Some like it hot

Wilder Kaiser. Najin trekinški hibrid. Zakaj? Ker prvo noč spimo v koči, drugo pa si privoščimo dolinsko udobje.

Za tiste, ki se z gorami in romantiko skupnih ležišč šele spogledujejo. Za tiste, ki so se v ta način življenja že dolgo nazaj zaljubili in za tiste, ki gredo zgolj zato, da pišejo lastno zgodbo. Skratka – trekinški hibrid za vsak okus. Če okusa nimate in vam to ni všeč ste pa sami krivi! 😊 

Tretjič v programu, tokrat prvič samo en poln kombi. Prednost majhne skupine se je pokazala predvsem v še bolj pristnem stiku in hitrosti premikanja. Čeprav….ČEPRAV… je blo tri dni vroče k pr norcih. Ne sam z gobca, tud s p***e nam je kapljal! In to ves čas. Smo družno ugotovile (ja, same babnce smo ble), da se nam je v treh dneh zamenjala vsa voda, ki jo imamo v teleščkih. In tri dni mi je v glavi odmeval naslov bloga – nekateri imamo pač radi vroče (drugi so se pa sami v vojno spravili!).

Dobre tri tedne pred odhodom zaprem prijave. Prosto je bilo še zadnje mesto v prvem kombiju in izkazalo se je, da je bila to odlična odločitev. Same fajne, uhojene in vesele babnce so se potepale z nama po pogorju gorskega zdravnika. Vriskale od navdušenja, srkale ogromne količine vode, švicale k žvali, komaj čakale na kopanje v jezeru in še veliko več. Pa pejmo lepo po vrst, tko k so hiše u Trst.

Spet petek zjutraj in spet filava ritke u kombi (tko, k mame filajo paprike za južno). Odpirava vrata, tlačiva kufre, čevlje, palice in ruzake v prtljažnik, sortirava babje želje in kaprice, zaspane očke in prijazne nasmehe. Pa vmes se najde kakšna gospa, ki si zaželi posebno obravnavo. Seveda jo dobi. In potem še vse tri dni trekinga. Saj poznate tisto mojo? Na vsakem trekingu enga je***o, eni se pa sami javjo. In že dolgo izbor ni bil moj 😊

Kranj, Ljubljana in spet Kranj. Z nama potujejo zvezde tega bloga in zvezde cesarjeve krone: dve Tamari, ki se vsaka kliče drugače, Janja, Barbara, Katja, Milena in Smiljana. Karavankentunel, Tauerni in kufe. Poznana točka, kjer kuhajo odlično italijansko kavo. Ja, v Avstriji se dobra kava težko najde. Ponavadi je draga pa zanič. In kufetarca kot sem, pač poznam punkte, kjer je kufe KUFE. Še nekaj avtoceste, nato pa ovinek za ovinkom. Kaj čmo? Nekako se moramo prfjakati do Ellmaua. Pa sej nas bo tam dohtar pucajtu!

Babe zapeljeva do senčnega parkirišča, jih zmečeva s kombija in se odpeljeva. Pun k*** jih mava že! Sej neeeeeeee, ste že mislili, da bom posala o drami ane? Haha, ne bom! Pustiva jih tam, da se sfrišajo, najejo, v miru preobujejo in nabrusijo pete. Mi2 se odpeljeva v Ellmau, tam pustiva kombi in s taksijem nazaj.

Zdaj gre pa zares. Toplo je, fuuul je toplo. Tolažimo se, da bomo kmalu v gozdu in kmalu malo višje in….no – samo tolažimo se. Malo višje ni toplo – toplo za znort! 😊

Ob prvih pogledih na divje ostenje Divjega cesarja se ustavimo.

Do tam smo se že nekajkrat odžejale. Podihamo, zajamemo sapo, ki nam jo jemljejo tudi razgledi (še bolj pa klanci) in zakorakamo naprej. Mimo slapu, nad njim, do cvetočega travnika. Malo nad njim si vzamemo nekaj minut pavze. Paše. Čisto vsem.

