Kako je nastal treking, ki sva ga poimenovali Apenini Emilie Romagne? Ha, tako kot nastaja večina najine ponudbe. Zanimivo – kako pa? Drugače – kako pa? Mar se ne da na tak način opisati tudi naju? Odbiti babi s Kranja, nama baje pravijo. Tud prou – pravijo nama tud še kej drugač, a ne vedo, da karkoli že govorijo, govorijo o sebi 😊
Torej – tokrat je bilo točno takole in nič drugače. Moja radovednost, ki že dolgo presega gledanje skozi okno in »firbcanje« o ljudeh in njih navadah, je nekje na spletu odkrila eno (ENO!) samo fotografijo, ki je navdušila. Pogled na naravne žlebove, ki jih je fotografija prikazovala, me je povabil v raziskovanje. Kaj je to? Kje je to? Je to to ali je zgolj nek odsek, ki v realnosti sploh ne pride do izraza?
In se podam na moje sorte »firbcanje«. Klikam, berem, iščem. Najprej po spletu, nato po zemljevidu, nato oboje skupaj in vse, kar mi pride pod roke. Ja, sliši se shizofreno, vem. Pa ni. Zadaj je sistematično delo z jasnim ciljem. Par dni in vse imam postavljeno. Vključno z datumom ogledne ture, narisanimi in opisanimi etapami, možnimi rezervnimi variacijami in nekaj turističnimi zanimivostmi, ki so v okolju »must see«. Če kej, pol mi tole gre. Pa vem, da mi gre še kaj drugega tudi 😊
Malce me grize črviček dvoma, ko se peljeva tja čez. Kaj pa, če je fotka zgolj fotka in je vse ostalo kr neki? No, glede na to, da sva tja odpeljali in pripeljali prvo skupino, ki je bila navdušena, na vprašanje ni treba odgovoriti, kajne? Ni kr neki, ampak je UAU in še stokrat UAU. Drugače, kot je drugače lahko, navdušujoče, dih jemajoče, nenavadno in, ker je tako zelo lepo, od lani pod Unescovo zaščito.
Treking umestiva v marec in verjameva, da nas tam počaka pomlad. In nas je. Pokrajina v najlepši možni luči.
V četrtek smo šli tokrat in potepali smo se do nedelje. Štirje čudoviti dnevi, ki so vsak zase presegli prejšnjega. V Kranju pobirava najprej. Tamara, Smiljana, Sabina, Mirna in Branka. Nato v Ljubljano po Lidijo in Milana, Lili, Ireno, Marjeto, Zlatka in Tino, v Razdrtem pa še po Vlasto in Ermina. Dobrovoljna družba se odpelje mimo Bologne do prvega izhodišča. Nagovor, pozdrav, vic ali dva. In moj standardni: »Pejmo se met fajn!« Pa družba kr kuj uboga 😊 Hodimo lepo v miru, zmeren tempo je pogoj, da lahko hodimo več dni zapored.
Toplo je, sonce nas boža in prijetno nam je. Kot bi bili tisti »martinčki« ki živahno lezejo po listju, ko jih ogreje sonce. Pogovor steče, čela se oznojijo, razgledi razvajajo.
Gremo do stolpov, ki jih je oblikovala erozija, narava, ki čara, razvaja in zdravi. Osupnemo, ko stopimo na rob.
Fotkamo se, navdušeni smo. Če gor, na rob, pogledat te čudovite stolpe z vseh strani.
Pa malica in skupinska fotka. Kar takoj postanemo skupina, ki ima skupen cilj. Imeti se fajn.
Sestopimo krožno. Če se le da, naštudirava krožne ture, da vidimo in doživimo čim več. Da ture niso »posiljene« in dolgočasne. Če kaj, dolgočasni zagotovo nisva. Do kombija in v popoldanski del. V mestece umetnikov, v Dozzo.
Ogled, ki je vreden vsakega koraka in vsake minute.
Še pijačka, za dušo prvezat in do Brisighelle. Ste jo že videli? A, da ne? Prou vam je, kaj pa doma čepite 😊 Hotel, italijanska kulinarika, navodila za dan 2 in počitek. Tisti z največ energije še po in nad mesto, ki je, milo rečeno, RES eno najlepših italijanskih mestec.
Naslednji dan »naskočimo« najdaljši kredni greben v Evropi, ki je dolg 25 kilometrov.
