Manj je več

Treking ob Blatno jezero se je v programu pojavil predlani in kar takoj očaral veliko najinih potnikov. Tako je očaral tudi naju, ko sva se nekega mrzlega novembrskega vikenda potepali tam okoli. Že takrat, ko je vse brezbarvno, sva si rekli, da mora biti tukaj v času cvetenja vsegamogočega neizmerno lepo. In je. Neopisljivo.

Prvo in naslednje leto je bila skupina čisto, in zelo hitro, polna. In obe leti smo se vrnili domov z besedami presežkov in toplino v srcih. Ja, Blatno jezero nas je očaralo. Mene vsakič, najine sopotnike takrat, ko so lepote tam okoli doživljali skupaj z nama.

Letos….letos pa se nikakor ni nihče prijavil. Spogledujeva se in se sprašujeva kaj se je zgodilo. No, to so tista vprašanja, ki ne dobijo odgovorov. Pač ni interesa, razloge pozna vsak sam. Kak mesec dni pred odhodom rečem Jeleni: »Veš kaj, šli bomo ne glede na to koliko nas bo. Ne, nimam srca prijavljenim odpovedati čudovitega trekinga in uničiti dopusta za katerega verjamem, da ga komaj čakajo.« Prikimala je.

Tako sva na razkošno uživancijo peljali mikro skupinico petih zanesenjakov in imeli smo se ekstra fajn. Priznam, da se je čutilo, kako je iz skupinice vel duh hvaležnosti, ker smo šli in ker nam je narava, okolica in tudi vreme ponudilo toliko lepega. Mi2 pa sva si rekli: »To je tudi najin mali dopust,« 😊 čeprav sva delali.

V državo neomajne in nazadnjaške politike se večina odpravi brez pričakovanj, ali pa so ta malce nižja zaradi katerega od predsodkov. Če ne prej, si na poti domov to vsi priznamo. Priznamo z nasmehom na ustih in z zavedanjem, da nas predsodki lahko zelo omejujejo – tudi pri odločanju o izbiri trekinga po našem okusu. Vse smo razblinili, prav vse in se napolnili s toliko okusnega, lepega in prijaznega, da za nobeno od grenkob ni ostalo prostora. Ker grenkob tam pač ni.

Majhna skupinica, ki je štela pet drobnih, veselih, dušic in mi2 – tam nekje desetič in z novimi pričakovanji. Z nama so sedeli Darja, Barbka, Romana, Marjana in Marjan.

V petek zjutraj se kombi polni skoraj do madžarske meje. Zapelje na izhodišče prvega pohoda, kjer pohodnike čakata zmaj, Jurij, bazaltne orgle in čudovita krožna pot. Nekaj besed o poti in okolici, prvi koraki v smeri vulkanskega griča in prvo navdušenje, ki se je vse tri dni samo stopnjevalo. Mimo planinskega doma, ki je lepo obnovljen, a zaprt.

Pod noge visokim, slikovitim, bazaltnim orglam, ki se štejejo kot čudo narave.  Mimo njih, nad nje, do razglednega roba in malce bolj strmo na vrh.

S klopco in razgledi. Vidijo se vulkanski grički, ki nas vabijo tudi naslednje dni, v daljavi pa turkizna barva Blatnega jezera. Navdušeno fotkanje nato pa krožno nazaj.

Mimo zmajeve votline, mimo dela, kjer se je bazaltna kamnina sesula sama vase. Ja, nekaterih sesutih stvari se ne da postaviti nazaj, nekatere lahko umetniki postavijo v še lepši različici. Tukaj se niso trudili, zato ležijo po tleh razsute bazaltne kocke, ki so mnogo, mnogo, let nazaj sestavljale na videz neuničljiv bazaltni stolp.

Spet do koče in v dolino. Pa transfer v Tapolco, ki v podzemlju skriva novo navdušenje. Jamo s kristalno čisto vodo po kateri se lahko zapeljemo s čolnom.

Je to kdo pričakoval? NI, zagotovo NI. In ja, manj kot pričakuješ, več presenečenj ti lahko okolica (ali pa življenje) pričara. Tisti ta lepih, seveda. Ven, do umetnega jezerca na kufe. V njem plavajo ogromne zlate ribice, kot bi nam želele povedati, da smo lahko pri izražanju želja zelo pogumni. Velike ribe izpolnjujejo velike želje? Zagotovo 😊 

Ko privežemo žejne in kufetarske duše, obiščemo še morje. Če nas je prej gostilo jezero in reka, ki teče v podzemlju mesta, potem se sedaj podajamo na morje. Le, da to ni mokro in slano, je pa kamnito. Morje kamnov se imenuje prostorček, kjer najdemo novo navdušenje. Kuj pa prec lezemo na čudovito oblikovane skalnate gmote in nastajajo fantastične in atraktivne fotke. Prav vsak jo dobi.

Dan se počasi preveša v večer. Dolg je bil. In poln. Še v trgovino in v naš prijazen hotelček, ki je odprt samo za našo miceno, srčkano, skupinico. Mar ni to popolno razkošje? Pospravimo se po cimrih, umijemo kar se nam pač zdi, da je treba in že spet sedimo v kombiju. Večerjaaaaa – to nam gre (pa ne samo to). Do najboljše čarde na najboljšo hrano. Ne, ni bilo pripomb – to veliko pove. Nazaj do hotela, dogovor o zapravljanju časa 😊 na sončno soboto in spavanje. Paše, paše. Dan je bil dolg.