Obljubim, da bo nadaljevanje poti manj strmo, da gremo v razgledno travnato prečenje. Oddahnemo si. Počasi premikam noge in začutim kako se skupina umiri. Čas imamo, veliko časa. Dan je dolg, vreme je stabilno in odlično hodite. Postojimo, fotografiramo, brišemo si švic, ki curlja iz vseh lukenj.

Po prečenju spust in nato spet vzpon. Zdi se mi, da se ves čas derem: »Pijemooooooooooo«« in da smo kljub temu ves čas žejne kot spužve. Še nekaj prečenja in na prvem vrhu smo. S čisto pravim križem in čisto norim razgledom. Tudi na naše prvo prenočišče. Zdi se »na dohvat ruke«, a ni. Prej je treba še dol in dol in dol. Jeleni zašepetam: »Ej, ful dobr hodjo. Jih povabva v Gaudeamushutte na osvežitev?«. Spogledava se, nasmehneva in dogovorjeni sva. Veseli, da razveseljujeva. Pregreta skupina pa o tem še nič ne ve…

Na kuclju se najemo, odžejamo, malce ohladimo, skupinsko in posamično pofotkamo, nato pa odbremzamo v strm spust.

Počasi, korak za korakom lovimo razdalje. Na travniku, kjer gre naša pot desno (in seveda v klanec!), se na levi pokaže streha hutte in senčniki, na katerih je reklama za pivo. Pravo, mrzlo, ledeno, rosno,… pivo. Ustavim, nasmehnem, rečem: »Drage dame – povabim vas na mrzlo pijačo.« Ko bi vi videli ta dir. Je že res, da se za dobrimi kobilami vedno kadi, a tole je bil oblak dima, ki se še danes ni razkadil. Babnce v drnc, mi2 zadaj z rokami v žepu in nasmehih na obrazu. Kako malo človek potrebuje, da je srečen.

Usedemo se torej v senčko, naročimo mrzlo pijačo in z Jeleno dobiva bonus pike. Dvojne, zagotovo. Že jutri bom šla najboljšega soseda vprašati, če jih lahko unovčim.

Po rifrešanju gre lažje. Pred nami je najbolj strm in najbolj atraktiven del poti. Med ruševje, v grapco, ki je celo malo zavarovana.

Nekaj skob, dve lojtrci in še nekaj skob in jeklenic. Kratek del, ki ga opravimo z vso previdnostjo in SUVERENO. K pajki so lezle tete babnce tja gor.

Niso od muh, vm povem, da ne. Nekaj šodrastega prečenja in še en strm vzpon. Nad nami jeklenice ferate, ki je za nas prezahtevna. Slikovita -  malzapoplezat – grapca, iz nje, še nekaj minut in na travniku smo.

Skoraj pred gostoljubno bajto, kjer nas Sepp in njegova gospa že dobro poznata. In zato tudi obravnavata z bonitetami. Kaj naj rečem? Mal smo gor vzeti 😉 

Žejne, skurjene, vesele in zadovoljne se pomečemo po klopcah pred kočo. Navdušenje se čuti in tako pristno je, da se ga ne da opisati. Spet se odžejamo s hladno pijačo, nato preverimo kje bomo spale, kje se bomo tuširale in kje bomo gosposko jedle. Po umivanju in oblačenju svežih majčk in gatk smo kot nove. Vročina, klanci in (PM**** kuk j vroče) je pozabljeno. Ostane samo še lepo. In tega je precej.

Odmajamo se na večerjo. Poseben, zabaven, režim imajo. Ne bom ga opisovala, ker vsega vam pa res ni treba vedeti. Kaj od tega je treba pač doživeti. Po večerji še nekaj fotkanja, nato pa mižule. Romantika skupnih ležišč. V sobi nas je spalo več kot 20. Spalo. Mir, tišina, skoraj kot doma. Jutro pride in za jutrom se začne nov dan. VROČ!

Po zajtrku se najprej vzpnemo do bližnjega križa.

Postavljen je nad kočo in okrog njega se navadno pasejo gamsi. Počasi, kar brez nahrbtnikov, se podamo v brege. Ni daleč, razgledi pa navdušijo. Na polički, malo nižje, ujamemo spečega gamsa. Boli njega k**** - on čilira.

