Legenda o Marmarolah

Divje, nedostopne, tihe, neizprosne, neobljudene, nepoznane, navdihujoče,…

Obilo pridevnikov najdemo, ko želimo opisati to čarobno skupino Dolomitov. Mnogi zanje še niso slišali in le želim si, da tako tudi ostane. Marmarole, pogorje mnogih legend in navdih mnogih umetnikov. Pogorje, ki vedno znova, z vsem lepim, napolni tudi nas. Predvsem z nekim notranjim mirom, tišino in naravo, ki ponudi več, mnogo več.

Legenda o Marmarolah, ki se me je dotaknila, je legenda o kraljici Tanni:

»Nekoč davno, ko so gore še govorile, je v osrčju divjih Marmarol vladala prelepa kraljica Tanna. Njena domovina je bila dom skrivnostnih gorskih bitij, imenovanih Crodères – sinov skal, ki so imeli srca iz hladnega kamna in niso poznali čustev. Tanna pa je bila drugačna; kljub svoji moči in čarobni modri kroni, s katero je krotila plazove, je imela toplo, človeško srce, polno sočutja.

Njena usoda se je zapečatila, ko se je zaljubila v umrljivega človeka, princa iz doline. Zaradi te ljubezni je storila neoprostljivo: zapustila je svoje kamnito kraljestvo in možu razkrila strogo varovane skrivnosti o gorskih rudnikih zlata. A sreča med njima je bila kratka. Princ jo je kmalu zapustil, pika na i njeni nesreči pa je bila izguba edinega sina, ki je med begom padel v globoko gorsko ledeno razpoko in umrl.

Strta od nepredstavljive bolečine se je Tanna vrnila domov, med samotne vrhove Marmarol. Da bi ubežala človeškemu trpljenju, je prosila gore, naj ji vzamejo bolečino, in njeno srce je dokončno okamenelo. V tistem trenutku so Marmarole izgubile svojo milino; postale so divje, hladne in neizprosne, polne nevarnih neviht in snežnih plazov, s katerimi je kraljica kaznovala svet pod seboj.

Pa vendar legenda pravi, da Tanna ni popolnoma pozabila svoje ljubezni do sina. Enkrat letno v teh gorah nastopi skrivnostni dan tišine. Takrat veter povsem utihne, plazovi se ustavijo in narava zmrzne v popolnem miru. Na ta dan se kraljičino srce za štiriindvajset ur spet zmehča v človeško; odeta v črnino sedi na najvišjem vrhu Cimon del Froppa in v globoki tišini objokuje svojo izgubo, preden ponovno okameni.«

Tako se lahko precej strnjeno povzamejo občutki, s katerimi se človek sreča samo tukaj. In nikjer drugje.

Letos sva v divje Marmarole odpeljali četrto skupino iskalcev lepega: Tino, Natašo, Andrejo, Nino, Melito, Alenko, Marjano, Zvonko, Matjaža in Andrejo, Dejana, Rado, Suzano, Joli, Franjo in Tatjano.

Poleg obeta dobre družbe so se obetali tudi štirje vremensko lepi dnevi. Točno to, kar si zagotovo vsak od nas želi. Zgodaj zjutraj se odpeljemo v Auronzo di Cadore, opravimo z logistiko in jutranjimi navodili, nato pa stopimo Marmarolam v objem.

Prvi del poti s sedežnico, nato zagrizemo v breg. Za hrbtom se pokažejo prvi, veličastni razgledi. Vse tja do Treh Cim sežejo in v napravice shranimo prve, čudovite fotografije.

Ko postane vroče, se pot položi in nas povabi v senco, v gozd. Skupina hitro ujame ritem in premikamo se kot eno. Nismo glasni. Tiho smo, kot bi se zavedali, da nam bodo Marmarole vse štiri dneve ponujale točno to – umik od dolomitskih množic in potop v tišino.

Iz gozda na malce zoprn del poti, nato do prve koče. Vmes se odžejamo, pri koči pa si privoščimo daljši odmor za malico in srkanje osvežilne, mrzle pijače.

Razgledi? Neopisljivi. Jemljejo dih. Čisto pod mogočnimi stenami vzhodnega dela Marmarol smo, v štirih dneh pa jih bomo obkrožili. Razkošje!

Podamo se naprej. Čaka nas še precejšen kos poti, na koncu pa prijazna koča in še bolj prijazna oskrbnica Sara. Prečenje pod ostenji, nato mehak spust po gozdu, pa spet čudovito prečenje. Vmes, na nekaj delih jeklenice, ponekod razdrapan teren, tisti, ki bi ga legenda o Tanni opisala kot divjega, hladnega in neizprosnega.

