Gora, povej mi kdo sem

Pravijo, da gora človeka spremeni. A resnica je drugačna: ona te ne spreminja, temveč te razgali. Ko se asfalt umakne strmini in ko začne v pljučih zmanjkovati zraka, odpadejo maske, nazivi in družbene vloge. V tistem neusmiljenem svetu skal in tišine ostaneš le ti – soočen z lastnim egom, strahovi in trmo. Višina je najsvetejše in najbolj prvinsko ogledalo našega bistva. Vzpon na vrh je v resnici vedno potovanje v lastno globino in soočenje s samim sabo, ko postane najtežje.

Ko se pot postavi navpično, ko nahrbtnik postane težak in ko se pojavi prva fizična bolečina, se začne proces luščenja. Narava ne pozna diplomatskih odgovorov in ne sprejema izgovorov. Skala pod prsti je hladna, veter neizprosen, klanec pa nepopustljiv.

V tem surovem neudobju se v človeku sproži velika preobrazba: utišanje zunanjega sveta in prebujanje divjega notranjega monologa. Ko telo hlasta za kisikom, um nima več energije za vzdrževanje lažne podobe. Takrat na plan stopi tvoj resnični jaz. Ko se znajdeš v coni popolnega nelagodja, ko te zebe, ko si žejen in ko je telo utrujeno, se razkrije tvoja prava narava. Neudobje je trenutek resnice; pokaže, ali se ob nepredvidenih ovirah zlomiš in postaneš zagrenjen ali pa stisneš zobe in z vsakim vdihom rasteš.

Gora ti postavi ogledalo, hkrati pa prek napora popolnoma očisti tvoje potrebe. Tvoj celoten svet se čudežno zoži in poenostavi na en sam nahrbtnik. Ko si na robu izčrpanosti, ko ti sonce žge v teme, se vse življenjske želje zmanjšajo na požirek hladne, osvežilne pijače, ki ti steče po suhem grlu, in na rahel piš vetra, ki ti ohladi prepoteno telo.

Ko končno stojiš na tistem ozkem grebenu, kjer se svet prelomi na pol, te gora objame s svojo surovo mogočnostjo. Razgledi, ki se odprejo pred teboj, niso le lepa slika za spomin; so silovita lekcija o naši lastni majhnosti. Ko tvoj pogled zaobjame neskončne valove gorskih verig in prepadnih globin, ki kljubujejo času že tisočletja, se v prsih porodi globoka ponižnost.

Spoznaš, da nisi osvajalec, temveč le minljiv obiskovalec, ki mu je bilo milostno dovoljeno vstopiti v to veličastno kraljestvo.

In ko gora končno spregovori in odgovori na tisto tiho, hrepeneče vprašanje: »Povej mi, kdo sem,« njen odgovor ni zapisan v oblaku ali vklesan v kamen. Odmeva v načinu, kako tvoja stopala iščejo oporo na majavem grušču. Pove ti, da si hkrati ranljiv in mogočen. Odgovori ti skozi tvojo lastno reakcijo na praznino pod teboj in skozi tisto sveto tišino, ki nastane v glavi, ko izgine ves hrup civilizacije. Tam zgoraj hitro spoznaš, ali si človek, ki ga strah ohromi, ali nekdo, ki v strahu najde globoko spoštovanje in previdnost. Na gori si pač to, kar v resnici si. In nič drugega.

Ne iščemo vedno novih razgledov, ampak jasnost. Ko prispeš na vrh in pogledaš v globino, vidiš pot, ki si jo prehodil, in z nje pobereš svoj pravi obraz. Narava ti ne govori z besedami – pokaže ti tvoj karakter v njegovi najbolj čisti obliki. In se vrneš med ljudi, tisti mir v tvojih očeh in trdnost v koraku povesta vse. Spoznal si se v ogledalu, ki nikoli ne laže. Kajti na vrh ne stopiš zato, da bi te videl svet, ampak zato, da bi končno zares ugledal samega sebe.

Začetek, ki se je porodil sam od sebe, iz mojih globin in izkušenj. Tudi iz tega, da vsakič znova vidim, kako gora, napor in neugodje razgaljata karakterje. Vseh.

