Začetek oktobra je zadišalo po zimi. Nepričakovano? Verjetno ne. Ni bilo prvič in zagotovo ne zadnjič. Narava gre svojo pot in tudi za človeka je dobro, če najde svojo. Takšno, ki ustreza le njemu. Za gušt, bi rekla. Kdaj ste se nazadnje vprašali kaj vas izpolnjuje? Kaj v vas zakuri tisto iskrico, ki vas dela žive? Kdaj ste se nazadnje vprašali kaj je smisel vašega življenja in s čim si ga polnite?
Odgovorim zase? Takšna in podobna vprašanja si postavljam že vrsto let. In vsakič, z vsako prebrano knjigo, z vsakim korakom naprej in z vsakim pogledom vase, bolj suvereno odgovarjam na takšna vprašanja in vsakič bolj vem kdo sem, kdo ne želim biti. Kaj me osrečuje in kaj žalosti. Kam grem in na kakšen način bom tja prišla. Srečna, ker sem se globoko spoznala in srečna, ker v sebi odkrivam vedno nov potencial. Če pogledam nazaj, je mnogo stvari, ki sem jih začela iz nule in pripeljala na zavidljiv nivo. Mnogo je tudi stvari, za katere sem menila, da so moje, pa ugotovila, da niso. Kako daleč stran od sebe sem jih zmetala. In s kakšnim veseljem!
Skozi samospoznavanje sem se naučila tudi spuščati in prepuščati. Pa ne vsakemu in vsakič. Ja, cela znanost je lahko to 😊 ali pa zgolj bogastvo življenja. Če kaj, nisem revna. V pravem, ne v finančnem vidiku.
Pa Gerečnca spet filozofira, la, la, la, la, la…
Torej, tokrat je bilo potrebno prepustiti se darilu narave, ki nam je v začetku jeseni podarila barvito zimo. Kako, da je zima lahko barvita, če je bela? Brez težav 😊 potujte z nami in doživeli boste nemogoče 😊
Začelo se je adrenalinsko. Tako, kot še nikoli in tako, kot si nikoli ne bi želela. Ob odhodu iz Kranja mi je na kombiju razgnalo pnevmatiko. Na avtocesti, pri visoki hitrosti, ob prehitevanju tovornjaka. Kaj? Vam je zavrela kri? Meni ni. Ne vem kako sem uspela ohraniti popolnoma trezno glavo, a sem jo. Zamenjava gume, nadomestno vozilo in… urco kasneje že potujemo v Krške Alpe. Sopotniki so razumevajoče počakali na kasnejši odhod in še enkrat se jim zahvaljujem. Za vse, ne samo za razumevanje. Adrenalin je popustil na kavi v Radovljici, kjer smo postali (po)polna ekipa. Kdo je tokrat užival z nama? Andreja in Matjaž, dve Kseniji, Gabi, Sanja, Irena, Branka, Tamara, Tončka in Maks.
Ob kofetkanju naju spremljajo radovedni pogledi. Družba je zimsko napravljena in v nekem pričakovanju, ki ga nihče ne zna definirati. Prekinem negotovost in povem, da naj bodo brez skrbi. Fajn se bomo imeli in ne bomo rinili v težave. Te nas že tako ali tako včasih najdejo same od sebe. Pnevmatika in izredna sreča na avtocesti naj bo za ta dan dovolj. Razbremenjeni se odpeljemo v sosednjo Avstrijo, natančneje nad Miljsko jezero. Tam poznava eno čudovito, krožno pot. Najprej prehodimo to. Nato preverimo kako nam kaže vreme in ostane nepredvidljive zadeve.
Razgledi, ki nas spremljajo na krožni poti dajejo vedeti, da je višje zapadel sneg. Kulisa je čudovita, narava spektakularna. Gremo v gozd, kjer so tla prekrita z zeleno – zelenim mahom.
Pravljično. Ustavimo se na pomolu v obliki ladje.
Nad Miljskim jezerom smo. Navdušeni! Varni 😊
Še naprej, do jezera, nato še do drugega. Tukaj vedno vidimo lokvanje.
Poznate te cvetove? Te čudovite trpežne in hkrati nežne vodne rastline. Cvetovi, ki zrastejo prav čudežno v najbolj mračnih razmerah in so simbol sreče. Sreča… kako vedno znova iskan pojem. In kako si jo vsak predstavlja po svoje. A ni to fajn? Meni, ki sem kao bolj trda (haha) je blizu izrek, da je vsak svoje sreče kovač. No, nekateri si pač ne mislijo tako. Tudi prav. Torej mimo drugega jezerčka, mimo čudovitih hiš do stare, stare cerkve, ki je res nekaj posebnega.
