»Zakaj zadnjič?«, so vprašali najini sopotniki, ko sem jim v uvodnem govoru omenila najino odločitev. »Mar tukaj ni lepo?«. Iz vprašanega je velo neke vrste razočaranje, občutek, da so prišli nekam, kjer ne bodo videli ali doživeli nekaj lepega. Nemudoma podam pojasnilo. Ne, nikakor si ne želim, da je na kateremkoli najinem trekingu kdo za karkoli prikrajšan. Vsaj ne z doživetji in razgledi. »Dragi moji, treking je več kot čudovit. Niti eden iz najinega nabora ni tak, da bi bil zaradi pomanjkanja lepot umaknjen iz programa. Dobili, doživeli bomo mnogo, mnogo lepega in trije dnevi bodo, kljub precej hoje, minili kot bi mignil.« Nasmehi, ki sledijo mojim besedam, dvignejo energijo in pomirijo.
Ja, v življenju je pomembno sprejemati odločitve. Bolj kot so pogumne, bolj bogatijo življenje. Sprejela sem jih veliko. Tudi veliko zelo pogumnih. In vsaka naslednja odločitev je bila lažja, čeprav enako ali pa še bolj pomembna. Vem, da samo tako lahko v življenju napreduješ. Pa naj bo to v zrelosti, osebni rasti, ali pa profesionalno. Vem, da sem ravno zato, ker imam pogum, voljo in moč, to kar sem in tukaj, kjer sem. Tisti, ki me imajo radi, priznavajo, da je to moje, da sem to jaz, da so rezultati plod mojih naporov. Tisti, ki me nimajo radi, bodo zatrjevali, da sem do tam, kjer sem, prišla s pomočjo takšnih in drugačnih lezenj v organe komurkoli že. Mogoče tudi tako, da je kdo s čim lezel po meni. Prednost vseh sprejetih odločitev je tudi to, da mi je za tiste druge že dolgo, dolgo vseeno. Niso del moje poti. In prav je tako. Svojo imajo, takšno, ki pa je po njihovem najboljša.
Tale Lagorai je, torej, zgolj plod sprejete odločitve. Tako je prišel v program in tako, ker je potrebno agencijo razvijati, dopolnjevati in nadgrajevati, tudi odšel. Eden štirih je, ki se poslavljajo. Lep, čudovit, navdušujoč. A včasih se je potrebno posloviti tudi od takšnih 😊
V življenju sledim rasti in razvoju. Nisem pristaš razmišljanj o prepuščanju toku življenja. Pa se znam, pa še kako! Govorim o tistih pasivnih držah, ki se pod pretvezo prepuščanja odpovedujejo bogastvu življenja. Z veliko krilaticami, zaradi načina funkcioniranja pa največkrat pristanejo v isti hiši, istem (največkrat slabem) odnosu, v isti službi, poleti na isti plaži in utapljanju česarkoli že v isti gostilni. Prav. Tudi to je odločitev.
Pa pejmo mi spet mau hodit, Gerečnca! Buh te nima rd kok nakladaš.
Torej smo se odpravili na tridnevno hojo po Dolomitih Lagorai. Visoka granitna pot pušča vtis. Vedno.
Precej zgodaj, kot je v navadi, se nama pridružijo živobarvna množica karakterjev: Urška, Tanja, Damjana, Monika, Andreja in Matjaž, Maja, Ksenija, Suzana, Vera, Andreja, Tina, Jože, Anita, Liza in še ena Ksenija. Polni sva. Spet.
Do planine Sorgazza, kjer začnemo treking, se pripeljemo po dobrih štirih urah vožnje. Vmes obvezna kava, lulanje in prvo mencanje oči in ogrevanje jezičkov. Vreme obeta, družba tudi. Vsakič že zelo hitro začutim marsikaj. Včasih prehitro 😊
Na Sorgazzi štimanje ruzakov, grizenje hrane in kofetkanje. Pozdrav, navodila, želja, da se gremo met fajn. Ja, ta je vedno enaka. In vedno se večina tudi ima. Toplo je, sonce nas razvaja in iz naših čel izvablja solze sreče 😊 Mi, v Kisovcu, temu rečemo »švic«. Pa vi? Ko sem še živela v Zasavju, sem nekaj časa z eno skupinico tekala po stadionu. Veste, tiste kroge, ki že po dveh rundah postanejo (ZAME) tako dolgočasni, da sem se kaj hitro počutila kot hrček v kolesu v svoji kletki. Lažen občutek svobode. Se mi je pa v spomin zapisala ena hecna izjava, ki me včasih spodbudi, vedno pa nasmeji: Sweat is fat crying.
