Če ne greš, nimaš zgodbe

Zbiram besede, ki bi opisovale naše letošnje potepanje po Švici, natančneje naš treking pod Matterhorn. Nekaj sem ji že napisala in potem zbrisala. Včasih ni navdiha, včasih ni besed, včasih počutje ni pravo. Ko pomislim na najino Švico, kot ji radi rečeva, me vedno znova prežame neko navdušenje, neki veličastni občutki. Verjetno zato, ker so pogledi na to veličastno goro pač veličastni.

Letos sva to pot prehodili šestič. Prvič sami, ko sva bili na ogledni turi in petkrat s skupino. In prav nikoli se ni zgodilo, da na določenih »punktih« ne bi dobila tiste značilne kurje kože, ki kaže neke prav posebne občutke. Ker tukajšnje potepanje pač prežema s posebnimi občutki.

Peta skupina navdušenih se je v oba kombija basala dobesedno sredi noči. Vožnja do izhodišča traja osem ur in ko pregreta kombija parkirata, nas čaka še pet ur vzpona do najbolj odbite koče na svetu. Od Kranja do Unca se nama pridružujejo: Dejan, dve Nini, Vera, Tina, Barbara, Andreja, Melita, Romana in Marko, Matjaž in Andreja, Martina, Neža ter Lidija in Jože. Pisana družba, tako po karakterjih, kot po letih. Pol pa sprav vse to na skupn imenivalc, če lohk!

Peljemo se torej polni pričakovanj in verjetno vsakega od njih tudi malce skrbi. Tale Švica je zalogaj, pa reč kr češ. Je eden tistih, ki zahteva fizično in psihično kondicijo. Pa še z obema ima človek lahko slab dan in ga počutje primora, da kak dan ali dva počaka v dragi dolini. Kombija prvič ustaviva po približno treh urah vožnje. Lulat, kufetkat in nekateri zajtrkovat. Drugo etapo prevažanja zaključimo malo pred švicarsko mejo, kjer si spet pretegnemo krake in veselo pogledujemo v nebo. Čaka nas sončen dan, ki pa s sabo prinaša visoke temperature. Ja, takole vidimo, da ima vsaka stvar pluse in minuse. Tudi tako zaželeno lepo vreme. Še zadnji del vožnje, do Rande, kjer se kombija naslednje 4 dni hladita pod belimi vrhovi, mi pa 4 dni švicamo po Švici. Od tu naprej gre zares. Oprtamo si nahrbtnike. Vanje smo stlačili vse sorte. Kot vedno. Vsak tisto, kar meni da potrebuje.

Osnovni napotki, ki jih skupinica osvoji in razume, nato pa zakorakamo nekaj sto metrov po razbeljenem asfaltu. Vedoč, da gremo visoko in bo verjetno vročina počasi popuščala. Poskusim počasi, čeprav je prvo uro skupino težko držati nazaj. Vedno. Predvidevam, da smo vsi tako željni lepega, da se nam do tja pač mudi. Navadno mi pri umirjanju pomaga teren, ki se postavi pokonci. Noge ulovijo ritem skupine, sapa postane bolj globoka, čela pa se izdatno hladijo s proizvajanjem znoja.

Dve urci počasi pridobivamo na višini. Do visečega mosta, ki je dolg, zelo dolg.

Vmes se odžejamo, spremenimo vrstni red v koloni, se malo pohecamo in (vsaj upam) odvržemo tiste male dvomčke, ki so nam potiho govorili, da ne bo lahko. Odredim pavzo in začutim, da energija v skupini raste v samo pozitivo. Nekaj prežvečimo, nekaj popijemo in prvič se nasmejimo do solz. Radi imamo humorne vložke, ki nas povezujejo in sproščajo. Prečimo most, še prej nam Jelena uštima eno visečo skupinsko.

Na mostu, da nau pomote. Na drugi strani macesnov gozd, prijazen okljukast vzpon in prečenje. Široka, mestoma kamnita pot.

Ponekod strma, namesto ograjce so vrvi. Spet malo posedimo in spet se podamo v slikovito prečenje. Pred očmi se, še malo sramežljivo, pojavi On. On, ki razvaja s svojo pojavo in postavo. On, ki privablja solze ganjenosti v oči. On, zaradi katerega smo pripravljeni premagati vse te metre in kilometre. Matterhorn. Mogočnež.

Premikamo noge, lovimo razglede. Pot je sicer malo izpostavljena, a nezahtevna. Do skalnatega predora, ven in spet v prečenje. Potem pa tista zadnja ura, ki bi jo verjetno vsi najraje izpustili.

A je treba. Ker…. Tam gor na čaka najboj odbit oskrbnik na svetu – Andreas. Koča, ki izgleda kot orlovo gnezdo. Postavljena v skalo in obdana s samimi belimi gorami. Majhna lesena terasa, na njej tri mize s klopmi, sobno kolo, Andreasev faulencer in razgled na Matterhorn.

Pričaka nas nasmejan, navdušen. Objame naju. Stari prijatelji smo.