Tam se z Jeleno dogovoriva, da se gremo imeti varno – fajn. Z nasmehom na ustih naznaniva, da tokrat ne gremo gor, ampak gremo dol. Ob čudovito Miljsko jezero, kjer častiva vožnjo s panoramsko ladjico. Veselje zaveje v skupini in odjadramo v pristanišče. Še prej si, na obali jezera, privoščimo pijačko in kratek sprehod.
Nato se vkrcamo na ogrevano ladjico, ki nas dve uri vozi po ogromnem jezeru.
Vidimo veliko, čas pa je tudi za sproščene pogovore. Nič nam ne manjka, smo soglasni.
Še v trgovino, nato pa k Tini, v hotel. Že prejšnji dan naročiva, da nas pričaka s kuhančkom. Tega navadno pijemo pozimi, a tokrat je zima prehitela jesen in kuhanček pač paše zraven.
Te majhne pozornosti, ki jih ponudiva najinim sopotnikom, na koncu vedno postanejo največja darila. Darila pozornosti, ki kažejo, kako ceniva prav vsakega, ki se nama pridruži. Postojimo ob odprtem ognju, pijemo vroč napitek in se dogovarjamo, da bi si privoščili še kakšno uro savnanja. Pred večerjo, seveda. Preveč obilno jemo, da bi kasneje kdo upal v savno. Ga bo še kap!
Sobe, tuširanje, tople postelje in mehke odeje (kle so ekstraaa mehke!). Nato večerja in družabni del. Vsakič se narežimo do solz. Tokrat si skupina sposodi mene. Kako mi je všeč, ko prcajo, ko upajo, ko so sproščeni in, ko štekajo. Takrat se imamo nadstandardno! Navihana moška družba vse skupaj le še popestri in če bi nas kdo danes vprašal čemu smo se režali, bi rekel, da smo »prtegnjeni«. No, lahko smo tudi to! Važn, da je fajn. Navodila za sobotni del. Spet nekaj negotovosti. Sneg je, Mateja 😊 Vem, dragi moji. Obljubim, da bo varno in lepo. Prepustite se, če le zmorete. In so se. Zaupali, zmogli. Hvaležna.
Z Jeleno se odločiva, da gremo proti Bonnerhutte in tam začnemo treking. Skoraj na višini 2000 metrov se bomo gibali, junaki. Po zajtrku se spet oblečemo kot sredi sibirske zime (malo vseeno pretiravamo, ampak… je že tako prav) in odpeljemo do izhodišča.
Usred ničega je. Tako, po najino. In že kar takoj nas pričaka sneg. Parkirava, se nasmejiva in rečeva:« Zimsko – jesenska pravljica se začenja!« Obraz se razlezejo v smeh, korak se podaljša, uživanje se začne. Snežna podlaga, okrog nas pa žareči macesni.
Če bi mi kdaj prej kdo rekel, da sem videla že vse lepote, kar jih narava ponuja, bi mu mogoče celo verjela. Pa jih nisem! Danes to vem. Ker jih vsakič znova vidim več, drugače, bolj doživeto. Sveže zapadel sneg, kravce, ki se v snegu še vedno pasejo, macesni, ki so z vsakim metrom višine bolj zlati.
Razgledi, ki jih čarajo sonce, modro nebo in meglice. Pa družba, ki vse to vpija in doživlja. Z navdušenjem, kako pa? Snega je z vsakim korakom več. Zavijem do pobeljene planine, nikjer ni nikogar. Le mi in naša sreča.
Do sem potegnemo lepo gaz, ki jo (glej ga zlomka) za nami uporabi kolona kravic. Nesrečnice male, kaj delate tukaj? Skoraj bi povzročile čelno trčenje in tokrat so postale zvezde fotografiranja. Krave, ki se pasejo v snegu 😊
Malo nazaj in spet v klance. Vodenje prevzame Jelena.
Korak za korakom reže snežno belino in nas vodi v raj. Belo, da oči bolijo. Zlato, da se oko orosi. Dih jemajoče? Ja. Dobesedno. Ustavljamo se. Fotografiramo. Vriskamo na glas in vriskamo v sebi. Bogati smo! Hodimo med zlatom, ki je najbolj dragoceno. Sopotniki priznajo, da si kaj takšnega niso predstavljali in da je pot čudovita. Večina še nikoli ni doživela tako spektakularne zimske pravljice v jesenski preobleki. Tako visoko pa zagotovo ne. Pohecamo se, da imamo uverturo v krpljanje brez krpelj. Mah, kaj mi to rabo? Mamo mi to! Brez 😊
Na planoti, malo pod 2000 metri se ustavimo.