Hodmo, Gerečnca, hodmoooo! Evo, sem že nazaj. Nekaj časa po makadamski cesti, kjer se (glej ga zlomka) spet zakadimo kot čreda konj na dirkališču. Prav kadi se za nami. Preden se cesta spremeni v čudovito pešpot, ustavim. Pijemoooooooo
Preskeniram obrazke, da vidim kako smo. Kako? Ja, zelo raznoliko 😊 V gozd, čez most, ob potočku. Navdušeni, razgreti, nekateri že s prvimi skrbmi na obrazih. Vse vidim, brez skrbi. In mar mi je, brez skrbi. VSI se bomo imeli fajn. Pot nas »prislili« da se iz podivjane črede prelevimo v strnjeno, gibajočo, kolono. Tako lahko prevzamem najbolje, kar znam. In baje mi tudi tukaj kar dobro gre.
Gibamo se zmerno, enakomerno. Vdih, izdih. Ta ritem. Ljubim ga. Korak se ustavi, svoje naredijo pogledi in fotoaparati. Večkrat. V ritmu. Krajša, daljša pavza. Klepet. Srečanja. Povezovanja. Postajamo skupina.
Ne, ni tako preprosto kot se bere. Verjemite. Je pa lepo, najlepše. Vsi ste mi dragi. Vsak posebej in vsak po svoje. Do naravne ploščadi, ki ponudi pogled na prehojeno in okoliške granitne špice. Ob njej hladen potok, ki se naprej spremeni v slikovit slap. Okolica za spomine.
Privoščimo si skoraj celo uro martinčkanja, čofotanja po potočku, žvečenja hrane in besed. Prvi, daljši pogovori. Do koče ni več daleč. Eni bolj, drugi manj utrujeni, se podamo naprej. Odločeni. Prav vsi. »Igraj svoji igru, ma boli te! – uhvati ritam«
Pred kočo se pred nas postavi stena najvišjega vrha, pod steno pa kot zrcalo istoimensko jezero. Kako noro lepo! Gremo na rob.
Fotografiranju ni konca. Po telesu dobim tiste mravljince, ki mi spet povedo, da nekaj delam prav. Mateja, čutiš, ne samo vidiš to navdušenje! Skupinska, navdušena.
Potem pa, ker smo že skoraj pri bajti, vsak po svoje. Eni na kopanje, drugi malo v samoto, tretji na hladno pijačko, mi2 do Emmanuela, da se dogovoriva za večerni del. Ne, ne, ne bo razvrata, čeprav spimo vsi skupaj. Le o sobah, večerji in ostalih umazanih podrobnosti se menimo.
Popoldanski del, ki ni predolg, mine hitro. Veliko smeha nas spremlja. Dobre volje smo. Juhej. Večerja klasično italijanska – primo, secodno, dolce. Dovolj in dobro.
Štelanje ruzakov za naslednji dan, zgodnje lezenje pod koutrčke, dežuranje pri odprtem oknu, da ne zadahnemo 😊 Zazibamo se v sanje, ki jih vsake toliko prekine smrčanje. Sem že večkrat rekla, da smrčimo samo zato, da imamo pri zajtrku kaj za analizirati. Ja, ko spimo v kočah, so teme med mazanjem putra na kruh identične. Mah, luštni smo.
Zajtrk, zgoden odhod. Obeta se lepo vreme, družba je itak že ves čas prav takšna. Mimo jezera, do manjšega sedelca, nato pa dve urno spuščanje po malo zahtevnejšem terenu.
Pot poteka po senci in prav zadovoljni smo, da je tako. Mir, tišina. Nikjer nikogar. Mi, špice, razgledi in tu pa tam kak svizec.
Ja, malo je še kotičkov v Dolomitih, kjer si lahko privoščiš takšno razkošje. Preden se začenjamo vzpenjati, hladimo »bremze«. Takole ljudi pripraviš, da komaj čakajo vzpon 😊 Gore, poti in ovire na njih me vsakič spomnijo na življenje. Ko greš dovolj dolgo dol, se pojavi želja (moč), da greš spet gor. In, ko si gor, je vedno znova treba spet dol. Ni druge. Le, da naslednjič znaš malo več. Se manj opotekaš, spotikaš,… in imaš nekaj več moči, da čim prej spet zaviješ gor… No, pa rečte, če ni tako 😊 Bi rekli kleni sokrajani (o Kisovcu govorim): »Matr Gerečnca k s ti kšajt!«
No, mi smo si torej zaželeli spet gor. Puhamo in pihamo. Spet sedlo in spet novi, nori razgledi. Pri jezeru, ki ima obliko srčka, si spet privoščimo daljšo pavzo. Razkropimo se in si privoščimo vsak tisto, kar mu paše. Kopanje, namakanje nog, klepetanje, grizljanje, iskanje signala,… Ne vsi vse, vsak po svoje.
