Apuanske Alpe, mojstrovina nadangela

Če bi se po legendi odpravili na sam začetek ustvarjanja italijanskega polotoka, bi tam našli dva nadangela. Prvemu je Bog naročil, naj na severu dvigne mogočne, ostre Alpe, drugemu pa, naj vzdolž škornja oblikuje bolj položna gorovja Apeninov. Izročil jima je različne kamnine in vrečo snežno belega marmorja, ob tem pa jima strogo zabičal, naj slednjega uporabljata zelo varčno.
Prvi nadangel, ki je ustvarjal Alpe, je bil drzen in poln umetniškega zanosa, zato je svoje ostre vrhove hitro dokončal. Nato je priskočil na pomoč bolj umirjenemu bratu, ki mu je v severni Toskani že zmanjkovalo navadnega kamenja, vreča z dragocenim marmorjem pa je bila še skoraj polna. Prvi nadangel se ni mogel upreti skušnjavi – ves marmor je stresel na kup ob obali Ligurskega morja in iz njega namesto zaobljenih apeninskih hribov izklesal strme stolpe ter ostre grebene, kot bi ustvarjal Alpe v malem.
Ko je Bog prišel na ogled, ga je lepota bleščeče belega gorovja tako očarala, da ga je blagoslovil. Ukazal je le, naj bele stene prekrijejo z zemljo in gozdovi, da bo zaklad ostal skrit in si ga bodo morali ljudje prislužiti s pogumom ter trdim delom.
Tako se po ljudskem izročilu začenja zgodba Apuanskih Alp – fascinantnega toskanskega gorovja, kjer se belina marmorja dotika modrine morja in kjer narava že tisočletja piše zgodbe o umetnosti, trdem delu in osupljivih razgledih.

Micena, mini skupinica se je po teh angelskih gorah letos potepala z nama: Maja in Aljaž, Ksenija, Milena, Nada in Dominika. Pa, seveda, mi2 - »odpuleni babi iz Krana« 😊
Pričakovanja so bila velika. Prav vsi smo jih imeli. Vreme je obetalo visoke temperature, veliko sonca in fascinantne razglede. Apuanske Alpe sta nadangela postavila tik ob morje, tik nad obalo. Zato se je lahko vsak pohodniški dan zaključil s skokom v toplo morje ali pa poležavanjem na urejeni, mivkasti plaži. Razkošno!

Odhod kot vedno, zgodaj zjutraj. V Sloveniji so se tiste dni začeli mrzli, megleni jesenski dnevi. Skupinica toplo oblečenih, malo neprespanih, se vkrca v belo prevozno sredstvo. Do izhodišča za prvo turo, ki je visoko nad obalo, nas čaka skoraj 7 ur vožnje. Mah, kaj je to, če veš, da greš na lepše. Nismo si predstavljali, da nas tam čaka pravo poletje. Juhej, kok je blo dobr!
Dvakrat se ustavimo na kavi, lulanju in grickanju sendvičev. Vsakič v bundah, malo stisnjeni vsak vase. Saj veste kako se človek drži, ko ga zebe. Zadnjo uro vožnje, ko se na levi že vsake toliko pokaže toplo morje, pa je termometer začel kazati vedno višje temperature. Juhej, kok smo bli veseli!
Zapustimo avtocesto in se po ozki, ovinkasti cesti zapeljemo do sedla sredi gozda. Ja, večkrat sva že slišali vprašanje, ki se postavi z zadnjih sedežev v kombiju: »Pa kje vi2 vse to najdeta?« navadno se pošalim in rečem: »To je najbolj varovana skrivnost. Če ti povem, te moram ubiti 😊« Sicer potem vseeno hitim razlagati na kak način najini trekingi in njihovi karakterji nastanejo. Da ne bi kdo pomislil, da sem res tako pasja kot se včasih v šali izkažem.
Parkiram, izstopimo. Uuuuu, toplooooo. Carsko! Skočimo v kratko, poslušamo uvodni pozdrav in se zaženemo na pot.

Da pretegnemo krake, ki so se v urah vožnje malo zakrčili. Zadihamo, nasmehnemo se. Odločimo, da bodo štirje dnevi super fajni in bomo energijo, ki jo bomo shranili v telesca porabljali za »preživetje« v domači sivini. Prvi razgledi na obalo, prvi vtisi.