Zajtrk, sonce, nasmehi, zadovoljstvo, pričakovanja. Vožnja do polotoka, ki ob jezeru skriva še dva lepotca – manjši jezerci.

Dan za Tihany piše v programu. In si ga vzamemo – korak za korakom, dih za dihom, razgled za razgledom. Ob tabli na kratko opišem kam in kako, nato pa zakorakam v znano – neznan svet.

Vsakič drugače, vsakič lepo. Najprej po uličicah, nato poiščemo stezo, ki vodi po obronkih travnikov in gozdičkov. Za vsakim vzponom čaka razgled, za vsakim razgledom nov vzpon. Kako zelo lepo je tukaj. Čez gozd, mimo cvetočih travnikov, mimo urejenih vinogradov. Dobra vina so tukaj doma, kakor tudi dobri ljudje.

Vzpnemo se do razglednega stolpa, ki ponudi edinstven – ptičji – pogled na okolico.

Vzamemo si čas. Malo za hlajenje razgretih ličk, veliko za občudovanje okolice. Prežvečimo vsak svoj obrok hrane, se odžejamo in odpravimo naprej. Dol in nato strm vzpon v najbolj slikovit del, že tako slikovite, poti. Bazaltna skala, cvetoči ruj in turkizna barva Blatnega jezera.

Zastane dih. Vsem. Ne, ne zaradi klanca, lepote so osupljive.

Klikamo, slikamo, vriskamo, uživamo. Vzamemo si čas. Napolnimo ga z lepim. Naj bo tega v življenju čim več. Premikamo se počasi in zdi se, da smo nekje v cvetočem visokogorju. Ruj spomladi razvaja z večbarvnimi cvetovi.

Nadaljujejo po senčki gozda – prija, vroče je. Na drugi tretjini poti si privoščimo nov obrok. Želodčki se že čudno oglašajo.

Nato še del poti do okamenelih ostankov gejzirjev, kjer se ujame čudovit pogled na Tihany. Ujamemo ga tudi mi.

Še mimo ograde z govedom, kjer navdušeno nežnost iz nas izvabijo veveričke, ki ne plezajo po drevesu, temveč živijo v rovih pod zemljo. Ja pa iiiiiiiiiiiiiiiii

Nazaj do izhodišča, kjer so postavili prijazno kavarnico. V senčki nas čaka prazna miza in privoščimo si hladno osvežitev. Zadovoljno srkamo vsak svojo pijačko. Še dve uri za ogled slikovitega mesteca, lizanje sivkinega sladoleda, ogledovanje trgovinic s spominki in sprehod do cerkvice z edinstvenim razgledom.

Nato kombi, vožnja v čardo in razvajanje brbončic. Oooo, kok smo lačni….. Ne povem koliko glavnih jedi je pojedlo naših sedem želodčkov, da ne bo kdo od bralcev mislil, da smo požeruhi 😊 To bo naša (do sitega) skrivnost 😊

Hotel in počitek do naslednjega vročega dneva. Ja, sonce nas je v teh bregih dodobra pregrelo.

Coknpok, kombi, brm – brm na izhodišče čobana.

Nekaj besed in ujamemo se v ritmu sprehajanja na vrh. Večkrat se ustavimo, da se odžejamo. Med srkanjem osvežitve lovimo razglede.

Strinjamo se, da so čudoviti. Vzpon je k sreči precej senčen, na vrhu travnatega griča pa pihlja prijazen veter. Tko – poj pa jamri, če maš za kej!

Do ostalin gradu na razgled in malico. Pa šnofanje, počivanje, druženje in uživanje. Na robu skupinska fotka, nato krožno nazaj. Zgodovina je tukaj doma.

Pri kombiju nova zgodba in novo presenečenje. Najine drage sopotnike peljeva pogledati največjo stupo v Evropi. Ne, tega tukaj pač nihče ne pričakuje. Prej na osvežitev v poznano gostilnico, seveda. Žejni ne bomo hlačali okoli.

Po ogledu še vožnja v Blatenski kostel, kjer si vzamemo čas za sprehod ob jezeru, vonjanje številnih vrtnic, srkanje pijačke in preizkušanje okusa langaša. Tega je tukaj pač treba preizkusiti. Dober je!

Dan se spet preveša v popoldan. Treba bo domov. Malce otožni, a polni lepega, se odpravljamo nazaj v domovino. Vožnja mine hitro. Preden se znoči, smo vsak v svojem domu. Z vsem, kar smo tam pustili in z vsem, kar smo tja prinesli. Upam, da samo lepe stvari 😊

Ne, ne bova ga vzeli iz programa, četudi je bil tokrat bolj za gušt kot za kaj drugega. Naslednje leto ga spet ponudiva. Ker je tega vreden! Tako, kot ste bili vsakega kilometra, koraka in nasmeha vredni vi, dragi sopotniki. Ker…. Ker se je znova pokazalo, da je manj več.