
Peta sezona. PETA! Lagala bi, če bi rekla, da nisem verjela v Hike & Chill ekipo. Lagala bi tudi, če bi rekla, da je bilo vedno lahko. Ni bilo in prav je tako.
Težji trenutki nas delajo pazljive in nas opominjajo, da je življenje vedno sestavljeno iz vzponov in padcev. Četudi bi zunanji opazovalci mogoče zatrdili, da nama gre vedno vse po maslu, se motijo. Marsikaj se je dogajalo v minulih štirih sezonah in prav iz vsake situacije sva vzeli nekaj zase.

Slabe izkušnje so nama pokazale česa ne želiva, dobre pa (teh je bistveno več) kaj zmoreva, znava in želiva. Iz trekinga v treking sva poskusili izboljšati vse, kar ponujava. In sva.
Pilili in dodelavali, dodajali, kar je »štimalo« in vzeli stran, kar ni. Tako, kot je rastla najina priljubljenost, tako je rastla tudi najina mala, draga, prisrčna agencija.

In letos sva ji pripeli pripis - trekingi s karakterjem. Zanimivo je, kako si pripis interpretira vsak drugače. Ne bom pojasnjevala kaj nama pomeni, kar glejte nanj skozi lastno perspektivo. Vaša je in za vas edina prava.
Tako zimski, kot kopni del najine ponudbe ves čas dopolnjujeva. Slišiva, da vam je fajn. Iščete še. In ponujava še.
Tole krpljanje v Dachstein – Schladming regiji je bilo v programu prvič. Ideja je bila na »lagerju« dve sezoni, letos pa sva sopotnike tja peljali prvič. Program je izjemen in vsi prisotni so to tudi potrdili. Izjemna ponudba za izjemne ljudi.

Sredi januarja, ko so vse aplikacije kazale sončno sonce, smo se napokali v dva kombija. Zdi se mi, da sva tokrat pobirali vsepovsod, pa nisva. Le eno ustavljanje več nas je čakalo.
V pričakovanju belega so se nama pridružili: Maja, Gabi, Darja, Ivana in Borut, Barbara, Snežana, Zdenka in Boštjan, Marta, Mojca in dve Kseniji.
Ljubljana, Kranj, Jesenice. Pa Karavankentunel pa Tauerni pa (Matejaaaaaa – bomo šli kej lulat??) – počivališče, ki je slabo urco oddaljeno od izhodišče prvega krpljanja. Parkirava, babnce šibajo do wcja, kot tisti dan, ko smo se podale v porodno sobo. Saj nekatere veste kako izgleda, ko vas vse dol tišči, ane? No, olajšamo se, si v miru naročimo kavico, poglodamo kak rogljiček, Argeto, žemlco s suho salamco,… al pa še kaj drugega. Samo, da nismo lačni. Sem vam že povedala, da je lačna baba – tečna baba, ane? Zato vedno ZELO pazim, da babe ne postanejo preveč lačne. Enkrat, v Paklenici, bi mi skoraj vrat zavile. Od takrat me je tega silno strah.

Sproščen pogovor, kot je v navadi. Vreme kumrno in poglede upiramo protu nebu. No? Kdaj bo zdaj zasijalo napovedano sonce? Skozi Schladming se vleče gosta megla. Tako gosta, da gladko zgrešim odcep za parkirišče. U PM! Kot bi bila tukaj prvič. Jelena (teta iz ozadja), ki ima vedno vse pod kontrolo, mi žmrka z lučmi, ko se peljem nekam po svoje. To je znak, da je Gerečnca spet zajebala in mora kuj obrnit. Če ne, jih bo še slišala. Obrnem, zapeljem v meglo in cesta se postavi v klanec. Dvigamo se, megla pa se redči. Na parkirišču nas pričaka kristalno modro nebo in toplo sonce. To, kar smo iskali.

»Izpadaj!« Preobujemo se, si naštelamo tiste plastične loparčke na tačke, privoščimo začetni tečaj, pozdravni nagovor in komando – Ajde, pejmo!