Naprej, po mulatjerah, ki so jih v znoju, solzah in s krvavimi žulji gradili vojaki. Za nas lepo, zanje zagotovo ni bilo.
Do kamnitega zasilnega zatočišča. Podihamo, pofotkamo in naprej. Prečimo. Nabrkljajo se oblački, ki se odločijo, da nas ohladijo. Prav, tako je tudi prav. Odenemo se v tista pisana, nepremočljiva oblačila, ki so jih izumili z namenom, da nas tale mehka, topla voda iz nebes ne iztrebi 😊 Postanemo mavrični in kličemo sonce.
Anede? Saj ponavadi se mavrica pojavi točno takrat. Malo preden sonce odžene dežne kapljice. Kratek čas smo takole in naš namen doseže svoje. Na naslednjem sedelcu, ko spet pogledamo v spet novo dolino, sveti sonce. Postojimo in se odpravimo točno tja. Do sonca.
Do jezer, ki jih je tukaj ogromno, čeprav so grozljivo prazna. Martinčkanje, namakanje nožic, sušenje mavrične opreme. Kok smo fajni.
Še bo treba, še! Bolj ali manj utrujeni. Vsi smo. In vsi zmoremo. Ker smo se tako odločili. Prečenje med barvitimi balvani, še eno jezero, nato pa čudovit macesnov gozd. Ob poti celi nasadi brusnic in borovnic. Ne, ne hodimo mimo. Naši jezički postajajo vse bolj modri 😊
V bajti smo po desetih urah gibanja.
Utrujeni? Kdor ne laže, bo pritrdil. Prijazno nas odžejajo, odredijo vsakemu svoj jogi (tukaj je precej skromno, zato pa toliko bolj pristno), spet (primo, secondo in dolce) močno nahranijo. Doživetje za knjigo spominov. Še dogovor za tretji dan, smeh v skupnih spalnicah. Vzdušje, ki se na najvišji nivo razvije točno tako.
Noč mine hitro, zajtrk in odhod. Prej seveda fotografiranje.
Ja, vsi si želimo lepe trenutke ujeti nekam, od koder jih lahko prikličemo, ko nam ne gre čisto po željah. Mimo bajte, po travniku, kjer še spančka jutranja rosa. Kako spokojno lepo je tukaj. Spet smo sami. Eden z drugim in vsak s sabo. Velikokrat uro ali več hodimo v popolni tišini. Ne more biti lepše. Res ne.
Pot se spet vzpenja. Čudovito zelena je. Trava, macesni, pod nogami pa šodrasto – skalnat teren. Do sedla spet v dragoceni senci. Tam nas pozdravi nov UAU. Vsak naslednji dan je lepši. Pa je že prvi noro lep. Na sedlu malo posedimo, nato spet zakorakamo v prečenje. Ustavljamo se. Ne, ker bi morali loviti sapo. Zgolj zato, ker nas obkroža toliko lepega, da nam vsake toliko zastane dih. Ne preganjam. Prepuščam. Polnite se! To je hrana 😊
Spet v klanec, ta je na tej poti zadnji. Na najvišji točki malica. Navdušenje. Zmoremo! Živimo! Uživamo! Pa spet dol, prečenje in dol.
Z razgledi za bogove. Do naslednje škrbine, pogled na akumulacijsko jezero in množico naravnih.
In po treh dneh spet zagledamo kočo, kjer smo spali prvo noč. Še eno vmesno počivanje, potem pa tapa, tapa, tapa…. sestop do kombijev. Noge so že malo mehke, obrazi utrujeni, duše pa polne in srčki igrajo melodijo sreče. Ja, največkrat je to tako.
Na Sorgazzi si vzamemo čas za kosilo, predah. Nato se zadovoljno napakiramo v kombija. Mi2 vsaka svoj volan, sopotniki v večini vsak svoj telefon. Podoživljamo. Eni v mislih, drugi v fotografijah, spet tretji z besedami. Kakor je komu ljubše. Do doma še en kufetek in lulanje. Kombi se trese od smeha. Razigrani smo. Pojemo stare slovenske popevke o ljubezni in se, preden se razidemo, strinjamo – vsi smo Renata 😊 (Podrobnosti pa ostanejo naše).
Ej, Renate moje 😊 Hvala za zadnjič v Lagorai. Zaradi vas mi bo ostal v najlepšem spominu in že danes vem, da pravzaprav sploh ni bilo zadnjič. Verjetno si zasluži le malo pavze. Tako kot, ko smo na poti, mi.
Kommentarer