Dunjo moja

Lani, konec junija, sva si vzeli čas za oddih in se napotili v odročno Hercegovino. Celih devet dni sva raziskovali NP Sutjesko z okolico. Pričakovanje, da tam vidiva ogromno čudovitih vrhov in nedotaknjene pokrajine, so se več kot izpolnila.

Ogledane fotografije so obetale, resničnost pa je navdušila. Osamljene poti, izjemni razgledi, prijazni domačini in kraji, kjer se je čas ustavil. Navdušenje nad pogorji in okolico je bilo tolikšno, da sva že pred odhodom domov ponudili prvi šestdnevni treking in ga v enem dnevu tudi napolnili. No, čisto vsi, nemudoma prijavljeni, potem sicer niso šli z nami, je pa bila skupina polna.

Tako smo letos, enak termin, tja odpotovali: Janja, Barbi, Rada, Alenka, Matjaž in Andreja, Neva, Majda in Gorazd, Darja, Smiljana, še ena Majda, Sonja, Boža, Mojca in Mateja. Skupinica, ki je kot prva z nama odkrivala najlepše kotičke pogorij Hercegovine in (za naju netipično) »naskakovala« najvišje vrhove vsakega od njih.

Zgodnji odhod je napovedoval precej dolgo vožnjo. Ker se zavedava, da se lahko na meji z Bosno kaj tudi zaplete (in malo je manjkalo, da se ni), vzameva še kakšno uro rezerve. Zihr je zihr in za vsak zihr ma fajmuštr kuharco, mi2 pa plan B 😊

A kaj, da bi se kmalu zapletlo? Ja, cariniku nisem podala vseh osebnih dokumentov naenkrat, ampak v dveh rundah. Me je tako nahrulil, da sem postala čisto drugačna jaz. Ponižna in tisoči »izvinite« nas je rešil pred tem, da nas pustijo trohneti na eni strani mejnega prehoda. Uspemo torej brez zamude vstopiti v Bosno. Tam kaj hitro ujamemo avtocesto, ki jo enkrat kar lepo zmanjka. Pomanjkljivost te ceste je samo ta, da ni urejenih počivališč, nas pa tišči scat. In to vse!

Na regionalki torej zabremzam ob prvem napisu »piče«, tukaj celo s pripisom »klimatozovano«. Uau! In mi menimo, da niso napredni? Usuje se 18 mencajočih v tole gostilnico. V njej sedita dve deklini (kasneje ugotovimo, da sta v službi), vlečeta vsaka svoj cigaret, na mizi pa imata že nekaj praznih steklenic piva. Dopoldan. Pogledata nas in se ne pustita motiti. Ena rajda gre v vrsto pred skret, ostali se posedemo in si zaželimo kave. Klimatozovano je bil sicer zgolj napis (boljše bi bilo, če bi pisalo "zelhano"), je pa zato mrzla pijačka toliko bolj sedla. Skret (ne morem napisati WC, ker bi bilo prelepo) – čučavac, brez vode. Juhej, ta pristnost. Deklini poštudirata, da nismo prišli samo scat, zato nas, ko si opomoreta od šoka, prijazno postrežeta.

Po prvih, čudovitih, vtisih se odfjakamo naprej. Cigu migu v teh krajih ni samo muzika, so tudi ceste. Privijugamo v Sarajevo in pičimo gor, na Trebević. Parkiramo v svežini gozda, požvečimo nekaj iz nahrbtnika in se odpravimo na sprehod.

Razgledišče na Sarajevo je čudovito.

Poiščemo se ostanke bob steze iz olimpijskih iger, ko je bil maskota Vučko, delo Jožeta Trobca (ta akademski slikar je uštimal tudi najino grafično podobo – logotip in vse izpeljanke na majčkah).

https://video.wixstatic.com/video/8afa0d_33ba4801f00f4e9fb85560163796707c/1080p/mp4/file.mp4

Poiščemo tudi grafit Vučka in se z majčkami H&C pofotkamo pred njim.

Do restavracije, kjer nekateri z začudenjem obračajo list s ponudbo pijače. »A pira pa nimajo?« Pozabili, da smo prišli v kulturo, kjer se alkohola ne toči. K sreči bomo ostale dni nastanjeni v Republiki Srbski, kjer pa dunja teče v potokih, pir za poplaknit pa v hektolitrih 😊

Zdržimo tudi ob brezalkoholnih pijačah, če ni druge 😊 Nabašemo se nazaj v kombija in še dve urci horukala vožnje nas čaka do Tjentišta. Prispemo pozno popoldan. Marko se nas razveseli. Naju že pozna, najine sopotnike pa od odhoda naprej zagotovo tudi. Al smo scuzali ene pjačke, ane?

