Bistvo je očem nevidno

Lani, jeseni, ko sva z Jeleno peljali čisto polno skupino na treking poimenovan »Uživaška Paklenica«, sem v kombiju vzneseno razlagala, kako pa tukaj obstaja tudi kopica zahtevnejših poti, ki so pravi cukrčki. Z mojim guštom, ki nastane ko opisujem gore in njih lepote, sem cedila sline pri opisovanju veličastnega prečenja iz Male v Veliko Paklenico. Ker imam največkrat v kombiju sopotnike, ki zavzeto poslušajo moje nakladanje (in mu celo verjamejo), se je navdušenje razlezlo in rodilo idejo, da pa letos spomladi peljeva tja dol eno zaključeno skupino, ki ji zahtevnejše poti niso prezahtevne.

Kolovodja in idejni vodja postane Smiljana.

Dobi zgolj kratka navodila – samo 1 kombi in hodit nej znajo! Ko zaupam, zaupam. In tokrat sem. Že jeseni sta bili v ta isti kombi povabljeni tudi Tatjana in Branka in pomladnemu izzivu se nista uprli.

Konec januarja določimo datum, izberem tri zahtevnejše cukrčke in se priporočim za vreme. Vse, vključno z »uhojeno« skupino je bilo tipi – topi. Tko, k more bit.

Poln kombi odpelje že iz Kranja, tako nam v Ljubljani sploh ni treba zabremzat. Kdo so junaki zgodbe? Smiljana, Tatjana, Branka, Majda in Gorazd pa Pika in Andrej. Kleni in stabilni sodržavljani. Vsak drugačen in vsi fajni.

Oddrvimo tridnevni dogodivščini v objem. Da pot ne bo predolga, si vmes privoščimo kufe pa kak rogljiček. Parkiramo, kjer parkiramo in se podamo na Pot malega princa, v načrtu pa je tudi vzpon na zahteven Bili kuk. Mate opremo? Mamo! Mate noge? Mamo! Mate voljo? Mamo! Ja pol pa puhnmo!

Z zmernim tempom se podamo v brege. V tiste prelepe, čarobne konce, čisto na zaključek Južnega Velebita. Ko sva tukaj pred leti pohajkovali z Jeleno, me je okolica navdušila, ker ponuja pristnost in mir, ki mi ogromno pomenita. In veliko mi pomeni družba, ki čuti podobno. Pot malega princa ni bila naključen izbor.

Ne, vse se zgodi z namenom in vsaka stvar ima svoj pomen. Toliko modrosti, ki jih je prav ta princ natresel med ljudi, ne najdeš na kupu. In pot, ki nas je čakala, je obetala pravljično, čarobne vtise in občutke. Mali princ je prišel med ljudi, da bi jim odprl oči za lepoto okrog njih, ki je ne vidijo. Jaz sem tukaj z ljudmi, ki bodo odprli oči, da vidijo lepote Velebita in začutijo bitje njegovega srca. Ker…kdor hoče videti, mora gledati s srcem.

Hodimo torej in se bližamo surovemu svetu, ki pa da veliko več, kot nam ponujajo ljudje. Pri bivaku si vzamemo čas za malico, nato se spustimo do poti, ki jo je nadelal Tatek. Ljubil je Velebit in svojo ljubezen je prelil v poezijo poti, ki nas čaka. Nadenemo si čelade, kajti padec tukaj je lahko usoden. Vodim počasi, s tistim mojim mirom in občutkom, da se gibamo mehko kot meglice, ki po dežju oblijejo pokrajino. Gor, dol, sem in tja. Skala, jeklenica, lestve, ki so precej na »prnbližn«.

Pot je čudovito speljana po naravnih prehodih in po nekaj urah nas pripelje pod vznožje Bilega kuka. Nič ne vprašam. Vidim, da zmorejo. Grem gor, spet v zahtevnejši del.

Na vrhu evforija. Pristno navdušenje pristnih hribovcev.  Ko ni treba besed. Ko enostavno čutiš, da je to to.

Pofotkamo se in pazljivo spustimo pod vznožje skalnate gmote, ki nas je gostila. Spet si vzamemo čas za malico, pogovor teče, zdi se, da se poznamo dolgo.

Tako je, ko se vse poklopi. Do kombija pridemo utrujeni, srečni in LAČNI. Marin, Josipa in Slavoca nas pričakajo z nasmehi in dobro ribo. Seveda se prej sfrišamo in nadišavimo. Brez tega ni apetita. Nafutramo se do onemoglosti in se pomaknemo v mižule. Naslednji dan nas čaka best of the best, čeprav tako ostalima dvema turama delam krivico. Ne, ne da se jih rangirati po lepoti. Vse tri so the best.

Malo prej si privoščimo fruštek, nato pa nas Marin transportira na vhod Male Paklenice. Midve z Jeleno že prej peljeva kombi v Veliko Paklenico, da se tele najine žvauke vseen ne bi preveč matrale. Naj velja tudi Chill del, čeprav je bil tokrat skoraj samo Hike. Mala Paklenica, divja sestra Velike Paklenice, nas gosti dolge ure.

