Atraktivne Apuanske Alpe

Ne morem verjet! Glih kumi sva nafilali tale poseben in atraktiven treking. Matr ste smotani, vam povem. Da vas mora človek skoraj fehtat, da pridete 4 dni uživat v gore in ob morje. In to v kakšne gore! Gore iz najbolj žlahtnega marmorja. Bele gore, gore, ki jih je vsak dan manj. Sej, prav vam je – ko jih bo zmanjkalo, boste pa jadili, da jih niste videli.

No, za tiste, ki ste jih letos zamudili, sva jih dali v program za naslednje leto. Letos pa sva tja peljali dva kombija srečnežev, ki so se zadnji dan soglasno strinjali (neeee, nisem jim zvijala rok!), da kaj tako lepega, nenavadnega in slikovitega pač ni za zamuditi. Torej? Jaz sem vam povedala!

Lani prvič, letos drugič. Lani konec junija, letos sva jih premaknili na jesen. Ker je tam še toplo, ker je tam morje in ker se da (z malo sreče) tam ujeti podaljšano poletje. Mi smo srečkoti in smo srečo tudi imeli. Podaljšano poletje oziroma prijazna jesen nas je počakala nekje daleč v Italiji, bolj natančno v Toscani, na meji z Ligurijo. Če vprašate Emo, vam bo povedala, da smo zadnji dan dvakrat prestopili mejo z Ligurijo in torej šteje, da smo tam tudi bili. Pika.

Od petka do ponedeljka so se z nama družili: Alma, Elvana, Marina, Vanda, Jana, Vojka, Simona in Gregor, Barbara, Estela in Jure, Valerija, Nives, Ema in Mara. Ja, ja – kr štejte (to velja za une foušije, k vse pregledajo) – skor polni smo bili. Za eno miceno – meceno ritko je še bilo prostora. A glede na to kaj in koliko smo jedli pa kaj in koliko smo še nafasali, je bil manjkajoč sedež kot bi bil poln.

V petek zgodaj zjutraj torej štartamo na našo pustolovščino. Do izhodišča za prvo turo je sedem ur vožnje. Vmes kak kufetek ali dva, lulanje in čohanje, prve gluposti in prvi smeh. Začnem navsezgodaj in ne neham, dokler me zvečer Jelena ne poči po glavi. Pač imam veliko energije. Pač.

Poznani se pridružujejo, novi se čudijo. Vedno enako. Kaj?? Mene se je baje treba navaditi. Sem enkrat slišala, da sem koncentrat in me je treba po kapljicah jemat. Če me preveč naenkrat, se lohk pa zagiftaš.

Na izhodišču, nekje v osrčju Apuanskih Alp, ko se vozimo po ozkih cestah, ki se zaključijo v največji vukojebini, izkrcava najine draguljčke in jih prepustiva nemilosti vodenja. Nihče ne ve kje smo in nihče ne ve kam je treba. Zagotovilo, da se te držijo kot klop. Uvodni nagovor, pozdrav in zakorakamo v neznano.

Že kar takoj se nam z višine odpre pogled na morje. Osupne.

Kot osupne vsak nov pogled vsak naslednji dan. Malo kolovoza, nato gor – po strmi planinski poti.

Skupina postane kolona. Kolona zadihanih. Do roba in UAU – nekaj meglic se sicer še pase po vrhovih (ajaaaaa, nisem povedala, da je med vožnjo scal k pr norcih. In zato smo bli v avtu ČIST TIH), nas pa greje toplo sonce.

Po skalnato – travnatem grebenu, malo dol in nato RES strmo do vrha z ogromnim križem. Za nami prvi pogled na kamnolome, pred nami, levo in desno, morje.

Posedimo, požvečimo nekaj iz nahrbtnika. Prvo fotkanje, poziranje, navdušenje.

Še skupinska. Ena s križem (in težavami), druga z morjem.

Gore in morje. Apuanske Alpe. Previdno obvladamo strm del poti, nato po travniku in kolovozu do kombijev.

Ovinkasta vožnja skozi slikovite vasice, trgovina in hotel. Sobe, oddih in čas za večerjo. Komaj sfehtava, da nas postrežejo že ob pol osmih. Ja, ta ura je za Italijane čisto prezgodnja. Mi pa sestradani. Tolk, da vmes mal Gerečnco žremo. Odtacamo v restavracijo. Fensi šmensi je. Glih za hostarje, vam povem. Postrežejo nas k tavelke gospode, ker si samo tako postrežbo tudi zaslužimo. Napokamo se do sitega in še malo čez, narežimo do solz (umazane podrobnosti razkrivamo samo prisotnim) in odpujsamo v mižule. Dan je bil dolg, poln in razgiban.

Jutro, zajtrk, ruzaki, radovedne dušice in Colonnata. Z Jeleno ves prejšnji dan pisariva okrog. Fehtava kot zmešani, da nas počakajo z ogledom Cave. Sfehtava. Juhej. Vreme je bilo napovedano ravno takšno kot je bilo.

Zjutraj par kapljic, zato zvlečemo nase pelerine. A vsaj vemo od česa smo mokri. Od švica, ker nam je pod pelerinami vroče! No, prsežem, da par kapljic je bilo in oblačenje je bilo upravičeno (haha).

