Kjer gore poljubljajo morje

Velebit, ta misteriozni in razgiban gorski greben. Greben, ki ponudi razglede, cvetoče travnike, skalnate vrhove, globoke gozdove, samoto, tišino in, če malo znaš poiskati stezice, neobljudenost in prvinskost. Vse tisto, kar v naših gorah vse težje najdeš.

Velebit, pogorje, ki daje. Od lani, ko sva z Jeleno prehodili Velebitski planinarski put, zame ni več samo pogorje. Postal je del mene. Del moje osebne zgodbe, občutenj, sinonim za srečo in dodaten vir moje izjemne notranje moči. Dal mi je več, kot bi mi lahko kadarkoli vzel.

Treking, ki ga bom opisovala v tokratnem zapisu, je bil že vsaj dvajseti po vrsti. Na Velebit sva pripeljali verjetno največ skupin v največ različnih izvedbah. Od zelo zahtevnih in dolgih tur, do takšnih, nogam, kondiciji in povprečnim pohodnikom bolj prijaznih. Skoraj bi lahko trdila, da vsaj v Južnem delu poznava večino poti in da je odločitev kam zaviti, včasih težka.

V začetku meseca maja, ko deli Južnega Velebita ponujajo tudi preproge spomladanskega cvetja, si – poleg razgledov – želiva pokazati tudi to.

Tokrat so se nama pridružili samo znanci: Brigita, Ema, Mateja, Irena, Kristina, Darja, Franci, Barbara, Mira, Angelina in Mojca. Po dnevu obilnega dežja, ki ga je tamkajšnja narava krvavo potrebovala, so se nam obetali trije sončni dnevi.

Kranj, Ljubljana, cika – caka do Kolpe, čez mejni prehod in na prvo kavo in lulanje. Vzdušje razigrano, pogovor sproščen. V bistvu se pozna, da smo se že kdaj prej srečali in pisali skupne zgodbe. Tudi tokrat jo.

Avtocesta in izvoz Sv. Rok. Ves čas pogledujem proti vrhovom Velebita, ki so s strani Like dobro vidni. No, tokrat ne. Pasovi megle, ki jih srečujemo že tu spodaj, na cesti, in megla, ki se obeša po vrhovih, botruje odločitvi, da spremenim program. Ustavim, stečem do drugega kombija in naznanim, da bi, namesto mraza in megle, povabila na 3 cukrčke, ki jih bomo doživeli v soncu in s prijetnimi temperaturami.

Zapeljeva na Majstorsko cesto.

Z Ličke strani je dolgočasna, razdrapana in v sopotnikih vzbuja dvom o mojih besedah, da je lepa, da je mojstrovina in da bodo dobili nekaj dobrega. Čutim tisti dvom, ki se razleze po kombiju. Ko se približamo prelazu Mali Alan pa se nam ponudijo prvi izjemni pogledi.

Megle se sušijo, sonce mežika in ožarja skalnate vrhove Južnega Velebita. Osupljive, nazobčane Tulove Grede se pokažejo prve. Zapeljeva točno pod njih.

Parkirava in Jelena sopotnikom pove nekaj zanimivosti. Tudi to, da so tukaj snemali Winetuja. Sprehodimo se po razglede, do kapelice, ki je obrnjena na morsko stran in ponuja. Uau! Kaj vse. Preverim obraze, vidim zadovoljstvo. To j to!

Nastanejo prve fotografije, nato nadaljujemo z vožnjo pa najlepši panoramski cesti na Velebitu. Neopisljivo lepo je. Po uri vožnje parkirava nad drugim cukrčkom, ki ga je gradila ljubezen.

Od lanskega leta je na Kudinem mostu potrebno plačati vstopnino (sam povem). Najprej si pri prijazni deklici naročimo pijačko. Sedimo na sončku in čiliramo. Nato se spustimo do reke Krupe, njenih čudovitih zelenih tolmunov, slapičev in slapov in mostu, ki ga je mladenič Kuda zgradil, da je dosegel svojo ljubljeno.

Mmmm, romantične zgodbe vedno navdihujejo, kajne? Vzamemo si nekaj časa, nato se vzpnemo nazaj do kombijev. Toplo je, sonček nas boža. Odpeljemo se v Obrovac, do reke Zrmanje. Na terasi lokalnega kafiča se nasmejimo in osvežimo. Malo tudi tračamo, ane Franci? 😊

Dan se je prevesil v popoldan in mi2 imava na seznamu še popoldanske aktivnosti. Do parkirišča, do kanjona reke Bijele.

Kanjon čudovit, ob poti pa divje orhideje, ki jih je redko videti.

Tja, nazaj. Gor, dol. Izjemno. Spominja na Dolomite.

Če pravite da ne, potem se verjetno lahko vsaj strinjamo, da je edinstveno. Še petič parkirava in razgledišče nad najbolj ohranjenim tipičnim dalmatinskim mestecem nas navduši.

