top of page

Obetaven začetek

Writer's picture: MaTeja GerečnikMaTeja Gerečnik

V četrto sezono najinega skupnega »špasa« sva vstopili konec januarja, ko sva skupino odpeljali na čudovito, tridnevno krpljanje v Nockberge.

O pogorju je bilo že veliko napisanega, prav tako lahko za naju trdim, da sva v tem pogorju, po vrhovih in dolinah, pustili že mnoge sledi. Mnogim sva pomagali ustvariti lepe spomine in pokazali najlepše razglede. Pa naj bo to pozimi, poleti ali jeseni.

Lepo je tam in vedno znova okolica navduši tudi naju. Tokrat smo se tja odpravili le z enim kombijem potnikov. Zime marsikdo ne mara, nekateri se je bojijo, veliko pa jih je, ki mislijo, da se pozimi v gore pač ne hodi. Kdor je okusil zimo, kakršno so nam tokratne Nockberge ponudile, se z zgoraj naštetim zagotovo ne bi strinjal.

Tokrat, izjemoma in upam, da zadnjič, pobirava skoraj za vsakim kandelabrom.

V Kranju, kot se spodobi, Martino in Majo, v Ljubljani Sergejo, Darjo, Zlatka in Alenko, nato pa še Smiljano in Mojco. Jelena poln kombi, jaz spremljam s svojim avtom. Mali, a izbrani, bi se reklo 😊

Obetali so se trije lepi dnevi in odločeni sva, da jih v celoti izkoristimo. Pa saj je to najin namen vsakič, ko peljeva skupino kamorkoli. Želiva ponuditi več in to (se mi zdi) najini potniki cenijo.

Cilj je dvatisočak, kamor vodi nezahtevna krpljarska pot, razgledi pa segajo daleč, daleč. Parkirava v Schonfeldu. Uvodni pozdrav, ki prisotnim pove tudi to, da si želiva, da bi bilo vzdušje pokazatelj sezone, ki jo tudi uradno otvoriva ta dan. Sezona 2024, kamor vstopava z novimi znanji, veščinami, posodobljenimi cilji in enakimi nameni – ponuditi več, ponuditi zgodbo, pokazati »sebe«. Malo bom še nadaljevala, kajti zdi se mi pomembno, da izkažem veliko hvaležnost za prehojene poti, ki jih najini potniki prehodijo z nama. Za vse lepe besede, dobre namene, izkušnje, za vse, ki se vračate in pripeljete še koga, za dober glas, ki gre od ust do ust. Hvala, ker zgodbe pišemo skupaj.

Pejmo krpljat, Gerečnca!

Prikaz uporabe, montiranje in ostale osnovne informacije osvojimo v parih minutah. A ni dobr, da z nama hodjo sami »kšajt« ljudje? Čez cesto in počasi zagrizemo v breg.

Vodim previdno, po pamet, bi rekli. Ja, baje jo znam uporabljati vsaj tukaj. Na drugih področjih vlada precejšen deficit 😊 

Toplo nam je kaj hitro, zato se ustavimo, odžejamo, malo slečemo in seveda pogledamo okrog. Snega je veliko, krpljanje je en sam užitek, narava nas spet razvaja. Počasi, v okljukih, prispemo do podrte bajtice, kjer si vzamemo čas za okrepčila. Kar že komu paše. Pogovor steče, sapa se vrne, dobrote iz nahrbtnika pa nam dajejo novih moči.

Nadaljujemo po ogromnih snežnih površinah, kakršne najdemo samo tukaj. Ko veš kako in kam, imaš na tisoče možnosti. Ampak samo, ko to res veš. Zima ima svoje zakonitosti in prav je, da se tega zavedamo.

Med potjo poskušam predati tudi nekaj znanja. Takšnega, praktičnega, ki bi sopotnikom kdaj lahko prišlo prav. Z željo, da bi se vse ture, vedno, končale varno. Lepo se vzpenjamo, hitri smo. Pozna se, da nas je v skupini manj kot navadno. Do sedla, kjer vržemo pogled v osrčje Nockov.

Malo desno, da se preizkusimo v pršiču, nato pa spet gor.

Nekaj širokih okljukov, da sapa ne bo pretežka in na dvatisočaku smo. Veseli, prešerno in iskreno veseli. Čestitamo si, se pofotkamo.

Ja, fotografije ustvarjajo zelo žive spomine. Počasi in z užitkom se lotimo sestopa. Pokažem kako se pluje po pršiču. Spodbujam, da poskusi vsak sam. In uživam, ko se na obraze prikradejo nasmehi. Ja, zato je vredno. Ker človek dobi občutek, da je mogoče primaknil mali kamenček v lep spomin nekoga, ki mu je še včeraj bil tujec, danes pa postaja prijatelj. Ja, zato je vredno.