Nad Colonnato, do vrha Monte Tamburone. Razgledi! Na vse strani. Noro!

Posedimo in nadaljujemo. Najprej v desno. Še po grebenu in še gor. V samo nedrje kamnolomov. Čisto tja, kjer človek in narava delujeta po eni strani usklajena, po drugi pa največja sovražnika. Odvisno od perspektive.  Do marmorne ploščadi, kjer se za hrbtom pokaže ogromen mural Davida. Osupne.

Pod nogami aktivni kamnolomi, za njimi morje.

Slikovito, neopisljivo. Sonce prežene pršenje, postane toplo, svetlo in še bolj veselo. Pofotkamo se, malo požvečimo pač nekaj že, nato pa nadaljujemo.

Čaka nas dolg greben in nato sestop v vasico, ki je poznana pa slanini lardo.

Posebni postopki dajejo posebne okuse. Degustacija, kufe in busek, ki nas prepelje do spodnjega parkirišča, kjer sva že zjutraj morali pustiti kombija.

Brm, brm. Spretno prepeljeva srečneže do vhoda v jamo. Marmorno jamo. Kar s kombiji vanjo in voden ogled.

Opazujem obraze in se muzam od zadovoljstva. Všeč jim je. Terna. Celo uro poslušamo zanimive informacije, naredimo skupinsko fotko za spomin, se odpeljemo ven in si na sončku vzamemo še nekaj časa za posedanje, ogledovanje in nakupe spominkov iz najboljšega marmorja.

Do trgovine, do hotela in na razvajanje v restavracijo. Od primo do dolce in vse kar je vmes. Pa spet smeh in prijetno vzdušje. Vedno je.

Tretji dan se nam ob čudovitem vremenu obeta najdaljša tura. Na sedlo, po Via Vandelli. Spet odvijugava po ozkih cestah in parkirava kot tavelki. Obujemo se, poučimo o tem kam gremo in zakaj in zapodimo se v brege. Danes se gre zares 😊 Via Vandeli je ena čudovita pot, ki se v prijaznih okljukih dviga do sedla Tambura.

Več kot tisoč metrov v zrak prehodimo v treh urah. Vam povem – skupina, da te kap. Komaj sem krotila njihovo hitrost. Še malo, pa bi jaz sopihala za njimi.

Na sedlu navdušeno fotografiranje. Ja, kaj je videti tam. In vse, kar se vidi, navduši. Ne, nam vse povedala – pejte pa glejte.

Previden sestop, do koče, ki je že zaprla vrata.

Tam posedimo, se najemo, odžejamo in posončkamo.

Še sestop nas čaka. Cigu migu, vija vaja, sem pa tja pa nkooool konc. Zadnjo uro se samo še nasmiham, ko gledam obrazke, ki mi sledijo. Gravitacija in utrujenost delata svoje.

In obrazki postanejo dooooolgi, takšni kot ušesa kokeršpanjela. In jih ljubkovalno pokličem – ej, moji španjelčki, dobr nam gre! Suvereno, malo spotikajoče, pridemo do kombijev. Obljubljen imamo šoping. In si ga tudi privoščimo.

Večerja se začne v precej komornem vzdušju 😊 Skupinica je malo bolj utrujena in občutek imam, da bi jim danes lahko uštimala room service. Ampak, AMPAK, nadaljevanje,… to bi morali videti. Nives, hrabra Nives, se z lastniki lokala dogovori, da mi prinesejo darilo. In to!!!! Tiča uloženga u flašo. Tko, da ga vn nisem dobila. Kok sm se namatrala. Ti duš. K, da se za tiča sploh splača matrat. Dobim ga ven in poskrbim za večerni šov. Umazane podrobnosti ostanejo zakopane za vedno v naših spominih.

Četrti dan. Coknpoki, ovinki, parkiranje. Ja, tukaj je vse gor in vse ceste so ovinkaste in povsod je treba znat vozit. Tko je. Krajšo, krožno bomo delali. In lepo, lepo.

Spet razgledi, spet navdušenje in potrditev, da je tukaj tako zelo drugače, da nobena fotka tega ne prikaže prav.

Na vrhu posedimo, si naredimo še eno skupinsko za arhiv.

Krožno sestopimo. Do koče. Ene redkih delujočih planinskih koč.

Ne govorijo in ne razumejo nič drugega kot italijansko. Kuhajo pa – njamiiiiiiiiiiiiii – še danes sem vsa slinasta, če se spomnim okusnih jedi, ki so nam jih postregli za kosilo.

Odličen zaključek štiridnevne avanture. Do kombijev in na pot domov. Ceste so pretočne, mi2 (baje) precej dobro vrtiva volane in v Sloveniji smo ob čisto normalni večerni uri. Ja, ja – vmes je kufe, kaj pa druzga. K de js lohk brez tega žvim.

Ob slovesu objemi. Pristni, iskreni. In besede hvaležnosti. Od ljudi, ki štejejo. Od ljudi, ki navdihujejo in polnijo. Še ga bomo žgal, še!