Nasmejani, zadovoljni, z mnogimi vtisi in fotografijami, se pozno popoldan pripeljemo v hotel v Starigradu. Marin in Josipa sta nas vesela. Stalni gostje smo tukaj in vedno zadovoljni. Razdelimo si sobe, se osvežimo in lačni pridemo na večerjo. Postrežejo nas odlično in obilno. Predvsem morske dobrote se najdejo na naših krožnikih. Prvovrstne.

Siti in prijetno utrujeni, se poslovimo in si zaželimo mirno noč. Še prej se dogovorimo kaj bomo počeli naslednji dan.

Zajtrk, toplo sonce, prešerni nasmehi, velika pričakovanja. Na Struge gremo. Visoko nad kanjon Velike Paklenice. Mimo Golića, ki je bil v programu. Kajti dan ponuja več, travniki na Buljmi pa so modri od množice svišča. Najboljše, kar si lahko izberemo za ta dan. To j to!

Parkirava na Velikem Rujnu, cesta do tja je »zanimiva«. Preproge materine dušice in ostalega cvetja. Vse diši in dehti. Malo po travnikih, nato v globok borov gozd, ki se višje spremeni v bukovega. Ja, marsikdo si napak predstavlja, da je Velebit samo surova skala. Ni. Veliko več je.

Do Stražbenice, razgledne točke s katere s pogledom objamemo Veliko Rujno, Bojinac in zadaj modro morje.

Od tukaj delujeta eno – zlita v neskončno lepoto. Kot bi se poljubljala, kot bi se ljubila. Nadaljujemo, razgledna stezica odstira nove in nove razglede. Spodaj kanjon Velike Paklenice, pred nami greben Vaganski vrh – Sveto Brdo. Pa mi – korak za korakom, utrip za utripom, vdih za vdihom. Premikamo se, ustavljamo, uživamo, fotkamo.

Smo, tukaj in zdaj. Kdor le zmore. Vodim počasi, previdno. Kakorkoli že, teren zahteva koncentracijo. Raznolik je, kot mi 😊

Ustavimo se na razglediščih. S tekočino hladimo razgreta grla. Iz skalnatega terena na šoder, iz šodra na travnik. Buljma, kjer se pokaže pogled v notranjost Velebita. Široke livade, v tem času posute s svišči. Temno modre preproge nas pričakajo. In vzamejo dih. Sprehodimo se med njimi, naredimo mnoge fotografije.

Še nekaj minut in pri zavetišču smo. Na Strugah. Vpogled v skromnost nastanitve nas prepriča, da smo lahko hvaležni za dolinsko razkošje, ki ga imamo. Posedemo se na klopce, vzamemo si čas za malico. Z Jeleno sva zjutraj v termovki natočili vročo kavo in najini sopotniki jo spijejo z veliko hvaležnosti.

Bi rekla, da so to malenkosti, ki pomenijo. Najino sporočilo – da nama je mar, da vas spoštujeva. Vrnemo se po isti poti. Na sedlu posedimo in se zazremo v daljavo. Obkroža nas cvetje, vetrič nam kuštra lase, visoko nad nami opazimo gamsa – in on opazuje nas. Le kaj si misli, ko gleda skupinico raznobarvnih, ki sedijo v njegovi dnevni sobi?

Naši pogledi spet objamejo veličino narave. Gozdovi, kanjoni, skalnati vrhovi, zadaj morje in otoki. Sestop mine hitro, hodimo previdno, dobro nam gre. Še enkrat do Stražbenice, nato po dišečem gozdu do Rujna. Konjički nas radovedno opazujejo.

Prepeljeva še do cerkve, do Marije in do vodnjaka, ki ponuja svežo, hladno vodo. V trgovino in v hotel. Do večerje še nekaj časa za skok v morje, sprehod do Kule ali pač počitek na tak ali drugačen način.

Večerja, za prste polizat, vrhunsko, sveže, morsko. Vsak po svoje jo pospravimo. Preden se zavijemo v sanje, se dogovorimo še o naslednjem dnevu. Vitrenik, mirile, teren, ki terja zbranost.

Vse to zmoremo. Tura po ostri velebitski skali nas utrudi. Še dobro, da ni dolga. Mamo mi to!

Na obalo, čas za skok v morje, kosilo ali zgolj kofetkanje na toplem soncu. Popoldanski del prilagodim vprašanjem in željam večine. Tri dni spraševanj o kanjonu Velike Paklenice in izraženimi pričakovanji. Namesto v hladno jamo gremo v kanjon. Sprehodimo se skozenj, do razgledne točke, pod mogočno steno Anića kuka.

Še nakup spominkov in dan se prevesi v pozno popoldne. Še imava, še! Še eno razgledišče, še en UAU moment, ki ga pogled s Priževičke glavice povzroči. Kako je (tudi) tukaj lepo!

Čaka nas še pot domov. K ljudem, ki nas imajo radi. In, najpomembneje, ki nam dajejo sporočilo, da smo vredni ljubezni. Še bolje pa je, če si to znamo povedati kar sami, ne glede na to kaj nam sporoča okolica.

Radi se imejte!