Sestopi so hitrejši, tako ali tako. Spodaj je odprta ena prijazna bajta, nam pa pomanjkanje kofeina niža pritisk. Kufe?? Jaaaaaaaa. No, ni bil sam kufe. Mrskej j blo. Pomembno je, da je lahko izbral vsak zase 😊 . Prijeten klepet, tisti nalezljiv smeh, ki mi je tako ljub in znan. Povezujemo se.

Odštorkljamo do kombija, se preobujemo in zapeljemo do Tine, ki nas vedno pričaka s širokim nasmehom. Ja, pri njej si že skoraj zasluživa svojo inventurno cifro. Popokamo se po sobah in se, po tuširanju in čiliranju, dobimo na zgodnji, odlični večerji. Klepet se, lej ga čudo, zavleče v pozen večer. Ni običajno, je pa prijetno. Rada imam sogovornike, ki, ko govorijo, tudi kaj povedo. In tokrat je bilo to.

Sobota nas, po zajtrku, povabi v bele širjave.

Napovedan veter botruje odločitvi, da se podamo na pot kar od hotela. Znana, večkrat prehojena, vedno drugačna, čeprav je enaka. Noto, bogastvo in dodatno lepoto ji vedno daje družba. Klepetamo, se povezujemo in premikamo noge, na katerih imamo namontirane krplje. Če je bilo včeraj še malo čudno, smo danes pravi strokovnjaki. Hodmo k nč. Hopa – cupa, hop – hop – hop. Najprej po zasneženi cesti, nato odvijem.

Do bajte, kjer se martinčkamo na soncu in malo okrepčamo, nato pa naprej, proti vrhu.

Na travnikih je ogromno snega, meter in več. Režem špuro, delam okljuke, želim si, da vam je dobro. Sonce nas razvaja, idila je popolna. Vmes se seveda ustavimo, nasmejimo, poklepetamo, Gerečnca stresa glupe fore in kao neke pametne nasvete. Priznam, da ni vedno lahko bit Gerečnca 😊

Čuha – puha, vzpenjamo se kot stara parna lokomotiva z vagončki. Počasi, vztrajno in proti vrhu z dobro mero sopihanja. AMPAK – kakšna nagrada! Ja, več napora kot vložiš v določeno pot, več ti ta pot da. Pika, zvezda, amen. Spet fotkanje, čestitke, navdušenje in tisti moji občutki, ki so samo zame. Tisti, ki mi rečejo – ej, baba, ne nehat!

Dol po pršičuuuuuuuu. Eni hitro, drugi bolj previdno. In prav je tako. Prav je, da zaupamo svojim občutkom, če jim le zmoremo.

Spet do bajte, kjer malicamo kot kralji. Greje nas sonce, obdaja zimska idila in mir. Tisti, ki zleze vate in tam ostane. Tisti, ki pomaga tudi takrat, ko ga kdo želi malo razburkati. Še nekaj poti nas čaka do hotela. Vzdušje je odlično in počutje tudi. Pri hotelu, zadaj, na terasi, nas čaka Tina. S presenečenjem, ki to niti ni več.

Nazdravimo, si pogledamo v oči in si zaželimo, da bi trajalo. Do večerje ostane še nekaj časa za savnanje. Pri večerji se spet zatopimo v pogovor. Smeh je naš stalni spremljevalec, zgodbe, ki nastajajo pa se v interpretaciji Gerečnce spreminjajo v prave anekdote. Ja, pretiravam, a ne vedno. Ampak, prijatelji, mar ni fajn, ko se do solz nasmejimo? Premalokrat se.

Še nedelja, ki pa je, po dveh božanskih dnevih, čisto nadstandardna. Pri Josef Mehrl koči se obujemo in zavijemo na levo. Prvi del poti je precej strm, a nadaljevanje tako čudovito, da se vse tisto, spodaj, hitro pozabi.

V sneg, veliko, veliko snega. Pisana, vesela kača smo. Vlečem, ko slišim sapo ustavim, povem vic, zgodbo, da bo ja lepo, da bo fajn. In vlečem naprej, skupina pa zadovoljno sledi.

Pot po grebenu je izjemna, ljudje, ki me spremljajo prav tako. Eden in, čez dobro uro, drug dvatisočak.

Tako lepo je bilo, da nam je vsake toliko zastal dih, kajne družba? Na vrhu si vzamemo čas za malico in (spet) fotografiranje.

Sestopimo, kot bi si želeli, da se krpljanje sploh ne konča. Vpijamo trenutke, vpijamo svetlobo, pišemo zgodbo. Prehitro smo nazaj, čeprav smo na poti več kot 5 ur. Preden se odpravimo domov, si pri Tini privoščimo juho in tavelko rajnglo šmorna. Še kufe, coknpok in pičimo domov.

Kot sem začela, bom blog tudi končala. Prijatelji dragi, če je prvo krpljanje naznanilo letošnjo sezono, potem bo čudovita. In (ja, coprnca sem) z vzponi, padci, soncem, dežjem, dobrimi in manj dobrimi ljudmi, vem, da bo. Ker vse to je življenje. In življenje je lepo!

98 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page