Treking Pod Matterhorn je pokazal že marsikaj. Tudi ta 😊

Letošnje leto sva programu dodalo 1 dan. Prvi dan. Izkazalo se je, da sva se odločili prav. Vožnja do prelaza Simplon, krajši pohod, bogata večerja, nočitev in razkošen zajtrk. Potem pa spočiti in polni pričakovanj do Rande, ki je izhodišče za naši švicarsko pustolovščino.

Polno, razprodano. Kdo so bili tokratni izbranci? Karmen, Adriana, Rianna, Nataša, Ksenija, Simona, Mojca, Marjetka, Kristina, Lidija, Blaž, Jana, Vojka in Zdravko, Vojko in Gordana. Pisani, po outfitu in po karakterjih. Ker je samo tako prav.

Zgodaj zjutraj, coknpoki, mi, 2 kombija, veliko pričakovanj, malo strahov in dobra volja. Vreme je obetalo – to je največkrat prvi pogoj, da že navsezgodaj zjutraj ne najedamo, da je vse skupaj brezveze, ker smo pač našli aplikacijo z dežnimi kapljami. Napokamo se, torej, v dva bela kombija in se podamo na 7 ur dolgo pot. Do prve pavze dremuckanje, nato lulčkanje, kufetkanje, spoznavanje in skupinica oživi. Avtocesta do Milana je pretočna, vožnja precej prijetna. Drug postanek, nato napademo ovinke, ki nas dostavijo na dvatisoč metrov visok prelaz Simplon. Že v Švici. Najprej v sobe, nato na krajši pohod.

Okolica je čudovita. Granitna, vodnata, obkrožena z visokimi, belimi vrhovi. Zberemo se pred hotelom, pozdrav, nagovor, dogovor. Pa moj neukrotljiv, glup, črni humor. Eni štekajo, drugi zavijajo z očmi, tretji si mislijo svoje. Podamo se na pot.

Na prelazu Simplon nas pozdravi mogočen, več kot devet metrov visok kamniti planinski orel, zgrajen iz lokalnega granita. Kip je nastal med drugo svetovno vojno kot simbol svobode, danes pa je nepogrešljiva in izjemno priljubljena fotografska postojanka.

Tudi nas navduši. Prve fotke, prvo navdušenje, prvi vtisi. Nadaljujemo med grmički borovnic, do granitne poti, dol in gor. Zagrmi, vidi se, da v daljavi že dežuje. Po občutku vodim naprej. Velik, čudovit krog prehodimo. Prve kaplje nas pozdravijo isti trenutek, ko pridemo nazaj do hotela. Srečkoti 😊

Zjutraj se s polnimi želodčki odpravimo do kombijev in prepeljemo v Rando.

Tam pa se začne pravi treking, naša dogodivščina. Jana, oskrbnica prve »bajte« nama sporoči, da kuha samo vegetarijansko hrano. Ker želim, da najini potniki dobijo več, si v nahrbtnik poleg vse svoje robe za 4 dni, naložim še par klobas za vsakega od nas. O kilaži ne bom. Žvau se pač more nekje zmatrat 😊

Randa, parkiranje, preobuvanje, pot. Do koče Kinhutte nas čaka vzpon. Kar precej vzpona. Čez vas, mimo tipičnih hišic, ki jo jih postavili na granitne stebre, v klanec.

Skoraj dve uri in pred dooolgim, atraktivnim visečim mostom smo. Počitek, malica, nato prečenje. Atrakcija, ja!

Razgled na vedno bele vrhove, pod nogami luft 😊. Eni nasmejani, drugi z malo bolj kislimi obrazi. A vsi pridemo na drugo stran. Tam se potopimo v dišeč macesnov gozd. Noro lep je. Vzpenjamo se gosposko, lepo v okljukih. Ko se prične prečenje po granitni poti, nam razgled prvič vzame dih.

Malo, čisto malo, se prikaže on. Fant, ki ga vsako leto občudujemo s solzami sreče v očeh. Ustavim. Prepustim, da nas preplavijo čustva. Takšnih ne doživljamo povsod.

