Med krompirjevimi počitnicami smo se, tako kot lani, odpravili od jezero Iseo. Manjše jezero je to, postavljeno ob bolj znana in bolj obiskana Gardo in Como. Ima pa jezero Iseo največji jezerski otok, ki so mu dali ime kar Monte (gora) Isola.
Otok je tako velik, da smo se tam potepali en cel dan. V okolico jezera naju je pripeljala (kot ponavadi) moja »ta firbčna« žilica, ki mi utripa vsaj tako hitro, kot mi utripa srce. Ena fotka, iz katere nastane ogledna tura, nato treking, ko sem potujeva z vami pa vedno cela, čudovita, zgodba. In tale je ena od. Sijajna. Kot je bilo vreme, kot je bila okolica, kot je bila nastanitev, hrana in družba.
Začeli smo v Kranju in v Ljubljani napolnili oba kombija. Kdo? Ingrid, Miranda in Marjan, Martina, Katja, Dunja, Mateja, Romana, dve Darji, dve Jasni, Vlado in Smiljana. Ker vem, da vsi pred odhodom čekirate vreme, sem vedela, da naju bodo na vstopnih točkah pričakali nasmejani obrazi. In res je bilo tako.
Nabunkamo torej v prtljažnik kombijev vsak svojo robo. Eni, kot bi šli na sprehod, drugi kot, da so za vedno zapustili svoje domovanje. Govorim o velikosti torbic in ostalih »must have« pripomočkov. Še dobro, da se bo ves ta coknpok tja peljal. Če bi nosili, bi kdo znal imeti težave. Je pa res, da nekatere dame poleg svojih pohodniških kvalitet rade pokažejo še velik del garderobe, znanje kombiniranja barv in materialov, predvsem pa tako malo preizkušajo točke, ki vplivajo na besedišče mojega hitrega jezika. Saj ne, da bi me to motilo, sploh ne. V meni se zbudi tisti neobljadljiv hudiček, ki MORA, MORA pokomentirati in se delati norca iz vseh teh raznoraznih babjih kombinacij. Ne zdržim, da ne bi. In občutek imam, da me nekatere nalašč j***jo. Ane, drage ciklame, vijolice, pinkpanterice, tigrice, natupiranke, rutkarce, vsakdandrugečeveljce,…. Je pa res tudi to, da iz takšnih »provokacij« nastajajo prvovrstne šale. Te pa ostajajo tajne. Če me mučite, vam jih ne izdam!
No, babe, desci, kufri, šminke, rutke, parfumi, …. Se torej odpeljejo na približno 6 ur oddaljeno jezero. Vmes si privoščimo kufe, mencanje zaspančkov v okicah, prvo trepljanje in pogovarjanje, smeh in spoznavanje. Kr dobr nam gre. Prsežem.
Na znanem parkirišču pustiva kombija, zapodimo se na skret in na kufe. Poglodamo prve ribe iz konzerve, dobimo navodila in napotila ter se opravimo raziskovat. Antica Strada Valeriana je naš prvi stik s čudovito okolico jezera Iseo.
Lahkotno se gibamo po stari, stari potki. Govori nam o ljudeh iz časov, ki so bili čisto drugačni. Vodi nas nad jezero, s pogledom nanj.
Med stisnjene hiške iz nekih drugih obdobij zgodovine, med oljkami, prijaznimi domačini. Pogled se odpre na otoček, na mesteca ob obali, na gradove in cerkvice, ki dopolnjujejo razglede.
Hodimo eden ob drugemu in eden za drugim. Kakor nam dopušča širina poti. Tempo je prijetno lahkoten, dopušča pljučem, da poleg filtracije zraka omogočajo še izust kakšne besedice ali dveh. Celo smeha. Vedno je tako. Gori in doli, lepo, lepo in še enkrat lepo.
Zavijem do obale jezera, kjer si na toplem soncu privoščimo osvežilno pijačko, kakšno kepico sladoleda. Posedimo, se pomartinčkamo, nato pa ponovno zagrizemo v breg. Ni nam težko, lepo je.
Etapo zaključimo na železniški postaji, ker ob kavici počakamo vlak. Ta nas odpelje do kombijev.
Hotel, ki je kot grad, oziroma je to verjetno včasih bil, in je čudovito čudovit. Ob prihodu prav vsem vzame dih. Uau! Tukaj bomo? Noro!
Sobe, kratek počitek, jaz s tabo, ti z mano,… pa okusna večerja, katere različnost izberemo že pri prihodu. Italijansko odlično. Zalito z lokalno kapljico ali dvema. Dan, tura, družba, hrana in nekaj vina razveže jezičke in vzdušje se samo še stopnjuje. Kar tekmujemo kdo bo bolj zabaven. Zmagamo vsi. Navodila za naslednji dan in prijetne urice pod odejami. Paše eno in paše drugo.
Zajtrk, ruzaki, outfiti takvi i ovakvi, kombija, vožnja v dolino in vrsta za trajekt.
Gremo na otok. Plavali ne bi, čeprav ni prav daleč. Se bomo raje peljali. Na drugi strani se kuj pa prec zaženemo v breg. Najprej do cerkve, ki je postavljena med strme uličice, nato pa nad mestece, katerega ogled in degustacijo si prihranimo za kasneje. Celo kopanje v jezeru se obeta. Razkošje tople jeseni.
Vzpnemo se; torej, po strmih uličicah, ki dišijo po zgodovini. Čez cesto in na lepo urejeni pešpoti smo. Nad oljčniki na eni in med hrasti na drugi strani. Malo se ustavljamo, da polovimo razglede in ujamemo sapo. Strmo je, ni kej. A grizemo in rinemo kot pravi, pravi hribovci. Bravo.
