Priznam? Evo – priznam. Spet sem komaj čakala, da gremo in glede na to, da najina majčkena treking agencija posluje šele dobro leto, si štejem v čast, da je večina trekingov že skoraj čisto polnih. Očitno nekaj delava prav 😊
Tudi treking nad božansko lepim jezerom Como je bil zapolnjen do zadnjega sedeža v dveh kombijih. V Kranju naloživa Mijo, Sonjo, Sofijo, Tadeja in Sanjo, v Ljubljani prisedejo Bojan, Martina, Irena, Ingrid, Janja, Nina, Gabi, Katja, Mojca in Slavko, v Vrtojbi pa še Irina. Lepega željni sopotniki, ki kmalu postanejo del enotne skupine. Cilj? Ja – fajn se mo mel, ane? In smo se!
Nekaj pomislekov o vremenu hitro odstrani sončno – židano razpoloženje. Od vsega napovedanega dežja smo ga v štirih dneh imeli le nekaj ur. Vsak dan smo izkoristili do zadnjega in vsak naslednji je bil lepši od prejšnjega. Razkošje.
Vožnja do hotela mine hitro, čeprav je do tja 500 km. Dva postanka za kavico in lulanje in okrog 9ih parkiramo. V hotelu nas čaka zajtrk in kava, nato pa se po uvodnem pozdravu odpravimo vandrat po Sentiero del Viandante.
Prva etapa predstavlja približno pet ur lahkotne hoje. Začetni pomisleki, ki se pojavljajo vedno (bom zmogel??), se razblinijo. Pred nami je samo še uživanje. Prvi razgledi na magično jezero, pot skozi slikovite vasice, zgodovina in odkrivanje poti, ki je v davnih časih vodila iz Milana do Švice – očitno že takrat obljubljene dežele.
Opazujem obraze sopotnikov in z veseljem ugotovim, da jim je všeč. Poznate občutke, ko nekomu prikličeš nasmeh na obraz? Neprecenljivi so. Kmalu ugotovijo, da je z nama drugače. Kako? To vedo tisti, ki so prišli in doživeli 😊 Ostale izkušnja še čaka.
Iz cele Slovenije smo. Narečja, ki nas bogatijo in delajo zanimive. Malo štajersko pa dolenjsko, primorsko in gorenjsko pa kleno ljubljansko in na koncu trda zasavska, ki ne pomeni nič slabega, čeprav včasih tako zveni. Vzdušje je sproščeno, vsak je lahko brez maske, kajti takšni smo najboljši.
Malo spanja, vožnja in hoja nas prijetno utrudita. Kava na obali in vlak do hotela. Sobe, tuširanje in odlična večerja v preverjeni restavraciji. Zvečer popadamo v postelje in zaspimo kot dojenčki.
Drugi dan, ne navsezgodaj (tale je bolj chill), po zajtrku na vlak. Malo prilagodimo program in zamenjamo etapi.
Čarobnih 5 ur prijetne hoje in PRESENEČENJE 😊 "Matejaaaaaaaa – a nas boš peljala tole pogledat??" "Neeee, kje paaaa – ni v programu 😊"
No, šalo na stran – seveda, z veseljem vas peljeva v Orrido di Bellano.
Najini potniki si zaslužijo vse in še več. In tako se do njih tudi obnašava. Navdušenje, nasmehi, hvaležnost. Na obeh straneh. V slikovito – vodnato sotesko in na obalo jezera.
Sonce nas boža, kava in sladoled prijata, sprehod med stojnicami ob obali daje občutek, da smo na morju.
Vlak nazaj in lepotne priprave na drugo odlično večerjo. Danes nismo zelo utrujeni, zato predlagava, da se po večerji vsi skupaj dobimo v jedilnici hotela. Med nami so takšni, ki praznujejo in takšni, ki so treking dobili kot darilo za rojstni dan. Nekaj malega pijače in peciva pa ogromno smeha in dobre volje. Zapojemo, voščimo in z vici in šalami na plan. Do solz se nasmejimo, ne samo enkrat. Zadovoljno zaključimo dan in se poslovimo v pričakovanju naslednjega.
Ta daljša etapa, ki ji lahko rečemo tudi kraljevska. Nekaj več napora terja od potepuhov, a dan je popoln in družno in z dobro voljo premagujemo višinske metre in dolžinske kilometre.
Večkrat se sliši UAUUU pa GLEJ TO! pa KAKO JE TUKAJ LEPO. Eno samo navdušenje nas je.
Najvišja točka trekinga je vrh Monte Fopp, spust proti Varenni nekateri primerjajo s hojo po Cinque Terre, z razliko, da tukaj praktično ni ljudi. To iščemo in to ponujava. Daleč stran od množic turistov, kotički, ki največkrat ponudijo več, veliko več.
Ob sestopu malo žalostno ugotovimo, da je pred nami le še en dan. Mi bi pa šeeeee (ja družba, jaz vem, da bomo še, le drugje).
Zasluženo pivo, kava in sladoled na slikoviti železniški postaji v Varenni in vlak nazaj. Seveda ne ostanemo brez večerje in druženja po njej.
Coknpok v kombija in v Varenno, se glasi komanda za zadnji dan. Od tam s trajektom v Bellagio, ogled vrtov vile Melzi, sprehod po ulicah, kakšna kava ali dve.
Malo dežuje in meglice delajo poglede precej mistične. Barve cvetja barvajo dan, kmalu pa nas pozdravi sonce. V Varenni se sprehod ob obali, sladoled in zadnje fotografiranje.
Ja nič, četudi bi še, je vedno dobro, da se zaključi, ko je najlepše. Štirje čudoviti dnevi preživeti z dobro družbo ob jezeru Como dajejo energijo za naprej.
Družba, hvala za družbo, vse nasmehe, prijazne in vesele besede, vašo energijo in modrost, ki jo prinašate na naša skupna popotovanja. Z željo, ki nastane vsakič, ko se vrnem domov – da se še kdaj vidimo.
Potepuhova pot je z najinimi potepuhi bogatejša.
Comments