Počasi nadaljujem. Počasi. Pustim, da v vrsti za mano nastaja stotine fotografij. Na razglednem travniku si vzamemo nekaj časa za počitek. Kratek spust, nato pa v najbolj slikovit del prvega dne. Kako lepa pot, kakšni razgledi, neopisljivo. Skozi temen predor, na drugo stran. Na svetlobo, po nove razglede.

Še naprej, do križišča poti, tiste, ki nas pripelje do najbolj nore planinske koče ever. Vsi mi, jaz s kilogrami klobas, tiho, ker želim, da je to presenečenje. Zadnji del poti je strm. Strm k ps! Pazljivo vodim, ustavljam, pazim, da koga ne skurim. Dobro se gibamo. Eno smo. Ko se ustavimo, vpijamo lepote okolice, ki ji ni para.

Do koče, kjer nas Jana prijazno sprejme in kvalitetno odžeja.

Sedimo spredaj, sopotniki priznajo, da je okolica nepredstavljivo lepa. In prav imajo.

Pred očmi Matterhorn, levo in desno se »vozijo« plohe, ki nam pripravijo pravo gledališko predstavo. Ja, če ni dežja tudi teh razgledov ni. Sedimo v tišini. Vsi. Začarani od lepot narave.

Jana nam je za večerjo pripravil čili sin carne in riž. Ne, ne upam si predstavljati, da bi najine babnce in desci na krožnik dobili samo to. Na mizo vržem velik kup klobas in Jani naročim naj jih skuha. Povabi me v kuhinjo in naroči, naj klobase narežem kar sama. Ah ti vegetarijanci 😊Me zanima, če tudi ostalih »mesenih« potreb nimajo 😊

Preden »najini« dobijo dva velika kupa domačih klobas, s tem razveselim tudi dekle, ki v koči pomaga delati. You made my dreams come true, reče, ko ji v roke potisnem en uvrnk štiklc slovenske klobase. No, mi se torej najemo tudi mesenega, nato pa pomaknemo v drugo gledališko predstavo, ki baje traja vse do jutra. Zjutraj preprečim skorajšnji pretep, skupinico popeljem na zanimiv zajtrk in v drugi dan dogodivščine.

Spust, prečenje in spust. Razgledi, vzdušje, sonce, mi. Del zaprte poti, zato nas, zdaj že znanci, prepeljejo na planino.

Sredi dneva, čas za malico, kavico in hidracijo. Sanjska planina, sanjski razgledi.

Pogled na vremensko aplikacijo in odločitev, da nadaljujemo po spodnji poti. Dve surli in navdušenje ostalih. O tem, da karakterje razkrivajo situacije, ki nam niso po godu, sem pa že pisala, ane? Čez most, pod njim buči voda, ledeniki se talijo. Rože, bele gore, srečni ljudje. Europaweg – čudovita pot. Po pobočjih, izjemno razglednih pobočjih poteka.

Gor in dol. Ves čas nad dolino Randa – Zermatt, ves čas s pogledom na Matterhorn.

Ja, z vsakim korakom smo mu bližje. Pot ni kratka, več kot 8 ur hoje je potrebno, da pridemo do naslednje koče, ki nam nudi dolinsko udobje. Vmes pogovor, smeh, osupljivi razgledi. Koliko fotografij je nastalo, ne bom ugibala.

Zagotovo veliko.

Med hojo si seveda vzamemo čas za pitje, čas za malico, čas za druženje. Sonce nas razvaja, grmenje pa je ostalo za visokimi gorami in nas ni doseglo.

Zadnji del poti - vzpon. Ledeniki. Pokažejo se znane – Monte Rosa, Castor in Pollux,.. kako so lepe. In kako je grozljiv pogled na te taleče se ledenike. Fuj, človek, kaj delaš naravi!

Mimo srčka, kjer nekateri ugotovijo, da imajo počasi dovolj.

In svoj »dovolj« seveda delijo z vsemi nami. Šering is kering, ane? No, je potem čudno, da na vsakem trekingu izberemo enega, da ga je**mo? Pa, da se vsakič kar sam javi 😊

Do koče nas čaka še lep del poti, tudi mimo jezera, ki ga ta večer ne opazi nihče.

Pri bajti navdušenje, ker smo zmogli in navdušenje, ker imajo odlične osvežilne napitke. Vsak po svoje si čestita in vsak s svojim nazdravi.