V celca, nato del po zratrakiranem kolovozu. Razgledi na megličasto dolino in Schladminške Ture navdušijo.

Premikamo se počasi, da se hitrost življenja, ki nam ga prinaša vsakdanjik, upočasni. Uživati je treba z užitkom 😊 Krog po planinah izbereva za prvi dan. Da kar takoj okusimo lepoto pogorja, ki nas prijazno gosti.
Pot se lepo počasi vzpenja. Ko dosežemo prve, čarobne, lesene hišice, se nad njimi pokaže tudi prepadna, mogočna južna stena Dachsteina. Osupljivo. Zavijem v celca.

Počasi, v okljukih peljem skupinico višje in višje. Tri dni bo treba uporabljati nožice, zato ni prav, da smo prvi dan povsem ubiti. Po pamet je treba. Vijugamo torej po »poljanah« snega. Zavriskam! Povem, da stare babe samo še takole koga razdevičijo – mislila sem sneg.

Nasmejimo se. Fajn nam je. Skale nad nami, sneg pod nogami in sonce, ki razvaja. Do planine, kjer si vzamemo čas za kavo in hranjenje. Pa še malo v klanec, nato pa krožno nazaj.

Mimo »cortih« kapelice, še ene bajte, nad smučiščem in do parkirišča.

Uigrana skupina jo zadnje pol ure ucvre, kot bi jim gorelo pod nogami. Počutijo se povezani, počutijo se varni. Pol pa naju pač ne nucajo, kwa? Nasmejiva se, dava roke v žepe in počasi racava za njimi. Luštni so. Tko, mal najini 😊

Še na eno okrepčilo, v trgovino in v hotelček. Prijazno, gostoljubno. Eni v sobe, drugi v savne. Večerja, pogovor, druženje, povezovanje, smeh. Navodila za drugi dan, ko…

…nas gosti ledenik. Vijugasta gorska cesta nas pripelje do velikega parkirišča na spodnji postaji Dachsteinske gondole. Oprtamo si nahrbtnike, poprimemo krplje in se zapodimo v gondolo, ki nas precej hitro prepelje 1000 metrov višje. Opozarjajo na veter. Mah – ti ns nauš, kr bomo mi tebe!
Izstopimo, letimo lulat, in vsak po svoje preverjamo koliko od vetra nas čaka tukaj gor. Visoko smo. Skoraj na 2700 metrih. Razgledi? BOŽANSKI!

Tisoče pobeljenih vrhov nas obkroža, med njimi tisoče dolin, kotlin, vasic, mest in krajev. Zdi se, da imamo svet na dlani. Tudi domači Julijci se vidijo. Lepo je pogledati tja čez. Mar ni beseda DOM ena najbolj toplih besed?
Opedenamo se in zakorakamo v novo dogodivščino. Spet začnemo po utrjeni poti, veter žvižga koračnico in v njegovem ritmu se giba celotna skupina.

Ni prehudo. Je pa tako pristno, zimsko. Vsaj dva metra snega je tu zgoraj, pod nogami pa tako ali tako ledenik.

Poleti je pogled nanj precej žalosten, pozimi navdušujoč. Zavijem »offroad«. Da bomo v celoti izkoristili ponujene krpljarske terene. Vijugam v klance, vmes ustavim. Pogledam obraze. Berem jih. Ja, lepo jim je. Uživajo, doživljajo, z vsakim korakom vso to lepoto zapisujejo v spomin. To je tisto, kar šteje. Čim več lepih spominov, da jih potegnemo iz žaklja ob dnevih, ko nam ni preveč lepo. Veter popusti in se ponovno zažene v nas. Kot bi nam res želel zapeti pesem. Meni gre po glavi tale: »Samo jedno znam, zauvjek to če vridit,…« Strmo je. Sunek vetra koga malo »zamaje«. Doživetje, kajne? Narava, njena moč, včasih krutost, predvsem pa neobvladljivost. Kar se odloči, to nam da. Bi si kdo od nas tudi upal delovati kot deluje narava?
Potegnem na vrh. Visoko smo. Skoraj 2700 metrov visok vrh. Postojimo. Veselimo se.