V kočo prispemo pozno popoldan. Dolg dan je za nami in utrujeni smo.

Nekaj ur vožnje in še več ur hoje pač človeškemu telesu prinese točno to – prijetno utrujenost, ki pa se izraža tudi v velikem zadovoljstvu. Ej, dragi moji, se vi sploh zavedate kakšen prestiž je to? Želimo in zmoremo!

Popadamo po klopeh pred bajto in se dodobra odžejamo.

Sezujemo pohodne čevlje in tačkam dovolimo, da vdihnejo svež gorski zrak. No, okolica nad vonjem iz čevljev ni zelo navdušena, a to pač paše zraven. Z Jeleno se dogovoriva o večerji, pohodnim prijateljem razkaževa njihova ležišča, prej pa si seveda tudi midve, zadovoljni in ponosni, privoščiva hladno pijačo. Ja, vsakič znova sva presrečni tudi midve. Za naju in za vas. Večerni nasmehi, ko je vse kot mora biti, so neprecenljivi. Četudi ste dan bogatili z »glupimi pitanji« 😊, priznam, da jih obožujeva. To pomeni samo to, da ste kar ste 😊 

Sara nam za večerjo pripravi pravo gostijo. Futramo se in mlaskamo in predemo in se hvalimo in se imamo pač fajn. V postelje jo pomaknemo kaj kmalu. Gremo nabirat močko za naslednji dan. Manj kot bomo utrujeni, lepše nam bo.

Zajtrk pričakamo LAČNI 😊 Ti duš kok se nam mudi 😊 Ne vem od kje nam ta naravnanost. Se vedno znova bojimo, da bo zmanjkalo? Ne bo, OBLJUBIM! Zaženemo se torej v ponudbo hrane, kave in čaja. V dobrih desetih minutah smo FRTIK. Eni še kakat, drugi ne morjo, tretji so to že naredili. Naslednja faza je obuvanje čevljev in vsaj 20 minut pred dogovorjenim odhodom slonimo na pohodnih palicah in ČAKAMO. No, v bistvu ne čakamo, ker KURBLAMO. Ste že videli konja, ki s kopitom vleče po tleh preden se zažene v dir? No, tako nekako 😊

Pred čisto tapravim odhodom se še pofotkamo. Krmežljavi, nasmejani, siti in neučakani. Taki, moji. Tako, luštni.

Najprej nas čaka dve uri spuščanja v dolgo, široko ledeniško dolino. Jezički opravljajo svoje delo in zgodbe in zgodbice letijo iz ustec posameznikov. Odvadila sem se slišati. Premikam nogo pred nogo, spremljam korak skupine in si privoščim svoj mir. Vsake toliko se odpre razgled na Antelao, kralja Marmarol. Tik pod nogami njegovega visočanstva bomo spali. Kraljevsko.

Na najnižjem delu poti si privoščimo odmor, nato zakorakamo v vročo ledeniško dolino.

Tako pač je, če sije sonce. Ane? Tako pač je, če je vreme takšno kot si ga vedno želimo. Malce nas sicer poboža vetrič, temperature pa nas na vse pretege prepričujejo, da bomo na koncu doline, kjer nas čaka odprta koča, ZAGOTOVO žejni. Pritolčemo do tja. Ker se gibamo odlično, odredim uro in pol počitka. Ležanje v senci, hranjenje, druženje ali pa nerganje. Prav vsak sam izbere kaj bo počel in kako se bo imel. Svoboda izbire.

Po času ležernosti nas čaka vzpon. Do koče Galassi še vsaj dve uri. Zagrizemo. Pot ni prestrma, niti prevroča. Ob poti celi »nasadi« sladkih borovnic. Kjer jih je največ, si vzamemo 10 minut za sadno malico. Zobamo te modre sadeže in pred odhodom naprej vsi izgledamo kot društvo srčnih bolnikov. Modre žnable, modre zobe in moder jezik.

Ali pa smo se mogoče prelevili v Smrkce? No, kakorkoli že, še dobro, da so poti osamljene in skoraj cel dan ne srečamo nikogar. Da ne bi kdo, v silni vnemi, da smo pred bridkim koncem, iz nahrbtnika privlekel defibrilator in ga tudi s pridom uporabil 😊

Ob ogromen prodišču, ki je vsako leto drugačno, se spet posedemo po kamnih. Koča je še visoko nad nami, mi pa zadovoljni ugotovimo, da je velik del poti že »podelan«. Malo še pogrickamo, obraze nastavljamo svetlobi, glave pa tiščimo v senco. Pogled na ostenja Marmarol je osupljiv. Kakšna divjina, kakšna nedostopnost, kako so razdrapane in kako izgledajo nevarne! Nam, vsem nam, pa tudi ta dan ponujajo mehek, topel objem. Spet posedamo v objemu Marmarol. Mislim si, da nas čuva kraljica Tanna, ki je svoje mehko srce odprla za kak dan več. Predvsem za nas.

