top of page
Writer's pictureMaTeja Gerečnik

Instagram točka, ki privablja množice in razkriva karakterje


Razmišljam (ja, ja, malo boli, a ne preveč 😊 )…. Koliko ljudi, koliko osebnosti, koliko karakterjev in koliko različnih interesov se sreča na enem trekingu. Prav vsaka skupina je drugačna. Funkcionira drugače, diha drugače, hodi drugače. To je eden izmed čarov, ki me vsakič prepriča, da je vodenje trekingov zanimivo in raznoliko (kar se popolnoma sklada z mojim karakterjem).

Kakorkoli že, se večini, ki se prijavi na treking, svita, da bo šel/šla hodit s skupino, kjer se pričakuje spoštovanje določenih norm in pravil. In večina enostavna pravila sprejme in spoštuje. Vedno poudarjam, da je na najinih trekingih najpomembnejša varnost vseh, šele nato pa »osvajanje« vsega po vrsti, kar se pač osvojiti da. Nekateri osvajajo eden drugega, drugi vrhove, tretji mostove, četrtim se gre za dve fotki in lajke na socialnih omrežjih, večini (hvala bogu) pa se gre le za to, da se imajo fajn, da hodijo, uživajo, se družijo in osvojijo kak lep spomin ali dva za čase, ko bomo živeli le še od spominov.

Evo – filozofiram, čeprav je filozofijo v najinem klubu študirala Jelena. Ampak jaz sem itak »kšajt za popizdit« in pač po svoje nakladam. Buh ve kaj bi rekel Freud? Hm….

Nisem samo kšajt, vam povem. Imam izredno močno intuicijo. In navadno me že veliko pred trekingom navdajajo občutki, ki mi povedo kakšno bo vzdušje. Nisem se še zmotila. Pa ne lažem, res ne. Energija je, ali je pač ni. Valovne dolžine se ujamejo, ali pač ne. Tko je. In nič ni narobe. Nismo vsi za vse (k sreči 😊).

Ne nehat brat! Sej bom napisala kako smo se mel, no!

V petek zjutraj, standardno, odhod in Kranja. Naloživa ruzake in babe in 3 predstavnike lepšega spola: Majo, Simono, Marinko, Marijo, Sanjo, Tadeja, Avgusta in Frenka. Hop, hop in že v Ljubljani doložimo ostalo robo, karakterje, nasmehe in pričakovanja, ki jih s sabo prinesejo Maja, Suzi, Zdravko, Gabi, Matejo in Lejo, kakšnih 15 minut kasneje, po prevoženem častnem krogu pa še Petro. Smo? Gremo? PIČMO!

Pet ur vožnje je do izhodišča pri umetnem jezeru. Skupina kinka, mi2 furava. Klasika 😊 Vmes kava, prvi čveket, prva vprašanja, rast pričakovanj. Ej, Mateja….kakšno bo pa vreme? Priznam? Priznam! To je eno od vprašanj, ki me TAKOJ vrže na obrate. Pa se učim potrpljenja (ja, ja, vem da imam popravca) in poskušam potrpežljivo, z veliko mero razumevanja, odgovoriti na vprašanje, ki niti ne potrebuje odgovora. Dragi moji, če bi lahko, bi vsakemu posebej »zrihtala« vreme kot si ga želi. Častna Titova pionirska. Ej, ne gre. Jebat ga 😊

Vam je že jasno kajne, da napoved ni kazala 3 dni sonca? Sam prašam….tko k drugi mene 😊

Štartamo torej v soncu in se počasi vzpenjamo po visoki berlinski poti. Uživamo, čvekamo, fotkamo, posedimo in se najemo pa spet hodimo.

Do prve koče potrebujemo dobri dve uri. Sonce nas razvaja, razgledi rišejo nasmehe.

Pol ure za kavo in pivo in ucvremo jo na vrh s tisočimi možici in razgledi za milijon.

Dajmo si duška! Fotke, fotke, fotke. A nismo zato tukaj? Vem, ne vsi (ali pač).

Vsak zase, ena ali dve skupinski, jaz s tabo, ti z mano, od spredi, od zadi, s profila,….

Počasi sestopimo in v ozadju zaslišimo prvo grmenje. Do koče pridemo v trenutku, ko nas dosežejo prve kaplje. Ej, banda! Mamo tajming al nimamo? Ravno dovolj časa imamo, da se umijemo, preoblečemo, shidriramo in dočakamo večerjo. Večerje v avstrijskih kočah so navadno sestavljene iz treh ali štirih jedi (predjed, glavna jed, solata in sladica). Tudi tukaj je bilo tako in kdor je božji, se je pošteno najedel. Topla hrana je pogoj za dobro regeneracijo in nama je na trekingih pomembna (vprašajte, vprašajte). Zvečer se hitro zavlečemo v postelje, odpremo okna (o, o prepihu bi tudi lahko kaj napisala, kajne?) in se vsak po svoje zazibamo v spanec.