Na razgledišče, ki odpre pogled na južni del jezera, na mestece Iseo in enega od dveh otočkov, ki sta v privat lasti. Ustavimo in navdušeno razpravljamo.
Nekateri si poskušajo razglede vtisniti v spomin, drugi v fotografije. Večina naredi oboje, buh ve kdaj mo začel pozablat, pol smo ga pa naj***li. Slikovita pot se še naprej vzpenja po pobočju otoka Monte Isola, pripelje do vasice in njenih kamnitih hišk, skozi gozd in čisto na vrh otoka.
Tam je postavljena cerkev, samostan in okrepčevalnica. Razgledno, izjemno razgledno na prav vse strani neba. Odrejen čas za malico, tople in osvežilne napitke, pogled v cerkev ali pa samo iskanje razgledov. Posedemo se po kamnitih zidovih in vpijamo tople sončne žarke. Prežemata nas dobra volja in čudovita energija. Sestopamo na drugo stran otoka, obljubljena je celodnevna dogodivščina.
Po nenavadni kalvariji, ki to ni, med travniki in oljčniki, med kamnitimi hišicami in ograjenimi potmi. Slikovito, prsežem.
Na sever otoka, do velike cerkve z velikim dvoriščem in prijaznim prostorom za malico. Pa si jo privoščimo!
Po hajkersko sedimo vsak na svojem kamnu, ograji, stopnicah,… klopce nas ne zanimajo. Smo al nismo? Žvečimo futr iz ruzaka, si malo šeramo, kaj povemo in pomodrujemo, nato pa nadaljujemo še bolj navzdol, še nižje. Spet po ozkih, čudovitih, kamnitih uličicah. Diši po zgodbah, diši po dogodivščini.
Po kar nekaj urah potepanja počasi začnem zavijati nazaj proti mestecu, kjer se bomo spet vkrcali na trajekt. Še debela ura hoda nas loči od njega. Hoja je res prijetna, družba enako. En sam smeh nas je. Preden si, ob povratku, vzamemo čas za karkoližekomupaše, si ob obali jezera od blizu ogledamo močvirske ciprese, ki so v tem času tako lepe, da jemljejo dih. Žareče barve, odsevi v vodi. Zastane korak, zastane dih, zastane beseda. Neopisljivo.
Povem, da se dobimo ob določeni uri. Nekateri plavat, nekateri po nakupih, nekateri na degustacijo tipične ribe, jezerske sardine.
Videli? Poskusili? Niste? Prou vam je! Mi smo. In je bilo vredno.
Trajekt, trgovina, hotel. Večerja, smeh, družba. Pa spet zajtrk in tretji dan, ki sledi okusnemu začetku dneva.
Klop velikanka. Do nje pa urca vratolomne vožnje, ki je kateri od potnic povzročila malo višji srčni utrip, večini pa vriskanje in priznanje, da je pisanje o James Bondovski cesti realno in nisva nič pretiravali. Cesta pelje čisto ob jezeru, skozi tunele, ki so jih vklesali v živo skalo. Nepregledni ovinki, ozka cesta in promet v obe smeri poženejo kri po žilah. Something to remember 😊
Parkirava, opremimo se in zakorakamo (spet) v klanec. Pot je stara, tlakovana.
Vodi v gozd, na eni strani pa se ves čas odpirajo pogledi na oljčnike in jezero. Tokrat smo na zahodni strani jezera. Gor in gor. Vmes zajemamo sapo in krademo razglede. Do vasice, ki so jo ravno krasili s čudovitimi, rdečimi zastavicami.
Pripravljajo se na slavje ob dnevu njihovega svetnika. Očarljiva vasica, očarljivo okrašena. Na vaški trg, pred ogromno cerkvijo je.
Na pijačko in čveket. Nato pa še malo v klance, za tem se pot (končno) položi.
Razgledi na jezero in bele gore, kjer kraljuje Adamelo, so skoraj neopisljivi. Kaj kmalu zagledamo klop velikanko. Pod potjo je.
Vzamemo si čas in se na tisoč možnih načinov pofotkamo. Za malico si izberemo travnik malo nižje. Oblit je s soncem in toploto, ki jo sonce proizvaja. Nekateri na travco, drugi na štor, tretji pa kar na Bali 😊 Kakor komu paše, sam, da je fajn.
Še zadnji del krožne poti, ki nas spet pripelje do kamnitih hišk. Nato skozi gozd, do kombijev in vožnja do hotela po drugi strani jezera. Parkirava še v Sarnicu, kjer se sprehodimo po parku z močvirskimi cipresami. Noro lepo.
Še nekaj frej časa za karkoli že, v trgovino in tipične večerne aktivnosti. Če je kdo počel kaj netipičnega pa naj to obdrži zase 😊
Pred spanjem ugotovimo, da čas čisto prehitro beži in moramo napolniti kufre, ker je jutri zadnji dan trekinga. Ja, lepo hitro mine. Pa nič hudega, saj nam je bilo vendar lepo!
Zajtrk, kufri s potrebno in nepotrebno robo (pa ne govorim o babah) in četrti dan nas vabi. Zemeljske piramide, čudo narave.
Krožna tura z razgledi, ki delujejo skoraj nezemeljsko. Najprej dol, nato na drugi strani gor. Spet na sončka, kjer se lepo pregrevamo, po dveh urcah hoje pa nazaj do kombijev.
Nastane še navdušena fotka, ki v en klik shrani naše štiridnevno druženje.
Zapeljeva še v Lovere. Sprehod, kosilo, kava. Čaka nas še pot domov. Ni čisto kratka. Tokrat zraven kufrov, z bolj in manj pomembno robo, napakiramo še spomine in vtise. Če kaj, potem je to tisto, kar šteje.
Comments