To, da v življenju ni naključij, se strinjamo? Tudi, če se ne, trdim da jih ni. Ni bilo naključje, da se je Nina, predsednica društva Transplant, nekaj let nazaj prijavila na treking v Gorski kotar. Tam je bilo posajeno seme zaupanja. Ostali sva v stiku. Tako, spontano. Se kdaj dobili na kavici (no, bolj sva se dogovarjali kot res sestajali 😊), si kdaj pa kdaj napisali kakšno sporočilo in se, kar ljudje potrebujemo, zaradi mojih glupih for velikokrat do solz nasmejali. Na en

Sredina meseca ljubezni, vedno podoben termin, vedno z enakim namenom. Da nam travnate livade in razgledni vrhovi Srednjega Velebita pokažejo svoj najlepši, dehteče – cvetoč obraz. Letos so ga. Pika, zvezda, amen! Različnost posameznih odsekov Velebita je očitna, zato poleg trekinga na Južni del, že vrsto let ponujava tudi obisk Srednjega. Ta se razteza nekako od parkirišča pod planinskim domom Alan, do Oštarijskih vrat. Vrhovi ponujajo višine do 1600 metrov, veliko je travna

Velebit, ta misteriozni in razgiban gorski greben. Greben, ki ponudi razglede, cvetoče travnike, skalnate vrhove, globoke gozdove, samoto, tišino in, če malo znaš poiskati stezice, neobljudenost in prvinskost. Vse tisto, kar v naših gorah vse težje najdeš. Velebit, pogorje, ki daje. Od lani, ko sva z Jeleno prehodili Velebitski planinarski put, zame ni več samo pogorje. Postal je del mene. Del moje osebne zgodbe, občutenj, sinonim za srečo in dodaten vir moje izjemne notranje