
Sem rekla v začetku leta 2012, napokala kufre in šla.
Niti življenja pri večini tečejo podobno. Osnovna šola, gimnazija, faks (no - pri meni je tole prišlo na vrsto kasneje), ljubezen, trebušček, kredit, štalca, še en trebušček, še en kredit, nato pa »kuča – poso«. Vmes vsako leto nekaj načrtov na temo dopusta ob morju, kak piknik s prijatelji, da si malo pojamramo, in kar naenkrat si star 40 let.
Nekaterim sta tovrstno »udobje« in poznane situacije čisto ok, jaz pa sem že dolgo čutila, da nisem te sorte.

Življenje mi je namenilo mnogo bremen, nekatera so bila dejansko zelo težka, druga sem si takšna naredila v glavi. Vem pa, da se najtežja bremena naložijo najmočnejšim vojakom in sem zanje hvaležna. O podrobnostih ne bom, kajti vsakega sem zapakirala v zidak, z njimi pa zgradila temelje za preostanek mojega življenja.
Nisem pustila, da me vlečejo na dno.
Odločila sem se, da bom namesto težkih bremen na ramena oprtala nahrbtnik in se podala v gore. Vsak prosti trenutek sem preživela tam nekje visoko. In pred vsako turo sem v nahrbtnik poleg malice, rezervnih oblačil in ostale hribovske opreme naložila še vse težave, ki so se nabrale v času od zadnje ture. Ob povratku domov v nahrbtniku ni bilo malice (jesti je pač treba!), težave pa so se preobražale v rešitve. Eureka!


Marsikatera sploh ni več zgledala kot težava, druge so se zdele povsem rešljive, za tretje pa sem ugotovila, da lahko zanje uporabim pasjo logiko: »Če ni za jest al pa za igrat – poščij in pejt naprej«
Gore, pohodi, razgledi, zrak, občutek svobode, so se začeli zažirati vame, postajali so del mene. Tako velik del, da brez njega ne znam več.

Čas je že, da omenim najpomembnejšo stvar v mojem življenju - moji čudoviti hčerki. Tako drobni in tako skromni, a tako veliki in za svoja leta neizmerno modri. Sta moji največji navijačici in podpornici, prav tako pa se zavedam, da sem jima steber, na katerega se lahko vedno naslonita in od koder črpata pogum in energijo za svoje odločitve. Čeprav si dovolimo dihati, smo zelo povezane. In biti mama mi je vsak dan izziv in nagrada.

Učim ju, da ni ženska tista, ki mora potrpeti in za vse poskrbeti. Učim ju, da so v življenju pomembne le stvari, ki se jih ne da kupiti. Pomembno je kar čutimo, vidimo, doživimo, kar lahko shranimo v vsak kotiček naše duše in se hranimo s tem, ko nas življenje uči lekcij.

Želim jima pokazati svet, odpreti oči, pokazati, da smo si različni, a vsi »delamo na iste tipke«. Vsi si želimo biti sprejeti in ljubljeni. Želim jima pokazati, kako raznolik in popoln je svet okrog nas. Vsakič, ko se vrnemo z izleta ali krajšega potovanja vidim, da svet razumeta bolje. Tako smo še bolj povezane in tako rastemo skupaj.

Spoznavamo, da materialne stvari in kopičenje »bogastva« človeka omejuje, potovanja in raziskovanja, ustvarjanje doživetij in spominov, pa človeka izpopolnjuje. In to nam je eno od vodil v življenju.
Kar sem našla v gorah in odkrivanju novih poti, mi je tako dragoceno, da sem se nekega dne odločila, da poskušam nekaj lepot deliti še s kom. S sorodnimi dušami, za katere vem, da so. Ideja je zorela, precej časa. Čakala je, da dozorim tudi jaz. Po naravi sem volk samotar z izrazitimi altruističnimi nagnjenji. Jp, dvojček po horoskopu, kar pomeni, da je v meni ogromno nasprotij. Hkrati pa za marsikatero zadevo dvojna doza energije in idej.


Na tečajih za planinsko vodnico sem vpijala znanje, hkrati izredno rada nadgrajujem svoje laično znanje psihologije in sociologije. Rada delam za ljudi, rada delam z ljudmi in rada se umaknem v samoto in mir.
Moja trenutna sopotnica v gorah, Jelena, je prišla »na pot« po nekem čudnem naključju (čeprav v naključja ne verjamem).

Skupni prijatelj in nenačrtovana skupna tura na Grintovec čez Dolge stene. Pa stavek, če bi šli še kdaj kam skupaj. In sva šli. Še danes greva. Različni, kot dan in noč, a ko pogledava naprej, je cilj na področju gora, enak. Bi rekla, da gradiva prijateljstvo, za katerega si človek samo želi, da traja. Ena bolj za zajle, druga za zahtevne šodraste poti. Skupaj sva zlezli veliko enega in drugega. In skupaj sva začeli ustvarjati najine hribovske dogodivščine.
Posamezne bom še opisala. O, ja! Koliko lepega, koliko smeha, koliko doživetij!

Vsaka zase sva prehodili mnoge poti, prepotovali mnogo dežel. To, da ponujava kratke in aktivne umike od vsakdanjosti, sva začutili, da v široki ponudbi vsega, manjka. To, da rečeš – "Kam bi šel čez vikend?" – se usedeš v kombi in odpelješ v gore, kjer še nisi bil! A? A ni to nekaj, kar nam manjka? Še boljše je, če je vse organizirano, rezervirano,…ti samo napolniš nahrbtnik, daš noter malico, rezervna oblačila in težave, ki so se nabrale…se družiš in hodiš tri, štiri dni, v ponedeljek pa zakorakaš v nov teden z malo oteklimi gležnji, polno malho doživetij, bogatejši za nekaj dni spominov in prevetreno glavo. Hja – je še kaj lepšega?

Takole nekako se rodi in razvije ideja, ki je počasi meso postala. Pravijo, da je sanjam potrebno postaviti cilj, nato postanejo uresničljive. Cilj mojih sanj o tej temi je enostaven in nič komercialen - gledati in doživljati zadovoljne nasmehe sopotnikov na trekingih, ko jim odkrivam vsem dosegljive, skrivne delčke našega lepega sveta.
Poti, ki sem jih odkrila, prehodila in so mi nudile vse tisto, kar posameznik na teh poteh išče. Hkrati pa vedno dam tudi del sebe…brez tega ne gre.
No – tudi gospodinja sem še, brez skrbi. Kuham, perem, pospravljam, brišem prah, grem po nakupih,…

Vse to počnem, ampak….tako, da mi ostane čas tudi za ŽIVLJENJE.

Tone Pavček je takole napisal:
»Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod prstom skrit zaklad. Sreča je, da se delo dobro opravi in da imaš nekoga rad«
Bình luận