Popakiramo se po bungalovih in sobah. Obljubljava bazen. Prazen je še. In kar kuj jih slišim. »A bazena pa ni??« »Mamo kopalke s sabo!« Ah ja – bomo uštimali tudi bazen. Ko bo poln vode, se prav tako ne boste kopali, kajne? Bo pa 😊

Večerja in testiranje alkoholne ponudbe. No, ne vsi, da ne bo kdo užaljen. Tisti, ki so, so še namesto tistih, ki niso. Vse je dobro, DUNJA pa je odlična. Tako lepo pogreje (ne, sploh ni bilo zunaj 25 in več stopinj!), tako lepo prikliče dobro voljo v človeka in tako lepo ga kasneje prelevi v ….. (bom prjazna 😊)

Naslednji dan nas čaka tura na najvišji vrh pogorja Lebršnik. Čeprav je skoraj celoten greben Lebršnika v Hercegovini pa je njegov najvišji vrh v Črni Gori. Ceste tod okoli so primerne zgolj za rodeo in vzdržljive avtomobile. Zato se že leto prej dogovoriva, da nas na izhodišče vozijo lokalci. Nas je za 2 kombija, potrebujemo 2 šoferja. Problem? Sploh ne! Se bomo malce stisnili, reče Marko in nas napakira v prašen, star, zmajan kombi kot sardine v konzervi.

Vožnja je precej adrenalinska in prenesemo jo z nasmehi na obrazih. Prašni in pretreseni se izkrcamo iz prevoznih sredstev in iz ust priletijo prvi vzdihi navdušenja. Povsem sami smo, okolica pa (milo rečeno) navdušujoča.

Zakorakam v travnik, poiščem drobno stezico. Pripelje do Jagodinega jezera, nad njim Kuk. Pogled, ki privabi solze v oči.

Nadaljujemo. Visoke trave pričajo, da tod okoli ne hodi veliko ljudi. Pokrajina zelena, pokrita s cvetjem – pravljična.

Strmo se vzpenjamo, hitro pridobivamo na višini. Sonce nas razvaja, veter hladi razgreta čela. Višje, ko se pot položi, se odprejo nove dimenzije Lebršnika. Kratek počitek, malce šodrast spust in na drugo strani spet strme trave.

Cvetja je toliko, da se ne da opisati. Tiho smo. Malo zaradi strmine, veliko zaradi lepot okolice. Opazujemo, vpijamo, uživamo. V markiranem času smo na vrhu. Privoščimo si malico in uživanje v razgledih Hercegovine. Noro lepo!

Sestopimo po isti poti. Malo pred jezerom nas ujame kratka ploha.

Ravno toliko nas razdraži, da se preoblečemo v mavrične ljudi. Ne samo znotraj, tudi zunaj postanemo živopisani.

Marko in Luka malce zamujata, zato se pomečemo po travi in sušimo pelerince. Sonce nas spet greje. Fanta pribrzita, v prevoznih sredstvih pa skrivata pravi zaklad. Mrzlo pijačo! Novo navdušenje. Kako smo poklonkali vse ponujeno. Pašeeeee

Vratolomna vožnja do nastanitve. Rehidracija in razkuževanje z dunjo. Če je pa tako dobra! Mi2 z Jeleno si privoščiva odlično kavico in zadovoljno ugotoviva, da je prvi dan uspešno za nami. In navdušeni sva.

Do večerje je čas še za kakšno pivce, predvsem pa dunjo 😊 Sem tretji dan vprašala dekle, ki nas je streglo (Vanja), če jo mogoče sproti proizvajajo ali smo popili letno zalogo celotne okolice. Le nasmejala se je in si mislila svoje (tudi jaz). Na večerjo pridemo stuširani (ane?), dišečkasti in lačni. Lačni pač smo! Nafutrajo nas. Hrana je odlična in obilna. Samo to tudi pričakujemo. Pa še kak kozarček ali dva, lahko tudi tri 😊 Aja – bazen se polni z vodo. Še koga zanima? Ni videti.

Tretji dan, spet najvišji vrh – tokrat čarobna Zelengora in njen Bregoč. Zjutraj nas Marko in Luka čakat z istima, prašnima, zjahanima, starima, uporabnima kombijema. Zdaj že poznamo postopek in se tiho napokamo vsak na svoje mesto. Mal se stisnemo pa gre. Divji zahod 😊 doživetje. Pritresemo se do izhodišča ob Orlovačkem jezeru. Vreme obeta razglede in potna čela. Pa zaključek ob jezeru s kopalnimi vložki.

