Sezono 2022 sva zaključili z decembrskim krpljanjem v Nockbergih. Bi rekla, da je bilo tokrat prvič, da smo se vsi že poznali, kar pomeni, da so se v kombija nabasali sami »povratniki«.
Začnemo seveda v Kranju, kjer obe stanujeva in večer pred odhodom tudi »rentava« kombija.
Naloživa nasmejane »gurenke« Andrejo, Smiljano, Mojco in Olgo. Ker že vedo kaj jih čaka, je njihovo razpoloženje temu primerno. V Ljubljano, na Dolgi most po Janjo, Gabi, Majo, Marjetko, Tomaža in Branko pa Mojco. Zaradi službenih obveznosti in IZJEMOMA 😊😊 😊 se nam kar v Avstriji pridruži cvet s Štajerske Sanja, Leila in Tadej.
Smo polni in popolni. Vreme? Jah, kaj čmo. Če ga še tako ignoriramo, je, obstaja in včasih kroji dneve, ki so pred nami. Napovedali so nam tri dni sneženja, kar je obetalo pravo zimsko vzdušje. In vsi smo si ga srčno želeli. Pogovor je potekal ravno v tej smeri. Da ni več pravih zim, da pogrešamo tiste iz otroštva. In sneg je padal, padal in padal.
Zaradi varnosti in zasneženih cestišč se prvi dan zapeljemo kar do hotela, kjer smo nastanjeni. Krpljarsko turo začnemo tam. Peš v snegu smo brez skrbi. Ko se vrnemo, nas čaka vso udobje, ki nam pripada. Preplužimo torej do hotela, pozdravimo Tino, spijemo kavo in začnemo z »uvajalnim« tečajem krpljanja. Če ga nekateri prodajajo kot dvodnevnega, ga mi2 z Jeleno izpeljeva v nekaj minutah. Kdo tukaj zdaj koga za nos vleče, bo presodil vsak sam 😊 .
Nadenemo si krplje in se podamo po Nockalmstrasee, ki je pozimi lepo zasnežena in ponuja uživaško vzpenjanje. Proti Paitlernocku bomo šli. Dokler se nam bo zdelo fajn in bomo uživali. Nikogar ni, ki bi navijal z »osvajanjem« vrhov. Tudi, če bi, bi kmalu dobil rdeč karton.
Snega je veliko in še pada. Tistega pravega, pršiča. Na primernem mestu zavijemo s ceste in zagrizemo v malo bolj strm del, kjer pa je vsaj 40 cm snega še čisto nedotaknjenega. Pa tiste zasnežene smreke, ki nas obkrožajo in to gaženje, ki po eni strani ponuja zimske užitke, po drugi pa jemlje moči. Hodim spredaj in poskusim delati čim večje okljuke, da mojih sopotnikov že prvi dan ne »uničim«.
Kolona se vije za mano in v največji užitek mi je, ko pogledam čez ramo, ne da bi kdo vedel…in vidim nasmehe na obrazu. UŽIVAJO! Vlečemo, visoko vlečemo. Nad 2000 smo že! Bravo! Vmes se ustavimo in kdaj pa kdaj podam kakšno koristno informacijo, ki spada še v tečaj 😊
Spustimo se direkt. Po pršiču. Poskusite! Sprostite se! Bodite otroci! In smo bili. Vriskanje, pršičarjenje, plavanje,… A je že konc??
Ja, dol smo ponavadi prej kot gor. Predlog, da se vzpnemo še enkrat je bil soglasno zavrnjen. Ha ha – sami pametni, se zavedajo, da sta pred nami še 2 dneva in zima kljub vsemu utrudi bolj kot poletje. Počasi se vračamo proti hotelu. Ustavljamo, fotkamo. Nežno sneženje niti malo ne moti, le zimi daje tisti pravi obraz.
Od zgoraj zagledamo hotel in Tino, ki nas zadaj, na terasi pričaka z ognjem, kuhančkom (mit in ohne alkohol), piškoti, čarovniškim klobukom in širokim nasmehom. Njeno dejanje izvabi široke nasmehe tudi med nami. Ja, to so tiste male – VELIKE poteze, ki človeku pokažejo, da ga ceniš, da je vreden in da si zasluži.
Pogrejemo se, počvekamo, pojemo piškotke spijemo odlične napitke in napoje. Zdaj pa je na vrsti popoldansko razvajanje. Savnanje! Pozimi to paše »k ata na mamo« ali pa »k budali šamar«.
Odlično in obilno večerno hranjenje si popestrimo s sproščenim pogovorom, obilico smeha in navodili za naslednji dan. Vreme? Ja, snežilo bo!
