Všeč mi je, da je življenje nepredvidljivo. Samo tako je lahko zanimivo. Všeč mi je tudi, da je enako v temle najinem malem poslu, hajkanju in čilanju z vami. Ni pravil, ni predvidljivosti. Treking, ki je eno sezono »razgrabljen«, se v drugi skoraj ne zapolni. Sam buh ve zakaj 😊 Odločili sva se, da delujeva dolgoročno, zato na lepše peljeva tudi zelo majhne skupine. Če nama nič ne ostane, jemljeva to kot investicijo. Kok sva pametni, ane? Prou kšajt sva 😊 Treking, ki bo dan

Pravijo, da gora človeka spremeni. A resnica je drugačna: ona te ne spreminja, temveč te razgali. Ko se asfalt umakne strmini in ko začne v pljučih zmanjkovati zraka, odpadejo maske, nazivi in družbene vloge. V tistem neusmiljenem svetu skal in tišine ostaneš le ti – soočen z lastnim egom, strahovi in trmo. Višina je najsvetejše in najbolj prvinsko ogledalo našega bistva. Vzpon na vrh je v resnici vedno potovanje v lastno globino in soočenje s samim sabo, ko postane najtežje.

Tam, kjer se divja narava sreča z nebeškim mirom, se visoko v nebo dvigajo mogočni vrhovi pogorja Schladminger Tauern. Ko enkrat obiščeš to visokogorsko skupino, ugotoviš, da je to kraj, ki se ti usede globoko v srce in te očara s svojo prvinsko gorsko energijo in tisto pravo, spokojno tišino višavij. Si lahko predstavljate visokogorsko pokrajino, kjer se pod ostrimi granitnimi očaki zrcali več kot 300 ledeniških jezer? Še zdaj se živo spominjam občutka, ko smo po urah strmih