Naslednji dan začnemo loviti zgodaj. Ob pol osmih že delamo gasilsko fotko pred odhodom. Krmežljavi, z zaspančki in frišnimi majicami na starem švicu in s pogledi tja daleč in v nebo. Nad jezerom se delajo magične meglice, ki ji počasi suši sonce. Očarljivo lepo je.

Vztrajno se vzpenjamo do mesta, ko pot začne prečiti proti drugemu prenočišču, ki ima samo eno napako. MOST. Matr100, da so ga morali postaviti točno tja 😊 Ne, most ni vrtoglav, ni majav, ni dolg, ni zahteven, ni, ni, ni…je atraktivna instagram točka, kamor hodijo, lezejo, plazijo, plujejo, srfajo, skačejo,….ljudje s celega sveta – in tokrat ne pretiravam! Za fotko, za eno (itak jih je miljon enakih) fotko, ki se potem objavi na družabnih omrežjih in zbira lajke. Aaaaaaaa, me prime, da bi kar v luno tulila (pa ne bo nič drugače, vem). Torej….kaj pa mi? Eh…nam je vseeno (hahaha). Bi nam bilo, če bi sijalo sonce. Pa NI! Megla je bila! MEGLA!

Si lahko predstavljate to grozoto? Poleg vsega še popoldanska napoved neviht, ki je botrovala sprejetju odločitve, da skupina ne gre na 2900 in nekaj metrov visok vrh. ŠTALA! Saj neeee, razen malo ja.

Povem, razložim, argumentiram, apeliram,…. Večina razume, vsi ne. Ne bom razkladala o svojih občutkih, ko ugotovim, da nekatere goni ego do te mere, da sebe in druge spravljajo v veliko nevarnost. Konča se ok, k sreči. Le meni je bila situacija velika šola za v bodoče. Ja, vsak se je naučil česa drugega. In življenje je učenje.

Koča Olperer je odlično opremljena, z odlično hrano in jaz sem bila tam z odlično družbo. Sproščeno se pogovarjamo, smejimo, srkamo vsak svojo pijačko. Vsi po malem pogledujemo skozi okno, a megla se pač ne da. Gerečnca! Dej zrihtej sonce, no! Sej pravš, da s coprnca!!

Pa mine tudi popoldansko šolanje in po večerji odrinemo sanjam nasproti.

Zajtrk je samopostrežen in ponudi raznolik izbor jedi. Uro odhoda prestavimo za pol ure, kajti vsi razgledi, ki so nam bili prejšnji dan skriti, se pokažejo. Magična točka mostu, megleno – sončne scene, fotkanje, fotkanje, fotkanje. EVO! Dobili smo. Končno nam bodo dolinci lahko fouš! Haha. Juhej!

Afnanje, nastavljanje, uživanje, končno nerganje posameznikov preglasijo nasmehi. Odrinemo do razgledne točke, kjer so postavili kipec Marije.

Točka, kjer valovi posebna energija. Pogled na jezero spodaj je čudovit. Veliko lepši od tistega z mostom 😊 Ampak…

Prečimo do jezer, kjer na gladini odsevajo ledeniški vrhovi, ogledujemo si pokrajino, ki je čarobno lepa, hodimo in ustvarjamo spomine. Ja, folk! That's the point!

Pot ob potočku, mostički, granit, mi, jaz, ti. Spet postanemo eno. Karakter se pokaže, ko ni vse optimalno. Pa saj to vemo, kajne? Eno megleno popoldne je razkrilo marsikaj.

Pa pojdimo nazaj v sonce. Takrat smo »lepši«. Sestopimo do akumulacijskega jezera, vmes nabiramo borovnice in maline, si v okrepčevalnici privežemo dušo s pivom, kavo in kakšno toplo jedjo, nato pa še ob jezeru do kombijev.

Z Jeleno se že dan prej dogovoriva, da skupini pripraviva presenečenje. Kakorkoli že, vedno želiva ponuditi nekaj več. Na poti domov zavijeva v drugo dolino, kjer prebiva Gorski zdravnik. Zapeljemo se pred njegovo bajto, se v Goingu posladkamo s kaiserschmornom, še malo nasmejimo in poklepetamo, potem pa zadovoljni odpeketamo domov.

Dragi sopotniki, sotrpini in prijatelji. Hvala za vse. Uživajte, tisti, ki znate 😊 Jaz bom. In vem, da bo večina še velikokrat uživala z mano!

Je reku papež pa bo rekla še Mateja: »Rada vs mam!«



432 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page