Glasen smeh, zadovoljni obrazi, sreča. Pa une dve al pa tri, k nimajo nkol dost. Je treba še nekam. Me zanima, če je pr njih doma enak. In, če je, če so njihovi desci že pobegnili 😊

Dej, Gerečnca – zase se brigaj! Evo, se že. Grem u sobo, pod tuša pa večerjo čakat. Tko!

Najemo se gosposko, dogovorimo za tretji dan dogodivščine ušpičimo še eno ali dve luštni in jo pomaknemo v postelje. Nočno dogajanje nosi vsak v svojem srcu, nekateri pa ga zjutraj kažejo s podočnjaki in malo daljšimi nosovi. Mah, luštni smo. Pa, juhej, vsi smo preživeli. Le izrazi na obrazih so različni. Kakorkoli že, prebudimo se v dan, ki ga bom poimenovala pravljičen. Vedela sem kaj nas čaka in želela sem si ravno to. Pravljico pri Steliseeju.

Na pot zakorakam počasi. Vse tiste, ki se jim mudi živet in tiščijo, uspešno ustavljam. Jaz vem zakaj. Treba je ujeti pravi trenutek.

Ustavim se, utihnem, pogledam druščino, ki mi sledi. Stojim v tišini in počakam, da eden za drugim utihnejo tudi oni. Mirno, tiho, ganjeno izustim stavek: »Ej, družba, mi lahko, prosim, teh nekaj minut sledite v tišini in poskusite samo čutiti?« Začudeni, a ravno prav radovedni, pokimajo. Sledijo v tišini, štekajo. Preden zagledam prizor, imam solze v očeh. Vsakič! Vsakič! Koža se naježi in telo dobi občutek, da se je prestavilo v raj. Korak za korakom, počasi. Do točke, kjer vsi osupnemo, stojimo v tišini in čutimo. Ja! Čutimo. Naslonim se na skalo in rečem, da imamo pol ure časa za vpijanje teh lepot. Opazujem ljudi. Tudi tukaj se kaže kdo smo.

Preden se premaknemo naprej od jezera, kjer je odsev najlepše gore tako popoln, kot ga lahko naredi samo narava, naredimo še skupinsko fotko.

Do koče, kjer spimo ta dan, potrebujemo uro in pol. Z razgledi, ki dajejo občutek, da bo Gospod M padel na nas. Ja, z vsakim korakom smo mu bližje.

Pri koči spijemo kavo, razbremenimo nahrbtnike in nadaljujemo pot. Gremo na Gornergat.

Napoved sonce, dokler ni postala napoved dež in mraz. Ja, v visokogorju je to pač tako. Vzpon je lep, čudovit. Na vrhu si vzamemo nekaj časa za turizem, nato odločim, da gremo po krajši poti nazaj. Rosi in mrzlo je.

V koči sušenje, tuširanje in krohotanje ob osvežilnih napitkih. Toplo je in fajn se imamo. Pa ena, dve ali tri, ki potrebujejo več 😊

Spet del romantike skupnih ležišč. Še dobro, da za nočjo pride dan. Naš zadnji dan.

Fant, ki ga vse dni občudujemo, je tukaj. Vidimo ga iz spalnice. V večerni obleki in jutranji kombineži. Vedno lep.

Zajtrk hotelski, skupinica zadovoljna. Spust do Zermatta.

Ves čas pogledi, ki se jih ne naveličaš. Pot sem prehodila že sedemkrat. Vsakič z enakimi občutki. Le, da zdaj že naprej vem, kje se mi bo naježila koža. In še vedno se.

Nekaj ur v Zermattu, vlak do Rande, dolga pot domov. Preznojeni, od sonca ožgani, s kakšnim žuljčkom, novim prijateljstvom, čudovitimi spomini, neopisljivimi razgledi in občutki, ki se rodijo samo tam.

Mi, jaz in oni. Pa gore, ki iz nas izvabljajo tisto, kar nosimo v sebi. Vsi mi.

Naslednje leto grem nazaj, po razglede, po vonj po sreči, po občutke majhnosti in po novo dozo spoznanj. Srečna, ker mi je dano.