»Naj te čuva rdeča šminka«…

…in nikar ne poj Bele snežinke, ker lahko avgusta v Dolomitih prikličeš snežno ploho.

Spet smo šli. Tja, kjer je po mnenju mnogih najlepše, po mnenju tokratne družbe pa božansko in čarobno lepo.

Čeprav nekateri pravijo, da je petek slab začetek, to zagotovo ne drži, če se z nama odpravite na treking. Petek, zgodaj zjutraj v Kranju v kombi naloživa Andrejo in Lojza, Špelo, Pavla in Simono. Kar takoj določimo, da gredo Gorenjci h Gorenjki 😊. Do Atlantisa, kjer doložimo ostalo slovensko popotniško družbo. Andreja, Zdenka, Jožica, Rozi in Isabela, Irena, Bojana, Nataša in Tanja. Z vseh vetrov smo, cilj skoraj zagotovo enak. Videti in doživeti.

Vedno mi je zanimivo prvo srečanje, prvi, radovedni pogledi, stiski rok, ki izkazujejo malce negotovosti. In še bolj mi je všeč, ko že na prvem postanku odvržemo zadrego in se sproščeno podamo na raziskovanje.

Okrog devetih zjutraj parkiramo na sedlu Gardena. Kava in prvi navdušeni pogledi. Oprtamo si težke nahrbtnike in se podamo v breg. Vedno enako. Začnemo kot za stavo. Kot, da bi želeli biti v pol ure na cilju. Vrsta pohodnikov se ob lovljenju prve sape, ki si jo povzročijo sami 😊, umiri in treking se lahko začne 😊.

Navodila, da imamo čas za ogledovanje in fotografiranje, za klepet in spoznavanje, so hvaležno sprejeta. Nekateri, ki imajo drugačne izkušnje, nejeverno sprašujejo, če se šalim. Pa se ne. Vsaj tokrat ne. »Pofotkajte te lepote, dragi moji!« Le kaj nam bogati življenje, če ne lepi spomini? In le kako jih lahko obujamo, če ne s fotografijami? Škljoc, škljoc. »Poglej to!« »Si slikal tisto?« »Me fotkaš?« »Saj sem vedela, da bo lepo, ampak toleee!!!«

Ne bom napisala, da so odzivi vsakič enaki. So si pa zelo podobni. In v vseh teh zadovoljnih vzklikih uživam. Ker je tudi meni lepo. Ker si štejem v čast, da sem peščici ljudi pokazala nekaj, kar jim je všeč, kar jih navdušuje. ZATO delam, kar delam. Predvsem ZATO.

Dobra volja nas poveže, smeh dela čudeže. Hodimo, škljocamo, se šalimo, uživamo. Pripovedujemo si zgodbe in pišemo novo.

Ja, če ne greš, je nimaš. Vsaj tako lepe ne.

Počitek na prvi in potem daljši na drugi škrbini. Pogled proti koči, kjer bomo spali in pot na prvi vrh. Skupina posameznikov, ki postaja odlična družba. Ne sliši se besede jaz – sliši se samo še MI. Fotografiranje na vrhu Sas Ciampaca in sestop na drugo stran.

Obljubim jim poležavanje v travi, ker si lahko vsak izbere svoj ovčji drekec. Ne upirajo. Zadnja pavza se prileže bolj kot prva. Vzdušje je prešerno. Pa ne zaradi opojnosti, ki so prešernega delali Prešerna. Naše vzdušje je podprto z drugimi opojnimi substancami, kot so sonce, svež zrak, malce utrujene noge in dobra družba.

V koči si dušo privežemo vsak po svoje. Kava, pivo, jabolčni zavitek, nekaj na žlico,… Vse je ok, da smo le vsi ok. Izberemo si vsak svoje nadstropje na pogradu in si posedemo v sobi, ki je vsakič rezervirana posebej za nas. Na toplem, ob kaminu. Ja – kar si kdo zasluži, kajne? Večer nam popestri Bojana, ki pride za mizo tako »spedenana«, da se ustrašim, ker imam s seboj samo zobno ščetko in dezodorant 😊

Tigrasta torbica, ki skriva pravi zaklad – rdečo šminko. Bojana z nami podeli modrost iz nekega filma: »Kamorkoli greš, naj te čuva rdeča šminka«. In jo. To fejst punco – Bojano. Ker pa smo vsi z njo, je rdeča šminka čuvala vse nas.

Po večerji hitro zaspimo, naslednji dan nas kar takoj po zajtrku čaka vzpon na najvišjega tam okoli. Piz de Puez je visok 2913 metrov in je za večino najvišji vrh, ki so ga kdaj koli osvojili.

Dvomi, ki spremljajo vzpon, so z vsakim korakom manjši in vrh nas pričaka v soncu. Prav vsi smo tam gor. Tam, kjer je tako zelo lepo.

Ob sestopu nas doseže par snežink in zasliši se pesem. Bela snežinka odmeva po parku Puez – Odle na en lep poletni, avgustovski dan. Še sneg je ne mara (pesmi, mislim) in takoj spet posije sonce. Kar si kdo zasluži, si rečemo in odpeketamo do koče na kavo.

Nekajurno prečenje je pred nami. Po enem najlepših predelov Dolomitov. Opazujemo te Dolomitske razsežnosti, fotografiramo svizce, takšne in drugačne ovčke, eden drugega.

Razkošje v travi si privoščimo pod Odlo špicami. Čeprav je bil napovedan dež, se celo uro nastavljamo žarečemu soncu. Al smo al nismo eni srečkoti?

Še do koče Firenze, kjer si ogledamo ležišča, napolnimo želodčke in do spanja treniramo smejalne in trebušne mišice. Kok je nam dooobr!

Spanje, odličen zajtrk in spust do St. Cristine. Na poti domov še ogled piramid v Perci in hitro, čisto prehitro smo spet v Sloveniji.

Bi upala trditi, da bi bili soglasni, če bi treking podaljšali za dan ali dva. Pa vseeno ugotovimo, da je tudi doma lepo. Saj vem, da smo se samo tako tolažili. Odlaganje v Kranju in naprej v Ljubljani. Izmenjava kontaktov in obljuba, da se še vidimo. Tukaj ali tam. Virtualno ali v živo.

Spisali in doživeli smo čarobno zgodbo v čarobnih Dolomitih. Če vam je bilo lepo vsaj pol toliko, kot je bilo meni, sem vam malo »fouš« 😊

Družba – naj vas čuva rdeča šminka! Še naslednjih tisoč let. Ko se vidimo, pa zapojemo tisto o soncu, ki jo poje Magnifico.