Konec avgusta sva se z najino tretjo skupino podali po Alta via del Granito, ki poteka po odmaknjenih, popolnoma drugačnih Dolomitih. Krožna pot, ki jo prehodimo v treh dneh, ponuja vpogled v raznoliko pokrajino, ki jo prepredajo potočki, slapovi in visokogorska jezera. Značilno granitno pogorje je še na višini 2000 metrov in več poraslo s travo, kar daje okolici posebno mehkobo. Prav to pokrajino pa kontrast ošiljenih granitnih skladov naredi spektakularno.
Tudi letošnja skupina je bila polna. Večkrat 😊 Ja, do dneva odhoda nikoli nisva popolnoma prepričani kdo bo in kdo ne bo šel z nama. Sem že pisala o zgodbicah, za lase privlečenih izgovorih,… tistih, ki se iz raznoraznih vzrokov trekinga ne želijo udeležiti. Pa se v sebi zavedajo, da razlogi niso utemeljeni, bi pa vseeno vplačan denar vzeli nazaj. Ja, domišljija, iznajdljivost, plehkost in egoizem nekaterih pač ne poznajo meja. So pa drugi, ki imajo razloge utemeljene in jih znajo v vsakem trenutku tudi dokumentirati. Vsa čast jim! Pa pustimo tiste prve, naj uživajo v svojem izkrivljenem svetu, kajne? Mi, ki smo šli, pa se pejmo met fajn!
No torej, skupina je bila polna. Dva kombija, kar pri nama pomeni polno. Pobirali sva od Kranja do Vrtojbe in nabasali Zdenko, Tilko, dve Lidiji, Nino, dve Mojci, Andreo in Karlota, Aljošo in Natašo, Mirno, Davida, Andrejko, Angelino in Mirjano. Midve vsaka svoj volan, v prtljažnik kombija pa polne ruzake, dišeče hribovske čevlje in vsak svoja pričakovanja. Večino sva že poznali, manjšina novih pa ponavadi pride z malo večjimi očmi in majhnim cmokom v grlu. Ja, poznam. Sam buh ve kaj me čaka, ane?
Brm, brm, brm do Sorgazze. Vmes kufe in lulanje, pa kinkanje in prvi pogovori. Sonček nas greje in vzdušje je temu primerno. Če čmo al če nečmo, vreme je na trekingih pomemben dejavnik in, seveda, priročen izgovor. Za marsikaj 😊 Ko je vroče, ni ok, ko piha, ni ok, ko dežuje, ni ok, ko je tam nekje 1 oblak pa ni lepa fotka, ni ok… Sprašujem se, kaj so nam v te naše betice vsadile mame, da tako radi iščemo vse, kar ni ok. Seveda ne vsi, ampak…. Potem pa na drugi strani tisti sončki, ki vriskajo in predejo od lepega. Ki si v istem, vročem dnevu pač obrišejo švic in rečejo – MATR se mamo fajn. Ki znajo plesati v dežju in iz tistega oblaka na nebu narediti najlepšo fotografijo. Rada vas mam, sončke!
Mi si najprej privoščimo kufe, pozen zajtrk, preobuvanje, zadnje sortiranje nahrbtnikov, nato pa se zazremo v dolino, po kateri se bomo počasi vzpenjali do prvega prenočišča. Mimo jezera, po zeleni, s potočki prepredeni ledeniški dolini. Mulatjera se prijazno, v okljukih, vzpenja. Pred nami se začenjajo kazati ošiljene špice, ki dajejo vedeti, da je teren nedostopen. Premikamo se počasi, se ustavljamo, vmes se večkrat odžejamo, malo posedimo in spet hodimo. Vsakič podobno. Skupina je pač skupina.
Imamo čas, ne mudi se nam. Fajn je, ko ni treba priganjati. Verjetno vsem. Več kot 1000 metrov vzpona nas čaka do prvega prenočišča. Po kratki noči, urah vožnje in s (pre)težkim nahrbtnikom. Na skalnatem platoju, ob bistrem potočku, si privoščimo chill. Skoraj celo uro. Nihče se ne pritožuje. Juhej. Če kej, znamo pa sedet 😊
Potegnemo naprej, do koče je še nekaj hoje. Ustavljamo se in fotkamo. Okolica je drugačna, a navduši. Malo pod bajto je veliko ledeniško jezero. Tik pod steno najvišjega vrha. Mogočna stena je to. Čisto na vrhu se sveti križ.
Predlog, da gremo gor, utone v mehurčkih mrzlega piva 😊 Nič hudega, uživajte. Treking je namenjen vam, ne meni. Itak sem ž bla.
Emmanuelle nas je vesel. Prijatelji smo že. Fajn je pripeljati skupino v kočo, kjer te že vsi poznajo in so te veseli. In, ja – imajo zato tvoji sopotniki kak privilegij.
