Ni dolgo tega, ko sem dobila idejo, da bi v najin nabor trekingov vključila skrite bisere Istre. Kaj hitro je bil na vrsti ogled in takoj po objavi fotografij se je začel kazati interes med najinimi zvestimi potniki.
Pa pravim Jeleni: «Ej, kaj pa če peljem 1 kombi v Istro kar takoj?« In je ideja meso postala. Ogledava hotelček, poskusiva z rezervacijo, vse se poklopi. Yes! Očitno nam je namenjeno 😊
Končna številka se ustavi pri 4, čeprav si je še kdo želel z nami pa mu tokrat ni bilo namenjeno. Punce – Istra počaka, bomo drugič.
Zjutraj v Kranju najprej prisede Maja, v Ljubljani Tjaša in Suzana. Poberemo še Anito in naša avantura se začne. Odlično vzdušje v kombiju. Pogovor teče, smeh, sproščenost, pričakovanje.
Seveda poznamo Istro, le kdo jo ne. Ampak…vsakič znova, ko ustavim in jim pokažem enega od biserov, ostanejo brez besed. Kako je Istra lepa! Kolikokrat smo se vozile tukaj mimo in spregledale vse te lepote! Neverjetno.
Ja, ja deklice – kaj vse Mateja ne najde, kajne? Ogled prvega slapu nam sicer prepreči zaprta cesta, si pa namesto tega privoščimo kavico in prvi čik (nekatere).
Ustavljamo se, izstopamo in vstopamo v kombi, vmes šklocamo, vzdihujemo od lepega, presenečenja si sledijo eden za drugim. V času kosila se zapeljemo v odlično konobo, kjer doživimo pravo istrsko dobrodošlico. Žurka! Harmonika, petje, ples in ODLIČNA lokalna hrana.
Kako postanemo lene, ko so želodci polni in sonce podarja toploto. Gremo k vodi? K čudovito, čudovitem slapu? Itak!
Posedimo, se posončimo, malo pojamramo, da smo se »nažrle« in se nam ne da nič več (haha – seveda se nam da!).
Brm, brm – še do najvišjega v Istri, v Labin v trgovino in v hotelček v Rabcu. Tuširanje, nato pa sprehod po rivi. Sladoled, koktejl, smeh, klepet – bi rekli »ta mladi«, da smo se »skonektale«. Vražje babe. Vsaka s svojo zgodbo, vsaka s svojimi izkušnjami, v iskanju lepega, sproščenega. Če je cilj enak, ni težko.
Zvečer se pomečemo v postelje in si še nekaj časa dopisujemo v skupino na Messengerju. Tako, po domače. Ne trudimo se s pravilno slovenščino; narečja nas delajo zanimive. In iz zasavske »tujke« ANKAMAR (nikamor) nastane cel šov. Tjašino glasno prebiranje in napačno naglaševanje nas zabava še tri dni. Tako fino, francosko je prebrala. Kdor zna, zna (gospa ankamAr).
V soboto nas čaka daljši treking. Vreme je idealno, razgledi segajo daleč, zebe nas pa tudi ne 😊
Kombi parkiramo na razgledišču nad Plominom in gospe sedijo in čakajo. Komaj jih prepričam, da je to naše izhodišče. Res ne vem kaj so si predstavljale 😊. Naprtamo si nahrbtnike in zagrizemo v travnik z naklonom.
Hitro pridobivamo višino, razgledi nam jemljejo sapo, sonce nam greje lička in telo. Sledi hidracija, preoblačenje in dogovor, da kmalu naredimo odmor za hlajenje in hranjenje.
Vrh se nam kaže tam daleč nekje, pot pa postaja manj strma in obarva se v barve cvetočega žajblja. Vijolična polja. Spodaj morje, tukaj morje cvetočega žajblja. Škloc, škljoc, škljoc. Prepričana sem, da je ta dan nastalo sto ali več fotografij. Kakšno navdušenje! Upravičeno navdušenje. Lepo nam je.
Na vrhu posedimo, se odžejamo, najemo in jo počasi mahnemo v dolino. Vode bo počasi zmanjkalo, zato si jo malo »pošeramo«. Noge postajajo utrujene, koraki malo bolj trdi, v očeh pa se nabirajo iskrice. Iskrice sreče, da smo tukaj, da zmoremo, da vidimo in doživljamo, da ŽIVIMO. Zadnji metri sestopa so namenjeni fantaziranju o hladnem pivu, ki bo ohladil suha grla in razgrete glave.
No, punce – je res, da po takšni turi hladna pijača 100x bolj prija? Preverjeno! Potrjeno! Podpisano.
Privežemo in pomirimo žejne duše, v kombi in – smeh, hahljanje, veselje, zadovoljstvo. Za piko na i ena od vražjih babnic »nabije« Golico in kombi na jugu Istre poskakuje po cesti, kajti 5 vražjih babnic poje, ploska in se ima vražje dobro.
Čas je za kopanje in odlično večerjo. Še sprehod po rivi, nakup spominkov, sladoled in zasluženo spanje. Nekatere malo kasneje, nekatere spijo, preden se dobro uležejo v posteljo. Toliko lepega človeka utrudi, vem 😊 . Naročim jim, naj se dobro shidrirajo. »Pijte, punce moje, dan je bil vroč.« Dobronameren nasvet pripomore k temu, da se Suzana naslednji dan malo bolj konkretno spogleduje z naravo 😊 Vse je enkrat prvič in vsega se navadimo. Na koncu pa celo ugotovimo, da je prav fajn.
Tretji dan je pred nami. Te babe so si že dan prej izpogajale bonus. Ves čas jih hecam, da je to za doplačati (pa ni). Poleg načrtovanih ogledov in pohodov si zaželijo še obisk najvišjega.
Pa ga imejte! Dobro hodite, nič ne jamrate – dobite nagrado. Po vseh ogledih in pohodih, okrog sedmih zvečer, sedemo v kombi in se odpeljem proti Sloveniji, čeprav nas je tabla za Split želela zapeljati še bolj na jug.
Kaj čmo, če pa si babe ob ponedeljkih v čisto pravih službah služimo kruh. Split torej odpade, se pa dogovorimo, da nas zagotovo čaka še kakšen skupen treking – vikend. Nekatere prej, druge kasneje, tretje pa bodo doživetja Istre hranile do naslednjega leta. Vsaka po svoje.
Važje babnce, hvala za družbo in OSTANITE vražje.
“And then there is the most dangerous risk of all – the risk of spending your life not doing what you want, on the bet you can buy yourself the freedom to do it later.” – Randy Komisar
Comments