Potegnem naprej, tokrat do koče.

Ta je ogromna, predvsem pa prijazna. Oskrbujejo jo sami prostovoljci, ki so ves čas na razpolago za vsa vprašanja. Postreženi smo kraljevsko, koča pa stoji pod nogami kralja Marmarol. Najprej seveda hidracija, nato umivanje, preoblačenje in razkladanje kaj kdo bi, česa ne bi. Kaj smo navajeni, zakaj nismo navajeni,… takole vedno opazujem skupinico.

Kako kdo »hendla« ure, ko ne hodimo. Ja, je kaj videti. Nekateri lepo v miru sedijo, srkajo hladno pijačo, mogoče malo poklepetajo, na splošno pa, OČITNO, samo uživajo. V vsem.

Potem so tisti drugi, ki imajo občutek, da bodo v »frej« urah nekaj zamudili. Obujejo čevlje in hodijo. Sem in tja pa gor in dol. Pa na ta griček in do unga uvinka in še enkrat. Pa gledat v dolino pa gledat v višino. Pa glavo tiščat v luknje in čakat svizce pa rint gor po melišču in lovit kozle. Pa še pa še pa še…

No, kakorkoli že, nekaj minut pred uro, napovedano za večerno hranjenje, imamo vsi isti cilj. HRANA! In podobno vprašanje. A se mo najedl??

Do zdaj smo se še vedno vsi, z izjemo tistih, ki so se pač odločili, da se ne bojo, ker,… ker,… pa pr ns duma to čist drgač kuhamo 😊 

Dogovor za tretji dan, druženje in smeh do solz v skupnem prostoru. Pripovedujem zgodbice, ki jih pišemo skupaj. Seveda jih začinim po svoje. Všeč so vam, kajne? Jih imam še, brez skrbi. Tako ali tako so vaše 😊

Po noči pride jutro, luno na nebu zamenja sonce. Umijemo si zobke, preverimo, če bo hrane dovolj, ponovimo obred. Siti smo v 12 minutah, nato pred bajto hodimo sem in tja. Kje si Gerečncaaaaa? Nam se mudi žvet!

Ko se, malo pred dogovorjeno uro, primajam, je večina že tretjič prešvicana. Mah ja, luštni smo.

Spet fotka, spet klanec. Nad nami, v meliščih, kozorogi. Na travnikih ob poti rožce, na skalah se sončijo svizci. Pravljično, prav zares.

Na sedlu (škrbini) Piccola pa UAU!

Stojimo, zremo, vpijamo, skoraj ne dihamo.

Kakšen razgled!

Naježi se mi koža in solze ganjenosti se pojavijo v očeh. Kakšni nori občutki.

Ja, kot topel objem nekoga, ki te neizmerno ljubi, ti pa mu ljubezen vračaš. Postojimo. V tišini. Neopisljivo.

Zakorakam naprej, naprej v divjino Marmarol, naprej v občutke, ki jih dajejo. Počasi se gibamo, čutim, da čutite. Bravo! Spuščamo se, uživamo.

Do koče, ki je vmesna točka, pridemo spet ravno prav žejni. Vzamemo si čas za užitkarjenje na sončku. Na levi stene Antelaa, pred nami, skoraj na »dohvat ruke« vladar Pelmo. Ne, če tega ne vidiš, pač ne razumeš. Jebat ga 😊 Prid pa vid 😊

Spet vzpon. Vmes foto točka. Postojim. Privoščim. Dajte si duška. Vsem naj bo lepo. Pa spet naprej. Do koče San Marco, do prijateljev Tanje in Edija. Vesela sta nas, Edi (idejni vodja poti Marmarole Runde) naju pride spoštljivo pozdraviti. Dragoceno. Spet si vzamemo nekaj časa, nato zakorakamo v jutranjo obljubo. »Če bo vreme dopuščalo, vas popeljeva na veliko rastišče šopastega repušnika.«

Spet si oprtamo nahrbtnike in kolonca za mano nabira nove korake (za tiste, ki jih štejejo), nove razglede in nove, čudovite občutke. Spet v prečenje, do skalnatega obeliska in do najčudovitejše rožice, kar smo jih kdaj videli.

Navdušeni, srečni, privilegirani. Se zavedamo?