Praznujemo. Srečo, življenje, to, da dihamo in čutimo. Razkošje. Eno skupinsko, nato nadaljujem. Pred očmi najvišji vrh pogorja, visok 2995. Pod njim ledenik, na ledeniku mi. Vlečem do naklona, ko je še varno, nato obrnem proti koči. Dooool in na kratko strmo gor. Do roba pospremim z opozorilom. Dol je daleč. Razumni smo. Cenim. Pofotkam vsakega posebej.
Gremo v bajto. Nenavadno – čudovita je. Celo urco uživamo v topli gorski koči.

Res nam je lepo. Skupinsko fotkanje pred odhodom nazaj.

Veter je postal naš novi prijatelj. Sestopimo po svoje, kar nam krplje na nogah omogočajo.

Cigu – migu. Sem, tja, gor dol.

In smo pri visokogorski restavraciji in atrakcijah, ki jih Dachstein ponuja. Vsak po svoje, z jasnim dogovorom. Pozno kosilo, sladkanje in gondola.

Šviiist v dolino. Trgovina, hotel, savna, večerja. Tokrat posedimo malo dlje. Zdi se, da smo vsi težko čakali, da se spet srečamo. Jaz sem, priznam. Častna Titova – pionirska 😊
Še tretji dan, ko nas ponovno razvaja tista topla, rumena krogla tam na nebu. Zato se z Jeleno odločiva, da skupinico povabiva na dvatisočak, ki ponuja izjemne razglede. Kufri, coknpoki, vožnja po drugi gorski cesti, ki je lepo zasnežena. Nekaterim romantično, drugim jemlje sapo. Zmoremo! Vsi!
Parkirava, se opremimo in že po nekaj metrih tacamo pršič.

Odličen pršič. Mar bi bilo lahko lepše? Sem in tja, potem v prečno pot, ki pripelje na razgleden rob.

Še malo. Postojimo, si vzamemo krajšo pavzo.

Dan je čudovit in res bi bilo škoda, da ga s hitenjem uničimo. Kratek del po gozdu, nato na ogromne »flanke« snega. Uf, kako bo sestop uživaški. Še vijugam, da ni preveč sape. Za hrbtom Dachstein, pred očmi belo, belo, bleščeče belo.

Krajši, malo poledenel, strm del. Nato širok greben do vrha, kjer stoji ogromen križ. Jelena odpelje skupino na vrh, jaz preverim opcijo udobnejšega sestopa, nato ulovim skupino.

Fotkanje, malica, občudovanje, razgledovanje. Sestop do sneženih »poljan«, nato pa PRŠIČČČČČČČ.

Vriskamo, otroci smo, razigrani, srečni. Tisti, ki znajo živeti tukaj in zdaj. Čutiti in se predati občutkom. Darilo.
Prismejemo se do koče, ki nas prijazno nahrani.

Še krajši del do kombijev in tridnevno krpljanje je zaključeno.

Pospravimo bojno opremo, se preoblečemo in napakiramo na sedeže. Prijetno utrujeni, žarečih ličk in širokih nasmehov. Po slabi uri vožnje spet parkirava. Na dvorišču kmetije, kjer ponujajo izkušnjo tradicije.

Po beli preprogi, s sanmi, ki jih vlečejo konji. Doživetje, ki doda piko na i celotnemu vikendu. Planini, ki nas gostita, so "položili" v objem gora.

Noro lepo. Vračamo se, ko se znoči.

Trije polni dnevi so za nami.
Zaprem oči in si zaželim…. Naj bo tudi ta sezona polna. Vsega in vseh. Predvsem dobrih ljudi, iskrenih nasmehov, čarobnih razgledov in sonca!
Kajti :
»Na svetu si, da gledaš sonce
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.« T. Pavček
Comments