Razgledovanje, fotkanje, spust do bajte.

Še ena skupinska z rožami (fikusa tokrat ni bilo na sliki) in pot pod noge.

Prijazno, navzdol. No, to je treking (slišim tete iz ozadja). Vsega lepega je enkrat konec in tudi tega spusta je. Zdaj pa v klance. Kaj? Same ste se v vojno spravile! Tudi klanci minejo in večino poti poteka v prijaznem prečenju.

Malo po šodru, veliko po gozdu in nekaj po sončnih – vročih travnikih. Lepo pač je! Matr100, da je. Vzdihovanje za mano spominja na tiste filme, ko se horni gospe derejo Hans, ih komeeeee!! – pa to seveda ne pomeni, da je bila prej v trgovini in se vrača domov. Drug del vzdihovanja pa spominja bolj na sopenje. Unih bab, k bi rable oživljanje. Ampak tele najine si tega sploh ne upajo nucat, ker Gerečnca bab NE oživlja.

Da skratim – mal smo pihale pa mal smo dihale. Vmes smo premikale nožice, brisale švic, sprašvale, če je še delč, dolivale vodo, mencale gor pa dol,… Na mestu, kjer vedno malicamo, ustavim. So jo tko u senco pomaknile, da so me spomnile na ovce pod Storžičem. Saj ste jih že videli kako tiščijo glavo v senco? No – tko!

Malo prežvekujemo sparjeno hrano iz ruzakov, pijemo kar pač še teče in hladimo razgrete bučke. Jaz pa si spet pojem – Some like it hot…

Spet v klance, nato prečenje in krajši zavarovan del. Spet suvereno. K kozice 😊 

Do naslednje planine, kjer iz cevi buta hladna voda. Otroško veselje, špricanje in tankanje. Še, še bo treba.

Do planine, ki nam vedno ponudi še kaj drugega kot vodo.

Pa ata, ki poje in igra na harfo. Posebno doživetje. Tudi tokrat. Mmmmm – kok je blo lepo.

Še slaba ura do jezera, ki je tudi kopališče. Zdi se mi, da so deklice sanjale o skoku v vodo že vsaj pet ur prej. Prav brala sem jim misli. Vroč, vroč sestop.

Brez jamranja, brez stokanja, z nasmehi in dobro voljo. Rada imam takšne ljudi. Škoda, da bab ne maram 😊

Ob jezeru navodila za naslednji dve uri. Za vse bo čas. In je bil.

Na mali in nato na veliki avtobus. Do kombija, v trgovino in v hostel. Sveža posteljnina, sveže brisače, hladen tuš. Dolinsko razkošje.

Opedenamo se, nadenemo večerno toaleto in se peš odpravimo v odlično lokalno gostišče. Nažremo se k p**** in odpujsamo nazaj v hostel. No, večina deklic je šla še do ambulante bergdohtarja. Ne po recept – pač rabjo eno fotko, da bojo lahko doma kazale kje so ble.

Nedelja je – VROČA! Zajtrk za dame, coknpok v kombi, brmbrm v Going. Parkiram, vzamemo ruzake in se tretjič zapodimo v vroče brege.

V vsaki senčki se malo ustavimo, podihamo in odžejamo. Do razglednega travnika s križem in klopco na robu. Pa s pogledom na pogorje Divjega cesarja in celotno pot cesarjeve krone, ki smo jo prehodile v dveh dneh. Čestitamo si. Imamo si za kaj. Počitek, fotkanje in še en vzpon. Do tam, kjer navadnemu zemljanu razgled vzame dih.

Vsakič znova. Jezero, odsevi, klopca, gore, odsevi, odsevi, odsevi.

Spet si vzamemo nekaj čas za oglede in osvežitev.

Delno krožno v dolino, sprehod čez Going, do kombija, v restavracijo na kosilo in domov. Tudi tretji dan je bil slikovit in navdušujoč.

Tudi ta ostane. V programu, mislim. Čudovit je. Najbolj čudovitega pa ga seveda naredijo ljudje. Pisani, radovedni, zadovoljni in prešvicani.