstavljam kakšen vtis naredijo ti razgledi na nekoga, ki je tukaj in tako visoko prvič. Neopisljivo. Zakorakamo malo navzdol, krplje so še na nahrbtnikih. Jelena »produži« do bajte in nas napove ob povratku. Da imamo rezervirano mizo ali dve. Me, babnce, se opremimo in dogovorimo, da se držimo pravil.
Tokrat res v koloni, brez soliranja, ker je lahko nevarno. S pametnimi babami se vse da. Vodim po tej kamniti, s svežim snegom pokriti, planoti. Gor in dol. Ustavljam, ker vem, da želimo občudovati, fotografirati in se smejati.
Pa spet gor in spat dol. Preverim kam bi in odpeljem v desno. Ja, poznam to planoto in nekako vem kam je treba in zakaj. Sledijo mi. Zaupajo. Zavedam se odgovornosti. Postanemo. Poziramo.
Noge so že malo utrujene, a želja je velika. Grem počasi. Počakam, spodbudim. Zavriskam, verjamem. Čutimo to, zato zmoremo.
Zadnji del je strm. Snega je veliko, pršič. Previdno vlečem. V okljukih, da je manj naporno. Zamenjajte se! Bravo! Še malo! Vredno je! In je! Do roba. Visoko, visoko. Skoraj na višini Triglava. Razgledi? Ne, sploh ne bom pisala, ker bo kdo rekel, da si izmišljujem. Prpopala bom ene dve fotki pa glejte 😊
Sestop po strmini s pršičem je….. VRISKAJOČ. In spet si potrdimo, da je bil vsak korak vreden napora.
Razigrano, nasmejano. Po planoti, z razgledi. Do bajte, ker sva že stari znanki in temu primerno tudi sprejeti. Prijazno, hitro. Najemo se. Odžejamo. Odpravimo se do gondole, vkrcamo in spustimo do San Martina di Castrozza.
Delia nas sprejme tudi ta dan. Z vsem popoldanskim udobjem. Kavico, čajem in sladicami. Preoblečemo se, napakiramo v dva srečna kombija in odpravimo v domačo deželico. Ožarjenih ličk, utrujenih nožic in kupom čudovitih fotografij. Vsaka zase nas spominja na nekaj lepega. Nekaj, kar ne bi nikoli doživeli, če ne bi v življenju sprejemali tovrstnih odločitev. Da je prav, da greš.
Nekako tako, kot v svoji pesmi (Vzpon) opisuje pesnik Janez Menart:
»Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj,
ki vrh vse bolj zastira ji oblak,
ki vzpon tja k njej mi že šibi korak
in srka kri iz prenapetih žil,
ker to kar je za mano, me uči,
da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas
dobila bo nem, omrtvel izraz
kot vse, kar daleč spodaj že leži;
ker vem, da vrh, četudi stopim nanj,
rodil bo srečo le za kratek hip,
saj ko se v žilah umiri utrip,
bo s koncem hoje tudi konec sanj;
saj tam nad vrhom je le še nebo,
jaz pa pod njim obstal bom ves težak –
kako naj višje stopi mi korak,
ko pade noč in zvezde se prižgo?
Vrh gore je bel kažipot očem
In jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem.«
Comments