Privoščimo si zimsko martinčkanje na soncu, malico iz nahrbtnika in delanje prvih snežnih odtisov. Otrok v nas postane razigran. Zelo razigran. Sreča? Lahko je tudi to 😊
Sestopimo po »špuri«, ki je izredno razgledna. Po belih poljanah, ki jih krasijo žareči macesni. Pravljično je. Še do črede konj in do kombija. Zapeljeva v kočo, kjer si privežemo žejne dušice, nekateri pa na hitro napolnijo sladkega željne želodčke. Odtajamo se, lička postanejo lepo rdeča. Iz njih žari… sreča 😊
Do hotela in kar takoj tja zadaj, kjer nas Tina spet prijazno postreže z njenim toplim napitkom. Z in brez alkohola. Dobro k hudič. Pa še ogenj zakuri, da je romantika na vrhuncu. Hvaležni? Smo! Vsi? Seveda! Še čas za razvajanje v savni, umivanje in malce skrivanja pod toplo, mehko odejo. RES so odeje v tem hotelu EKSTRA flafi 😊 Odlična večerja, smeh do solz in ugotovitev, da nam tale zimska pravljica več kot ustreza. Čeprav smo pričakovali jesen…
Spet stakneva glavi in spet sprejmeva odločitev. Kakšno? Najboljšo! Na drug konec vas peljeva. Tja, ker so izjemni razgledi, žareči macesni in kjer je varno, tudi, če je sneg. Juhej, smo spet navdušeni. Kaj bova pokazali? Kot vedno – vse in še več.
Po zajtrku se s coknpoki namečemo v prevozna sredstva, poslovimo od Tine (do krpljanja v februarju) in oddrvimo do parkirišča. Visoko, visoko je postavljeno in že kar takoj smo navdušeni. Upravičeno. Opremimo se, zadekamo, okapucamo, zavijemo,… nato pa s strumnim korakom v brege.
Kok smo luštni, prsežem. Vsak se po svoje bori s silami narave, ki nas ogrožajo s sapico vetra in nižjimi temperaturami. V boj, družba! Mau vas hecam, ane? Saj ni bilo tako hudo, ne, ne.
Mimo bajte, gor in gor. Macesni so nižje še zeleni, snega ni veliko. Od daleč pokažem naš cilj. Na obrazih se pokaže začudenje. Tja gor gremo? A res? Seveda. Zmorete. Še veste ne kaj vse. Pejmo!
Vlečem počasi. Vmes ustavim, da zadihamo in s pogledi zajamemo okolico. Fotkanju ni konca, navdušenju tudi ne. Snežna odeja se debeli, smo na višini 2000 metrov in več. Gremo do prvega dvatisočaka. Možic pri možicu. In eden ogromen. Za njim naše Julijske Alpe, spodaj Miljsko jezero. Meglice in pobeljeni vrhovi. Čarobno.
Eno skupinsko, za spomin.
Nadaljujemo mimo zamrznjenega jezera, med sneženimi poljanami in razpihanim terenom.
Umetnija, ki nas obkroža, je neponovljiva. Do granitnih vrat. Malica. In še naprej.
Še tretji dvatisočak je pred nami in tudi tja zmoremo vsi. Navdušenje nas žene. Lahkotno in suvereno. Bravo, bravo!
Nazaj po isti poti, nižje odvijem še na četrti vrh. Ta je cukrček za zaključek tridnevnega zimsko – jesenskega sladkanja.
Še do bajte, ker si privoščimo kosilo, preizkušanje lokalnih jedi. Pregrešno dobre so. Popoldan je že in čas je, da se odpravimo proti domu. Prijetno smo utrujeni in polni vtisov, ki jih nismo pričakovali. Sami fajni so.
Ja, tako je, če se zmoreš prepustiti. Vodenju in naravi. Takrat dobiš najlepše in največ.
Vožnja domov je kratka, vzdušje odlično. Na vstopnih mestih izstopijo. Vsak po svoje. In se od tu naprej poda na svojo pot. Kakršnokoli že. Vsak izbira sam. Tudi to, da je tri dneve preživel z nama. Te poti so nam skupne. Nama dragocene in verjameva, da tudi vam.
Bogastvo? Sreča? Ja, zame je to to. Ne samo to, ampak tudi to. Hvala, prijatelji.
Comments