Utrujeni, žejni, navdušeni in prvič ganjeni do solz se pomečemo po lesenih klopeh, naročimo pijačo, si čestitamo in prav čuti se, da smo neizmerno navdušeni. Ne, takšnega razgleda, takšne energije in takšnega vzdušja ne doživiš pogosto. Vsa vprašanja »zakaj mi je tega treba« dobijo svoje odgovore. ZATO!

Smeh se širi in odmeva od skal, ki nas obdajajo. Sreča je otipljiva. Bliža se večerja. Ki tukaj ni le večerja, predstava je. Andreas meče hrano na krožnike. Jaz jo delim. Poskrbiva tudi za vse posebke, ki bi nekaj posebnega. Celo meni uspešno razkuha od doma prinešene makarone. Tako mehki so bili, da bi jih lahko jedla s slamico. Razdeliva še sladico. Tukaj je vedno enaka – mlečni zdrob. No, če bi videli kočo, opremo in frajerja Andreasa, bi vedeli zakaj je to tako. Skratka – večerna predstava nas nasiti. Tudi v duhovnem smislu 😊 Po večerji lovimo še barve sončnega zahoda, ki se obešajo na okoliške štiritisočake, nato pa popadamo pod tople dekce. Dan je bil dolg, noč pa kratka.

Zajtrk naj bi bil ob šestih, a malo pred šesto zjutraj, ko se po prstih odpravim lulat, skupina že zaključuje s hranjenjem. Andreas jih je postregel že skoraj uro prej. In nihče se ni upiral. Mencamo očke, čakamo za lulat pa kakat, mažemo putr pa marmelado, pijemo kufe pa čaj in komaj čakamo nadaljevanja avanture. Malo zaskrbi strm spust, a opravimo ga suvereno. Pred odhodom obvezno fotografiranje, prošnja, da sestopamo previdno, prisrčen objem in slovo od bajte, ki je resnično najbolj pristna bajta kar jih poznam. Odfukano odbita.

Sestopamo počasi. Noge so še malo utrujene, mišice se še niso ogrele. Dan bo lep in dolg. Po strmem spustu prečenje in vzpon.

Do table, kjer piše, da je pot naprej zaprta. Stakneva glavi, kot sva ju že večkrat in ob Frutabela pavzi naštudirava plan B.

Do kampa, kjer nas pričaka lokalna taxi služba in nas v nekaj minutah prepelje na planino, kjer bi si tako ali tako privoščili kufe pavzo. Že pred furo se pokaže, da je vsaka stvar za kej dobra in tud ta je bila. Kar se je zgodilo, se je zgodilo ob pravem času na pravem mestu. Skupinica se je z navdušenjem peljala kar nekaj višincev, ki bi nas sicer čakali zu fuss. Na planini sedimo na sončku, srkamo kufetke in kar nam pač paše in zdi se, da bi se kamot kar tukaj usidrali in čakali večer.

A zlobna Gerečnca sotrpine postavi nazaj na noge in pove, da nas ta dolg in visok vzpon še čaka. Pejmo, banda. Če piše, da hodmo, pol hodmo. Pa če nam noge stran padejo! V čarobno ledeniško dolino, ki se zlagoma vzpenja.

Za hrbtom se svetijo bele gore. V zatrepu se pot začne strmeje vzpenjati. Granit in voda nas obdajata. Pa čudoviti razgledi in precej sape 😊 Visoko smo in vzpenjamo se. Krajša pavza in še ena. Obljubim daljšo. Nihče se ne upira. Posedimo, nekaj vržemo vase in nadaljujemo. Zadnja ura vzpona je malce zahtevnejša. Teren je šodrasto spran in potrebna je previdnost.

Z Jeleno odrediva hojo v tišini. Po moje koga še danes jezik srbi, ker ga je tam v klancih moral držati za zobmi. Ampak… štekamo. In to je vse kar šteje. Zadnji del poti, pod sedlom Pfulwe (3130), je cel labirint. Iščem najlažje prehode, da ja vsi suvereno prigrizemo nanj. Kakšno veselje! Evforija! Marsikdo je prvič tako visoko.

O razgledih pa moram tudi besedo ali dve. Vsi beli štiritisočaki in On. Matterhorn. Pred nami. Naša bajta pa globoko pod nami. Malo posedimo, navdušeno klikamo in shranjujemo vtise. Skupinska fotka in sestop. Dan se je prevesil v popoldan. Vsaj 7 ur smo že na nogah.

Sestopamo spet previdno. Vmes fotografiramo vedno bele vrhove, ledeniška jezera in morene pa kozoroge, ovčke in svizce.

V bistvu pa ta neokrnjen gorski svet delimo samo z njegovimi prebivalci. Nikjer nobene druge človeške žive duše. Ja, najini trekingi še vsi potekajo po poteh, kjer ni masovnega turizma. Poti, ki ponujajo pristen stik z naravo in navdušujejo sopotnike, ki imajo točno to radi. Naravo in mir.