S ponudbe si izberemo vsak svojo kombinacijo večerje. Primo piati, secondo piati in dolce. Kdor je božji, je sit. In to od odlične hrane. Klasika – po večerji vsak na svojo posteljo in ninanana. Kakor pač kdo zmore. Zase lahko povem, da sem se navadila spati povsod. In ja – človek se veliko stvari navadi, če le tako želi. Lahko pa seveda zaradi enakih jamra in komplicira. Neka – vsak zase ve za katere stvari bo trošil energijo. Tudi jaz 😊
Ponoči prihrumi in oddirja ena nevihtica, zbudimo pa se v umito jutro. Fruštek, kufeeee in še en kufeee, šuhe, ruzake, palce in ritke. Skupinska v srčku, slovo od Emmanuella in najdaljši dan nas pričakuje.
Dol in gor in doooool. Pa smo spet tam. Ko gremo dol, bi hodili gor. Ko gremo gor, bi šli pa vmes malo dol. Hahaha, tko je, kaj čmo!
Na najnižji točki si malo ohladimo bremze, nekaj manjšega pojemo in zagrizemo v breg. Nekoristno početje, bi rekel kdo. Naj reče. Kdor tega ni izkusil, ne ve, kaj vse tovrstne aktivnosti dajo, podarijo. In naj tako ostane. Vsakemu svoje. Prigrizemo do sedla, kjer se podamo naprej.
Z obljubo, da bomo pri jezeru, ki ima obliko srčka, namakali tačke in jedli malico. In smo. Razmečemo se okrog in okrog in se potopimo vsak svoj svet. Svet nekaterih je tih, zazrt sam vase. Svet drugih je glasen, poln besed, ki včasih ne povedo nič. Gremo torej vsak v svojega. In uživajmo.
Pred nami se odpre pogled na lepo ohranjeno mulatjero, po kateri so potekale oskrbovalne poti med 1. svetovno vojno. Na robu se vidi kamnit bivak. Zasilno zavetišče, če bi bilo treba. Pa ni!
Zakorakamo naprej. Lep kos poti nas še čaka. Tokrat bolj prečenje. Razgledno, uživaško prečenje. Naprej, naprej, naprej.
Pri posušenem izviru spet malo malicamo, še kratek vzpon in v sestopnem delu poti smo. Do bajte je še več kot dve uri, a vmes nas čaka »plaža«. Do jezerc, kjer si spet vzamemo odmor za namakanje nožic. Čvekamo in se režimo. Nič nam ne manjka (mogoče imamo česa preveč – haha). Dobra volja je najbolja!
Gremo, družba? Do Guida? Zagotovo nas bo vesel. Okolica je čudovita. Granit, potočki, jezera, vmes nekaj ruševja in macesnov.
Pa borovnic. Koliko borovnic! Ustavimo se in se jih najemo. Osvežitev, ki prija. Med potjo pripovedujem zgodbo o tem, kako se zadnjo uro vsem povesijo lička. Večini od utrujenosti. In potem, ko se ozrem nazaj, imam občutek, da za mano hodi četica Koker španjelov. Tudi tokrat je podobno. Ja, zadnja ura je pač vsem odveč. A naprej je vseeno bližje kot nazaj. Pa Guido ima kufeee pa mrzlo pivo. Pejmo, banda!
Filozofiramo in sanjamo vsak svoje. Prestavljamo noge in vizualiziramo odrešitve. Zadnji vzponček, bajta, mize, klopce, mrzla pijača in topel sprejem. Jp, takole večina ugotovi kaj (in kako malo) je potrebno, da je človek srečen. Zato se splača! Ane?
Privežemo žejne, utrujene dušice, izberemo vsak svojo variacijo večerje, vsak svojo posteljo in po večerji vsak svoje sanje. Tretje jutro, zajtrk, malo trde noge, krmežljavi in nasmejani obrazi. Pričakovanje novega dne in zavedanje, da smo veeeelik kos poti že prehodili. Vsi!
Spet v vodnato dolino in spet vzpon. Na sedlo z izjemnimi razgledi. Potem prečenje, rahli vzponi in spusti.
Do najvišje točke, kjer se pot prevesi na drugo stran.
Preganjajo se meglice, ki dajejo čarobni pokrajini še več čarobnosti.
Spuščamo se, prečimo in spet spuščamo.
Do velikega, akumulacijskega jezera, ki je tako lepo umeščeno v pokrajino, da vzame dih.
Še krajši odmor za praznjenje nahrbtnika. Nadenemo si Koker španjel frise, premikamo noge in čakamo, da se nam daaaleč pod nogami zasveti belina parkiranih kombijev. Vmes nabiramo borovnice, čvekamo, se malo spotikamo sami vase in (ja iskreno) komaj čakamo, da bo zadnja ura mimo.
Pri Sorgazzi zavriskamo od navdušenja. Navdušeni, ker smo zmogli, navdušeni, ker pokrajina ponudi toliko lepega, navdušeni, ker smo se spoznali, povezali in obogatili dneve eden drugemu.
Vzamemo si čas za kosilo, se v miru uštimamo, napokamo v kombija in odbrzimo nazaj v Slovenijo.
Drugačnost, prvinskost, neobljudenost Dolomitov Lagorai je tisto, kar prepriča. Predvsem tiste, ki znajo videti, slišati in sprejeti vse, kar okolica ponudi. Mene prepričajo vsakič.
Comentários