Po veselje, po smeh!

Všeč mi je, da je življenje nepredvidljivo. Samo tako je lahko zanimivo. Všeč mi je tudi, da je enako v temle najinem malem poslu, hajkanju in čilanju z vami. Ni pravil, ni predvidljivosti. Treking, ki je eno sezono »razgrabljen«, se v drugi skoraj ne zapolni. Sam buh ve zakaj 😊

Odločili sva se, da delujeva dolgoročno, zato na lepše peljeva tudi zelo majhne skupine. Če nama nič ne ostane, jemljeva to kot investicijo. Kok sva pametni, ane? Prou kšajt sva 😊

Treking, ki bo danes dobil svojo zgodbo, je eden od teh. Lani poln, letos pa zgolj ena luškana, butična skupinica. Samih babnc 😊

En kombi, mi2 z Jeleno pa še Monika, Mateja, Brigita, Tea, Mojca in Maruša. Dobr, ane?

Čakali so nas štirje čudoviti dnevi. Pod mogočno južno steno, na ledeniku, na razgibanih kraških podih in, za piko na i, v največji ledeni jami, v nedrju pogorja Dachstein.

Najvišji vrh pogorja je  Hoher Dachstein, ki uradno meri 2995 metrov, domačini in gorski vodniki pa že od nekdaj vztrajajo, da gre za tritisočak. Ker so težko prenašali dejstvo, da gorskemu kralju do magične meje manjka le 5 metrov, so po stari anekdoti pohodnike spodbujali, naj na vrh nosijo kamenje in goro na ta način povišajo. Kasneje so to »težavo« rešili z ogromnim križem, saj celotna struktura skupaj s skalo suvereno preseže magično višino 3000 metrov.

Kakorkoli že, ni vse v centimetrih, ane dame? Dolžine in višine so pomembnejše močnejšemu spolu. Me, uživačke, pa smo šle na pogorje osvajat lepe razglede, široke nasmehe in neprecenljive občutke.

Vožnja do izhodišča, pod vodnato sotesko, mine hitro. Parkiram, obujemo si čevlje, naštimamo nahrbtnike, preverimo, če nismo kaj pomembnega pozabile in se usedemo v taksi, ki nas prepelje na začetek poti našega trekinga. Povem, da bomo za pot nazaj do kombija potrebovale 3 dni. Zabavno, kajne?

Na čudoviti planini, pod mogočnimi vršaci, se izkrcamo. Toplo je, vroče. V zraku pa tisti puščavski pesek, ki je po eni strani omejeval razglede, po drugi pa jih delal magične.

Zakorakam naprej. Počasi, previdno, da nam bo čim dlje lepo. Travniki, nad njimi visoki, skalnati vrhovi. Lesene bajte, srečne kravice in skupinica presrečnih dam.

Prvi vzpon premagamo v tišini. Poznam te začetke. Notranji dialogi. Na izravnavi postanem. Odžejamo se. Nadaljujemo po travnikih in se navdušujemo nad lepoto, ki nas obkroža. Majhna skupina je hitra skupina. Prihajkamo do planine, kjer ponujajo osvežitev. Ne zavrnemo je. Odžejamo se, si privežemo kufetarske duše in se zatopimo v sproščen klepet.

Po kratkem počitku nadaljujemo. Naslednji vzpon nas pripelje do razglednega sedla. Tam se nam odprejo nove dimenzije in novi razgledi. Spet malo posedimo, nato skupino povabim na vrh, ki je nad »ustaljeno« potjo. Vedno se potrudim dati več, največ. Stojimo pri velikem križu, navdušene.

Čas za fotografije, povezovanje in grizljanje okrepčil iz nahrbtnikov. Matr, kako so težki! Težki predvsem od tistega »za vsak zihr«, ane? Pa je že tako prav.

Malo dol, nato v prečenje. Široka ledeniška dolina. Najina kolonica in občutek, da smo po eni strani majhne, po drugi pa vsemogočne. Da! Počasi, korak za korakom. Tja gor, na novo sedlo, po nov pogled.