Prejšnji dan naročim sopotnikom, naj si kupijo pijačo, ki jo bomo dali hladiti in nas bo počakala ob povratku. Najdem sod z mrzlo studenčnico, vanj pomečemo razvado, ki nas počaka do povratka. Nato puhnemo v novo doživetje. Prostrani travniki, tisoče rož. Mehka pot se zmerno vzpenja.

Rahel piš vetra nam pove, da smo najsrečnejši ljudje na svetu. Se zavedamo? Se! Tiho se premikamo po zeleno barvni pokrajini. Kot eno smo. Narava v naravi. Ob snežišču si vzamemo čas za počitek, nato nadaljujemo. Gor, prečenje.

Razgledi, tišina, mi. Sami v tem prostranstvu Zelengore. Malo pod vrhom še strm, malce bolj šodrast del poti, nato samo še pomol. Na koncu velik križ. Okrog in okrog osupljivi razgledi. Vsak po svoje se umaknemo vase. Eni tiho, drugi z veliko besedami. Pač smo kar smo 😊 Poglodamo dobrote in nahrbtnika, pofotkamo vse in še več.

Lepo nam je, kako zelo lepo. Zaploskamo si. Juhej! Skupinska fotka kaže eno – skupina sreče.

Srečna skupina. Povratek do Orlovačkega jezera je krasen.

Odtenki zelene, mehka pokrajina, tisoče rož. Pri ostankih zime, snežnem jeziku, priredimo tekmovanje. Slalom!

https://video.wixstatic.com/video/8afa0d_4349b83de73246c4b7753aaca518f865/480p/mp4/file.mp4

Nasmejimo se do solz. Spust do soda z bistro studenčnico, kjer nas pričaka mrzla pijača. Razkošje. Kako res takšne malenkosti polepšajo, že tako lep, dan. Do jezera. Eni kuj pa prec plavat, eni v senčko na hidracijo, ena pa pač neki. Kar komu paše. Fajn, fajn.

Marko in Luka sta točna. Nabašemo se v prašna kombija in odvihramo nazaj v dolino. Luka pove, da sta našla bližnjico. Ooooo, kako je bilo strmo. Pa zabavno. Nahrbtniki so z vsako dodatno vožnjo izgubljali original barvo in se spreminjali v enak odtenek – prašno 😊

Vanja že ve koliko štamprlov dunje naj naloži na šank – in točno toliko jih tudi je. Obvlada ona, obvladajo oni. Mi2 z Jeleni si spet v miru privoščiva kufe. Paše 😊

Tuširanje in pedenanje. Bazen je poln. Koga zanima? Anbjanga! Čeprav je zunanja temperatura 37 stopinj.

Ajaaaaa – ej Gerečnca. Pozabla si omenit vsakovečerne šopinge KOD TIJANE. Gopođo Tijana je kraljica Tjentišta. Upedenana guspa, ki ima načez prodajalno VSEGA. Pričaka nas v oprijeti obleki z leoparjim vzorcem. Kakšna mačka! No, bolj leopard.

Če nima, naslednji dan zrihta. Skret papir? Može. Pite? Može. Samo vi recite! In smo imeli vsakovečerne šopinge. Doživetje erste klase.

No, tudi ta večer, pred večerjo, se odpeljemo kod Žike in Tijane. Da kupimo sve što trebamo. Pa vi Slovenci, opet u planine? Svaka vam čast! Pa malo se odmorite 😊

Po šopingu večerja. Mljaskamo in se pitamo. Pa malo je treba razkužit, seveda. Dunjo moja 😊

Po zajtrku spet rodeo vožnja. Tokrat na Prijevor, vmes pofotkat slap Skakavac. Fanta nas, vse zaprašene, pomečeta ven, mi pa se podamo do moje ljubezni – rangerja Miloša, koga volim od prošle godine. Miloš, pravi crnogorac, je v sezoni ob Trnovačkem jezeru.

Vse v enem. Kuha kafu, prodaja pijačo, skuha kakšno čorbo, vpiše vse obiskovalce v knjigo, preveri dokumente, zaračun vstopnino in….. IN je moja velika ljubezen.

Lani sva si obljubila zvestobo. Preden sem odšla je rekel, KAKO ČU TE DOČEKAT! Letos pridem, vsa srečna, on pa – ZAR SE MI POZNAJEMO?

Evo – puklo mi srce na dva dila. Hitim mu pripovedovati, da sva si lani obljubila. In, juhej, desc se spomni. Spomni se me! Dogovoriva se, da sva naslednji dve uri najsrečnejši par na svetu, potem pa se spet čakava eno leto.