Vena del Gesso ali kredna žila, ki daje občutek, kot bi se ves čas sprehajali po, s kristali posutih poteh.
Začnemo v srednjeveški vasici, ki si jo ob povratku tudi ogledamo. Bella Italia, bi lahko človek rekel in bi z dvema besedama povedal veliko, a ne vse.
Dol in gor. Pa potem še večkrat tako.
Z razgledi, s kristalčki, s pogledom v neznano pokrajino, ki je še povsem neodkrita. Več ur hodimo sami. Ne srečamo nikogar, prav nikogar. Razkošje!
Spet krožimo in spet si po turi privoščimo nekaj tekočega za želodčke in, od sonca, razgrete glave.
Trgovina in brm, brm do Brisighelle. Čas za frišanje in čas za razvajanje brbončic. Vam povem, da pri teh večerjah še tista: »Kdor ne jamra, ni Slovenc« ne velja več? Prsežm, da ne 😊
Tretji dan nas čaka najvišji vrh in pogled v notranjost grebena, obiščemo jamo kralja Tiberia. Najprej spet en lep del grebena, ki navduši z novimi pogledi, najvišji vrh pa je tako izjemen razglednik na tiste žlebove okrog, da kar onemimo.
Ne, celo Gerečnca nima tako močnih besed, da bi opisala to čudodelstvo. Vzamemo si čas za vse. Vzamemo si čas zase, za naravo, zrak, občutenja, za tiso, kar bomo nekoč, v malo težjih časih vzeli iz malhe spominov in nas bo opolnomočilo, nam dalo novo upanje, prijetne občutke in potrditev, da zmoremo več kot si mogoče mislimo. Ja, vse to lahko najdemo tam nekje, v nekih neznanih krajih z neznanimi ljudmi, ki hitro postajajo prijatelji.
Dan je poln, vsebinsko poln, a ne utrudi. Uro pred večerjo smo v hotelu in spet se pustimo razvajati. Ker si edino to zaslužimo. Ker meniva, da je najin odnos do vas tudi vaš odnos do naju.
Še četrti dan, ko že zjutraj ugotovimo, da je minilo prehitro. Dodava turo, ker raje dajeva kot jemljeva. Ker je to, če le zmoreš, večje bogastvo od vseh bogastev sveta.
Gremo med te čudovite žlebove, ki jih na različne načine in z različnih zornih kotov ogledujemo ves čas? Se sprehodimo do njih, po njih?
Nasmehi, ki mi sledijo, ko vlečem tja noter, v nedrje pokrajine, nagrajujejo. Bogata sem! Delček poti požene malo adrenalina po žilah, a tudi tako si pokažemo, da zmoremo, zmoremo več, veliko več. Ob povratku lepo v senci pomalicamo, se prepeljemo v svet drugačnih žlebov in spet zakorakamo v neznano in navdušujoče.
Blatni bomo, piše v programu. In smo. Nasmejano, razigrano blatni. Zadovoljno umazani, kot smo bili, ko so nam mame še pustile tacati po lužah in uživati pristno otroško veselje. Včasih nam je žal, da smo ga potlačili nekam vase, kajne? Pa ga izvabiva iz vas. Vidim, čutim. Ko se prepustite in zgolj ste. Juhej!
Skupinsko fotografiranje. Najprej veseli obrazi, nato posvinjani čevlji. Kaj je lepše? Naj vsak zase pove.
Nazaj do kombijev, preoblačenje, brisanje z robčki, iskrice v očeh in malo teže v nogah. Štirje dnevi so pač štirje dnevi. In tudi tisti najbolj zaskrbljeni si morajo priznati, da so zmogli. In ne samo to – zmogli z nasmehi na obrazih in brez pretirane utrujenosti. Ja, vodenje je lahko zgolj vodenje, lahko je pa umetnost 😊
Pot domov poteka po pričakovanju. Zibamo se v ritmih glasbe. Vsake toliko izvem, da sem glupa in vrnem kompliment. V glavi že delam inventuro. In zlagam na prava mesta tiste prave občutke. Vsakega v svojo škatlico. Za dni, ko bom te škatlice odprla in črpala iz njih bogastva, ki jih premorejo. Apenini Emilie Romagne, družba, ki je bila tam z nama prva, vse, kar ste nama dali in vse kar smo skupaj doživeli je neprecenljivo. Pa držite pesti, da se tole še naslednjič zgodi.
Ker verjamem, da lahko navduši še koga. Verjamem.
Comments