Privošči nam, da pobožamo njeno skalo, da se jo dotaknemo z nogami in rokami, ona pa se dotika naših duš. Puščamo dih in sebe, dobimo vtise, ki trajajo. Povezani smo, usklajeni. Brez pripomb, brez napak, en sam užitek nas preveva. Ni potrebe po govorjenju, ni potrebe po »kazanju mišic«. Hribovci v polnem pomenu besede. Poplezavamo in srkamo okolico. Obdajajo nas skale, rože, mir, tišina in veličastnost narave. Pogledam v ljudi, srečna sem. Srečna, ker zmorem, srečna, ker zaupam, srečna, ker osrečujem. Kako dobro je delati dobro. Ni večje sreče kot to.

Ko pridemo na travnik, se počimo vsak na svoj konec in konkretno najemo. Zahtevnejši del je za nami, čaka nas še prečenje in razgleden spust v Veliko Paklenico.

Vzamemo si čas, dovolj ga imamo in odlično ga bomo »zapravili«. Pri spustu nas očarajo pogledi v kanjon, ob poti pa cele plantaže dišečih ciklam. Videli smo marsikaj, kaj takšnega še ne. Srečkoti smo! Predvsem zato, ker se tega celo zavedamo. Spodaj, pod nogami plezalcev in v zavetju Anića kuka, si privoščimo osvežitev.

S kombijem do Marina, še prej v trgovino. Spet odlična večerna požrtija in načrt za nedeljo. Klasika oziroma must see – Bojin kuk. Krožno, kot se za hribovce spodobi.

Gor, dol, gor, gor, gor. Pokaže se falični Jagin kuk.

Čela se znojijo, greje nas sonce. Greje nas srce Velebita, greje nas sreča. Gor po zavarovani poti, ki vsake toliko iz ust izvabi krik navdušenja.

In ponos sopotnikov, ker jim zaupam, ker vem, da zmorejo in ne delam drame. Zgolj vodim. Vodim v užitke, ki jih nekateri ne bodo nikoli poznali.

Kaj čmo 😊 Kr si zbereš, to maš. Bojin kuk, nasmehi in ponos. Predvsem v meni. Pa vidim, da tudi pri ostalih dobrih občutkov ne manjka. Previden spust in spet nas obkroža cvetje. Pogledi so izjemni, sopotniki prav tako.

Do Marina na južno in, ne bi bili midve, če ne bi dodali še nekaj. Zapeljem na Majstorsko cesto, tik pod Tulove grede. Vožnja je spektakularna, sopotnikom pa že malo zatekajo gležnji. Na trenutke se mi zdi, da imam energijo samo še jaz 😊. Na vrhu parkiram in povem kaj naj si ogledajo. Pa so se odločili, da bo tko kr ok 😊  

Pol pa pejmo dam, banda! Na drugo stran, v Liko in hitro na avtocesto. Tam začutim kako se vsakemu posebej zapirajo oči. Celo Jelena utrujeno zakinka. Ugasnem radio, da jih ne motim v snu. Verjamem, da sanjajo nekaj lepega. Enkrat vmes ustavim, da se okrepčam s kavo, nato po mehko odvijugam nazaj v domovino. Poln kombi srečnih ljudi je z mano. Kaj bi si človek želel lepšega?

Dragi moji, vsi, ki ste toliko lepega dali. Dajajte naprej. Tri prelepe dneve sem preživela z vami in ves čas mi je v glavi odzvanjal še en izrek malega princa. V izvirniku pove več: »It's the time you spent on your rose that makes your rose so important…« And you are! Important. Remember that!

Kako globoko je zgodbo začutila Brankina duša, se zliva v njeni umetniji:

DIVJA SESTRA (Mala Paklenica)

V rdečih poganjkih mediterana

gori jasno jutro.

V brstečih popkih, sokovi pomladi

obljubljajo življenje.

Vode še spijo in po gladkih okroglih kamnih

se srebri sonce.

Mehki koraki osvajajo raznolikost vodne struge.

Gremo proti vrhu.

Čutna igra prstov po oblinah,

od vode in burje, izklesanih skal,

obudi skrivnostne zvoke pradavnine.

Skozi kamnito okno

pogledamo v nebo in

videz večnosti nas zaslepi.

Nad nami je spoštljiv vrh in

zdi se kot bi ohranjal nek red.

Smo moteči? 

Občudujem grmiček iz gole skale rojen,

ki se upira svoji usodi.

Spustimo se.

Senca gozdička se nam veličastno ponudi.

V zraku, polnim vonja ciklam,

odmevajo pridušeni vzdihi

kot bi se bali prerezati ga.

Ta čas je samo moj,

je pomislil vsakdo od nas in ga odnesel s seboj.