Počitek, nato dol. Šodrasto, pazljivo. Spodaj, na novi izravnavi, ki vabi v nov vzpon, trenutek šibkosti. Razdelimo se. Skupinica naprej, dve počasi, v pogovoru, v svojem ritmu, v razodetju. Stik s samim sabo, stik s sočlovekom. Neprecenljivo.

Pri koči olajšanje, navdušenje. Ja! Nato v skupno spalnico, na odlično večerjo in v mižule. Prvi dan je vedno najbolj naporen. Vem.

Jutro, zajtrk, analiza nočnih dogajanj. Enako, podobno, že videno in slišano. Tako pač je 😊

Do spodnje postaje gondole, ki povabi na (po njihovem) 3000 m visoko, potrebujemo pol urce. Navzdol. Karte, vkrcanje in šviiiist na ledenik. Visoko, visoko.

Iz gondole opazujemo pot, ki smo jo prehodile prvi dan. Ponosne. Na vrhu, kjer kraljuje turizem, odrediva celo uro. Za oglede turističnih zanimivosti, za čudovite fotografije. Dan je lep, časa mora biti dovolj tudi za to. Mine hitro in na zbirnem mestu smo ob dogovorjeni uri. Do prečenja ledenika, ki je vsako let bolj klavrn, nekaj spusta.

Nato stopimo na večni sneg in led. Nezahtevno, atraktivno.

Po prečenju nas čaka hajkanje po razgibanih, slikovitih kraških podih. Ena sama uživancija. Sonček nas greje, srečne smo.

Veliko ur se potepamo po tem visokogorskem svetu.

Pot nas, ob zaključku, popelje tudi na krajši, zahtevnejši del, nato pa strmo navzdol do koče, kjer spimo drug večer.

Na terasi, za kočo, lička nastavljamo svetlobi in soncu. Usta hladimo z napitki, duše pa polnimo z lepimi občutki.

Sobe, umivanje, preoblačenje, večerja. Po večerji zgodbe. Uf, koliko jih je že nastalo. Obujamo spomine, pripovedovanje anekdot pa nas nasmeji do solz.

Tretji dan, še vedno smo na pogorju Dachsteina. Vzpon, povabiva na vrh. Sinabel. Izjemno, izjemno.

Fotkanje, čestitke.

Nadaljujemo, najprej po kraških podih, nad barvitim jezerom, ujame nas ploha.

Opremimo se v barvito opravo. Postanemo mavrične. Na sedelcu, kjer nas ponovno začne greti sonce, posedimo.

Sledi strm, razgleden spust. Nad potjo čarovnije, ki jih naredi narava, ko neha deževati.

Ob poti darovi narave. Sladke, sladke brusnice.

Nadaljujemo do gostoljubne planine. Privoščimo si 😊 

Nato v vodnato sotesko. Prijetna skupinica tega ne pričakuje. Navdušenje je bolj dragoceno od aplavza. Hvaležna.

Kot v pravljici se sredi soteske pojavi kozorog. Kot v pravljici.

Dekleta in njihovi nasmehi privandrajo do kombija. Izberejo si eno od najinih pozornosti, nato pa se prepeljemo v civilizacijo. Zadnji večer spimo v hotelu. Mah, tud dobr 😊

Sprehod, sončkanje, druženje. Po večerji se posedemo po kavčih pri recepciji. Pripovedujemo si same lepe stvari. Spet se do solz nasmejimo. V sanje se zazibamo z mislimi, da je življenje lepo in da je svet prav tako čudovit.

Zadnji dan se peljemo do parkirišča pod največjo ledeno jamo na svetu. Od tam najprej peš, nato z gondolo in naprej spet peš. V klanec. Na vstopu se oblečemo, opremimo s karbidovkami. Občudujemo nenavadno.

Nazaj grede še na kosilo, nato pa do kombija in domov.

S polno malho prešvicanih cunj, lepih spominov, občutkov, da zmoremo in spoznanjem, da je tisto, kar ni zveneče in bleščeče največkrat lepše in bolj pristno.

Dame, bomo še!