Med tem, ko me osrečuje z ljubeznijo, nam kuha kavo, prodaja travarico. Skratka, najkrajša in najlepša ljubezenska zgodba ob Trnovačkem jezeru. Doživljam jo jaz. Ostalim je vseeno, zato se po kavici odpravijo so jezera.

Eni plavat, drugi samo uživat v razgledih. Pač, vsak po svoje. Povratek na Prijevor. Pokrajina čudovita, izjemna. Nad nami greben Volujka, ki nas čaka naslednji dan.

Vratolomna vožnja, zaprašeni ljudje, šank in na njem točno število štamprlčkov z dunjo. Kdor zna, zna. No, drugi pa na kavo 😊 

Šoping, prej pedenanje. Pa večerja in druženje.

Z Markom se dogovorim, da nam priskrbi »čovjeka«, ki nam bo odprl Spomen Kuću in nam povedal nekaj o zgodovini. Bitka na Sutjeski se je odvijala v teh krajih in Spomen kuća je vredna obiska.

Miloš nam pove vse zgodbe, pokaže čudovite freske in nas spodbudi k razmišljanju. Ne, prav nič nas ni naučila zgodovina. Pa ni tako daleč nazaj.

V bazenu je voda – plavata 2! Zunaj je 37 stopinj. Razkuževanje zmaga 😊

Najdaljša tura – Velika Vlasulja - najvišji vrh Volujka. Vožnja, ki je doživetje, tura, ki je tudi to – doživetje. Vroče bo, če bomo imeli srečo, nas bo razvajal veter. In smo jo imeli! Velikansko.

Najprej spet cvetoči travniki, nato vzpon po pobočju Volujka. Razgledi za bogove. Stopam počasi, da se mašine ne pregrejejo.

Vmes si privoščimo odmore, daljše in krajše. Pa razglede in tiste neopisljive občutke.

Občutek, da smo na tem svetu sami in da je svet tukaj samo z nas. Nikjer nikogar. Mi in gore. Gore in mi. Pa mi v gorah in gore v nas. Vse to.

Do vrha, razgledi kričijo. Mi pa v neki spokojni tišini doživljamo vse to. Spoštovanje, občudovanje.

Posedimo, se naužijemo lepega.

Skupinska fotka, nato počasi sestopimo.

Tiho se spuščamo v dolino in tako počasi zaključujemo to naše pohajkovanje po Hercegovini. Nižje, ob izviru bistre, mrzle vode, posedimo. Nekateri si osvežijo razgrete tačke, drugi čela. Zadnji del poti se zdi, da koraki postajajo počasnejši. Malo zato, ker so telesa postala utrujena. Malo zato, ker si potihem želimo, da vsega lepega še ne bi bilo konec.

Ko nam postane res vroče, zagledamo dva prašna kombija, v njiju pa spet hladno zlato – pijača. Odžejamo se, naredimo še eno skupinsko in odvihramo v dolino.

Še zadnjič do Tijane, še zadnjič na večerjo, še zadnjič mimo bazena z vodo (zunaj je 37 stopinj) – aja – kopajo se trije 😊 Še zadnjič pod tuš, zadnjo rolico wc papirja in zadnjo tranšo dunje.

Naročim si aperol. Tako, za šalo. Ker sem kak dan nazaj obljubila, da bom pila. Naredim 3 požirke in ga ponudim naprej. Na zdravje lahko tudi drugače 😊

Pred spanjem se poslovimo od tamalih dveh. Luka in Vanja si prislužita lepo napitnino.

V nedeljo se, po obilnem zajtrku, poslovimo od gostiteljev. Še prej zaželimo slavljenki Jeleni vse lepo in zapojemo "vse najboljše". Dekleta so nabrala čudovit šopek in skupinica podari še kos domačega, suhega mesa. Kar je dobru, ni slabu 😊

Skupinska, navdušena, tudi za reklamo.

Nato se posedemo v kombija, ki sta pravo nasprotje drugima dvema. Mehka, čista, udobna in tehnično brezhibna. Ob cesti se ustavimo in pri lokalcih pokupimo vse živo.

Do Bileće, kjer si ogledamo stečke,...

...nato v Čapljino, kod Želje, na prvovrstno kosilo. Mmmm, smo se spet napokali.

Eni tudi nakopali, kajti restavracija je postavljena ob reko, ki ponuja pravo vodno osvežitev. Nato pa na avtocesto in po primorski strani nazaj domov. Vmes se še ustavimo za lulanje in kakšno kavo, v Ljubljano pridemo zvečer.

S prašnimi nahrbtniki, polnimi kovčki, fotografijami, spomini, prijatelji in novimi željami. Ja, Hercegovina je naredila vtis. Z dunjo se je samo še bolj trdno prijel. Ane?