Po zajtrku v kombija, par km stran je smučišče in veliko parkirišče. Ker imamo začetni tečaj opravljen, je tokrat na vrsti nadaljevalni. Krplje se naučimo namontirati na nahrbtnik.
Pa vi ste vsi geniji! To vam gre kot po maslu. Kandidati za inštruktorje. Nesemo jih zgolj 10 minut, potem pa se obuvamo. Pridruži se nam še neka gospa, ki ima tukaj vikend. Italijanka. Vesela, ker je šla lahko z nami, da je bila primerno vodena in se je počutila varno.
Spet po celcu, gor, v okljukih po »poti«, ki je precej na novo uštimana. Do planine, naprej do Josef – Mehrl koče (zaprta) in do Esl Alm. Vmes seveda postanemo, se odžejamo, pofotkamo, se vse sorte pomenimo,…
Ne, nikoli ne hitimo, ker želim, da se v treh dneh vsakodnevno hitenje, ki nam ga vsiljuje življenje, ustavi. Chill, prijatelji, chill. Po petih urah, kar je za zimo več kot dovolj, smo nazaj pri hotelu. Kaj nas čaka? Ja ogenj, kuhanček, Tina,… pa savna, večerja in….. PRAZNOVANJE rojstnega dne. Sanja je pobudnica in skrita organizatorka skromnega praznovanja rojstnega dne Leile in Tadeja. Tortica, nekaj okraskov, pesem in obilo iskrenih želja. Zaželim še enkrat – zdravja in sreče!
Tretji dan napakiramo kufre, jih zmečemo v kombi in se odpeljemo na Turracher Hoche. Tam je ena čudovita krožna špura, ravno za nas, ker imamo že malo trde noge in mehko srce. Pričaka nas sneženje (morš mislt!) in mraz. Pod minus 10 pa je že temperatura, ko Gerečnca razmišlja, da bi si nadela rokavice. Ampak samo razmišlja 😊 Naj bodo reve boge na toplem, kdo bo pa poslušal njihovo jamranje?
Preden se ogrejemo, malo šklepetamo. Nenavajeni teh temperatur. Pusiji, bi rekel Tomaž. Šklepetanje hitro zamenja klepetanje. Je še ok! Ampak ta zimaaaaaaaa. Kok je dooooobr. Hvala vama za tole izkušnjo, hvala za pravljico, mi bi šeeeee. Še gretje in »žretje« v eni od koč z bogato ponudbo hrane in prijaznim osebjem.
Pa ja, itak, mi2. Ne, ne peljeva vas še domov. Čeprav je program realiziran in vsak dan obogaten s cukrčki, gremo še nekam pa še nekam. Najprej pogledat čudovito, staro, nenavadno cerkev nad Miljskim jezerom, potem pa parkiramo čisto ob jezeru. Radovedni obrazi pogledujejo v naju. Kam pa zdaj?
Mrači se, sprehodimo se 10 minut do obale, zavijemo desno. Tam lokalci ponujajo tople napitke in (njihova tradicija v adventnem času) lesene čolničke, ki jih, opremljene z na listek napisanimi željami, spuščajo v Miljsko jezero. Zanimivo, cortih, romantično in ena od zadev, ki »zagotovo ne škodi«. Ni nam. Dobre želje slej kot prej dosežejo dober namen. Samo obupati ne smemo.
V stilu činglbels, decembrskih voščil in zimskega vzdušja zaključimo krpljanje in sezono 2022. Cela je bila nadstandardna, bogata z nasmehi, razgledi, izkušnjami. Prinesla nama je KOPICO poznanstev za katere si želiva, da trajajo in se nadaljujejo. Prinesla tudi kakšno grenko izkušnjo, ki sva jo že predelali in zapakirali v rast za naprej.
Od razmišljanjih, kam in kako mi vedno v glavo prileti tista Oliverjeva: »Svoji zvizdu slidiiiim, zanju sam utekaaaa, samo nju sad vidiiiim, lipo san ti reka….«
Ja, svojo pot, svojo zvezdo, svoje cilje. Ki že dolgo niso več samo moji, ampak postajajo vse bolj NAŠI. Enaki ali podobni ste jih posvojili in pojete z mano. No, včasih pač samo tulimo v isti rog 😊 Pa smo vedno tako samosvoji in tako fajni.
Lepe želje veljajo vedno, ane? Ne samo decembra. Ej, banda! Uživajte, potujte, rastite, delajte dobro, vztrajajte,… Jaz bom! Mi2 bova!
留言