Malce posedimo, se odžejamo in vrnemo do koče. Pogled kot iz pravljice, hiška na travnatem pomolu, razgled na Pelmo.

Proste ure spet zapolnimo vsak po svoje. Eno tko, eni pa tko 😊 

Nekaj minut pred večerjo sedimo za mizo in pogled usmerjamo v vrata, od koder se nosi hrana. Kdor je kdajkoli imel psa v bajti, si podobne poglede lahko predstavlja, ane? A jaz tud dobim??

Dobimo vsi, najemo se vsi. No včasih bolj inhaliramo. Rezultat je važen. Po večerji se pogladimo po trebuščkih, zadovoljno vzdihnemo in se gremo v sobe pogovarjat vsak s svojim nahrbtnikom. Poznate to, ane? Ko iščemo stvari za naslednji dan in mrmramo v tisto odprtino zgoraj? No, luštni smo.

Četrti dan nas spet čaka precej hoje, zato se na zajtrk in nato na pot odpravimo prej. Zajtrk ob sedmih pomeni, da je zajtrk takrat, ko je ura 7 😊 Za mizo seveda nismo, ker Gerečnca ne dovoli. Smo pa pred bajto, VSI. Petnajst minut prej. Prižgem zeleno luč in oddrvimo za mizo. Včasih imam občutek, da bi lahko kdo med enim in drugim obilnim obrokom od lakote umrl. No, to se pač ne sme zgoditi. Edi in Tanja nosita, mi jemljemo. Kdo je hitrejši, ni treba pisati, ane?

7.13 😊 SITI, pejmo! Do ure odhoda enako. Kurblamo pred bajto.

Spet fotkanje, prijazno slovo in klanec.

Do Forcelle Grande imamo 500 višincev vzpona. Podelamo hitro, res dobro hodimo. Vmes cvetje, kozli, in (najbolj dragoceno), senca.

Vem kakšen razgled na čaka na sedlu, sopotniki ne. Preden se razkrijejo božanski pogledi na steno Sorapisa, ustavim.

S prstom nakažem, da naj hodimo v tišini. Le tako je treba doživeti ta prizor. V tišini, v stiku s svojimi občutki (če le lahko). Počasi, res počasi postavljam nogo pred nogo. Želim si, da zdržimo v tišini. Zadržim dih, zadržimo ga vsi. Na najvišji točki pa – SPEKTAKEL, predstava. Stene, stolpi, spodaj travniki in kupčki cveta. Pa mi in nikjer nikogar. Mi, eden z drugim in vsak s sabo. Kaj je težje?

Vzamemo si nekaj časa, da se te vedute vtisnejo v nas. Opazujem in berem. Sebe, vas.

Čaka nas še nekaj ur spusta v dolino Somadido.

S cvetjem olepšana steza, vmes kak slap, potoček. Levo in desno stene, med njimi mi. Majhni, nepomembni, a kljub vsemu smo. Tukaj, v objemu Marmarol.

Do bistrega potočka, ki ga prečimo. Krajša pavza. Ob vodi je lahko. Namakamo razgrete tačke in hladimo čela. Nekaj pomalicamo in nadaljujemo. Naslednji del poti je bolj strm in ponekod precej nagruščen. Z vami, dragi moji, je šlo kot po maslu. Temu rečem – skupina, ki šteka.

Drugo etapo spusta spet prekinem ob vodi. Uuuuu, kok pašeeee.

Pejmo, še zadnji del, potegnemo do kombija.

Zadnja ura hoje je pač zadnja. Vsi imamo vsega dost, obraze gravitacija razvleče proti tlem. Oziram se nazaj, ne sprašujem več, le še hodim. Moji kokršpanjelčki mi sledijo. Na dnu doline si iskreno čestitamo.

Skupinico pustiva pri vodi, v senci. Midve opraviva z logistiko. Nato se dva bela kombija prepeljeta ob jezero Misurina, kjer na Georgia prijazno sprejme in obilno odžeja in nahrani.

Zadovoljni, utrujeni in polni lepih spominov se popoldan odpeljemo proti domu. Prej še nakup lokalnih proizvodov v znani sirarni. Mimo se pač ne gre!

Ob slovesu si izrečemo »na snidenje«, se objamemo kot prijatelji in si iskreno zaželimo vse lepo. Kjerkoli in s komerkoli. Samo naj bo lepo.

Kraljica Tanna pa je zagotovo samo za nas pričarala ne enega, temveč 4 skrivnostne dneve tišine. Tako so bile Marmarole tihe, plazovi so se ustavili in narava je zamrznila v popolnem miru. Ker smo si to zaslužili!