Pri jezeru, ki je že čisto blizu našega prenočišča, se ustavimo. Pokažem mesto za fotografiranje. Shranimo si spomine. Do bajte. Veseli so nas. Tudi tukaj smo stari znanci in za nas se vedno še bolj potrudijo. Odžejamo se, razdelimo mehke postelje s frišno posteljnino in pridno počakamo na bogato večerjo. Kdor je božji, ni le sit ampak prenažrt. Dobr, da si še dons prste ližem 😊

Navodila za tretji, čaroben, dan in spavanje. Zvečer spet lovimo barve sončnega zahoda, ki nas zazibajo v prijeten spanec. Zajtrk v Fluhalpu je edinstven. Kuhamo si jajca. In kuhanje jajc je osrednji dogodek ne le zajtrka v tej bajti ampak verjetno kar celega trekinga. Več ne bom, ker bi pokvarila navdušenje naslednji skupini. Ampak – ves dan se pogovori sučejo o tako in drugače kuhanih jajcih 😊

Po tem, ko se do sitega najemo, se odpravimo v tretji, še čudovitejši dan.

Pa sta bila že prva dva čudovita. Tako se mi zdi, da se na tem trekingu lepote potencirajo iz dneva v dan. Ko misliš, da ne more biti lepše, je še lepše. Pol urce in pri Stelliseeju smo.

Usedem se na skalo in povem, da imamo 20 minut za fotkanje. Orosijo se mi oči. Vsakič. Vem, da se tudi mojim sopotnikom. Ganljiva lepota. Popolnost. Čist popolnost. Nastane na stotine fotografij. Verjetno podobnih, če ne enakih.

A klikamo in škljocamo kot bi želeli, da nas ta popolnost spremlja celo življenje. Neopisljivo. Vsak zase, s tem in onim, pa vsi skupaj. Gremo družba? Še nas čakajo lepote Peninskih Alp. Čeprav bi čisto lahko obsedeli tukaj in se najedli teh vedut. Korak za korakom se premikamo naprej. Navzdol do naslednje bajte.

Ta nam bo nudila prenočišče in razvajanje tretjo noč. Razbremenimo nahrbtnike, se osvežimo in zagrizemo v travnat breg.

Še gremo iskati lepote in še jih bomo našli. Spet se sinhrono vzpenjamo. Hitri smo. Hitri, ker smo ujeli ritem. Skupina, ki šteka, je hitra skupina.

Malo pred turističnim Gornergratom ustavim in sporočim, da nas čaka najnevarnejši del trekinga 😊 Masovni turizem 😊 

Prosim, da se držimo skupaj. Skoraj nam uspe 😊 Zadnji, strm vzpon. Podhod in… solze, solze, solze. Ganjeni, osupli, navdušeni. Od lepote se vkopljemo na rob in se ne premikamo.

Spet želimo zadržati vso to lepoto nekje v sebi. Ti občutki! Neopisljivo. In to vsakič. S težavo se premaknemo malo višje. Obljubim, da bomo imeli čas. In vzamemo si ga. Za vpijanje vsega lepega.

Po uri in pol sledi krožen sestop.

Še imava kaj pokazati. Pred nami Matterhorn, desno zobata železnica, levo pa vedno beli štiritisočaki.

Mi korakamo po široki poti in se spuščamo do naslednjega jezera. Posedimo, zamižimo in si zaželimo. Naj traja 😊

Ob jezeru, nad planino. Z razgledi za bogove. Še del šodraste ceste in nazaj pri tretji bajti smo. Del skupine z brisačkami v jezero, del pa na kufetkanje. Ta hitri so opravili oboje. Večerja kot v najboljšem hotelu. Nisem je fotkala. Ostane v naših spominih in želodčkih. Bom napisala eno mojo – kar si kdo zasluži. In mi2 meniva, da si vsi najini sopotniki zaslužijo najboljše.

Spanje in priprava na slovo. Zajtrk kot v pravljici, okolica ravno takšna. Jutranji pogled skozi okno, kjer žari On. Koliko fotografij nastane vsako leto? Nešteto. In prav vsaka je najlepša.

Pomahamo njegovemu veličanstvu v slovo, čeprav nas predrzno spremlja tudi zadnji dan. Spust v Zermatt je eden lepših.

Slikovite vasice, nad njimi pa On. Velik, mogočen in neomajen. Počasi premikamo noge, želimo si, da teh občutkov in razgledov ne bi nikoli zapustili. V Zermattu si vzamemo nekaj časa za turizem. Prestižen je, kot je prestižen tale treking in kot so najini sopotniki čisti prestiž. Tako se vse poklopi 😊

Vlak do Rande. Aplavz. Navdušenje. Darilca, ki vedno naletijo na hvaležnost, skupinska fotografija za spomin in počasi zapuščamo obljubljeno deželo.

Najini sopotniki zadovoljni dremuckajo, midve še osem ur vrtiva volane in paziva, da jih varno pripeljeva domov. Verjameva, da so domov poleg prešvicanih štumfov, kakšnega žulja in muskelfibra prinesli tudi lepe spomine, dobre občutke in predvsem zavedanje, da smo vsi skupaj eni srečkoti. Ker znamo, ker zmoremo in ker želimo.

Hvala!