Prvi klanec, prvo navdušenje. Na rob in prvi pogled na kamnolome Apuanskih Alp. Gora, ki prav zaradi vsebnosti najčistejšega belega marmorja, izginjajo.

Po grebenu, Linea Gotica. Jelena pove nekaj o zgodovini, jaz s svojimi interpretacijami vse skupaj začinim. Lepo nam je. Nasmehi ne izginejo z obrazov. Celo zadnji vzpon, ki je precej strm, nam jih ne ukrade.

Posedemo se pod ogromen križ. Največji križ v Apuanskih Alpah je to. Vrh pa ima razgled, ki me vsakič prevzame. Vzamemo se čas za nastavljanje ličk toplemu soncu, brkljanje po polnih nahrbtnikih, povezovanje, spoznavanje, spraševanje 😊 Pred odhodom skupinska fotka. Naj bodo lepi, skupni trenutki shranjeni tudi na ta način.

Sestop malce drugače. Trgovina, hotel. Lastnica hotela nas je vesela. Zelo vesela. Sobe, čas za kopanje in dogovor o kraju in času snidenja pred večerjo. Do restavracije, ki je tik ob obali in ponuja pa prvovrstno lokalno hrano, se sprehodimo. Saj poznate tiste občutke, ko se v toplem večeru sprehajate ob morju? Veter vam kuštra lase, želodček hrepeni po dobrem obroku, okolica pa je tako lepa, da bi ostal kar tam.

Pripravijo nam veliko, okroglo mizo. Počutimo se kot vitezi 😊 Z Jeleno lastniku restavracije, ki naju že dobro pozna in izjemno ceni, naročiva, da naj pripravi velike obroke, ker smo vedno zelo lačni. Njim, domačinom, ki so tukaj navajeni turistov, ki pridejo ležat na plažo, je povsem nerazumljivo, da mi pridemo zato, da gremo vsak dan v gore. Gledajo nas kot največje in najsposobnejše alpiniste tega sveta. Se nam priklanjajo in čudijo našim sposobnostim. Zato nam seveda vsak večer postrežejo ogromne porcije prvovrstne hrane. Da je ne bi kdo od nas naslednji dan v gorah omagal in za to krivil premalo kaloričen obrok.
Napokamo se. Do sitega in čez. Zadovoljni, malo utrujeni, se sprehodimo nazaj do hotela. Spat in čakat naslednji dan.
Zajtrk, za bogove, lahko tudi nadangele. Kombi, pričakovanja. Skozi Masso, do vasice nekje sredi Apuanskih Alp. Čudovite, stisnjene pod kamnolome, znane po slanini – lardo.

Vasica, kjer je na glavnem trgu postavljen marmornat spomenik svinji. Ne kakšnemu generalu ampak živali, ki je stoletja dolgo hranila delavce v kamnolomih. V tej vasi so točno ti delavci izumili preprost, danes pa najbolj cenjen postopek izdelave slanine. Takrat preživetje, danes prestiž.

Iz glavnega trga zakorakamo na Il sentiero dei partigiani anarchici - Colonnata in okoliški kamnolomi Carrare so bili v 19. in 20. stoletju središče italijanskega delavskega in anarhističnega gibanja. Mimo hiš in v gozd, ki spominja na pragozd.

Strmo do grebena, do križa, ki označuje vrh. Razgledi? Ne bom jih opisovala, lahko pa slutite besede presežkov.

Globoko pod nami vasica. Čudovita je.

Nadaljujemo v osrčje kamnolomov. Gor. Do murala, do Davida. Opazujem obraze sopotnikov. Osupli od lepega, neopisljivo lepega. In začudeni, da o teh lepotah niso do danes vedeli nič. Zahvalijo se nama. Iskreno.

V nadaljevanju prehodimo celoten greben in se skozi čaroben gozd spustimo nazaj v vas.

Vzamemo si čas za preizkušanje odlične slanine, nato sledi presenečenje.

Vedno ga pripraviva 😊
Prevoz do vhoda v kamnolom, ki je sredi gore. Natančneje v gori. Kar s kombijem zapeljem v teman tunel, tam pa nas lokalni vodniki poučijo o zgodovini, vrednosti marmorja in zgodbah, ki so zaznamovale okolico.

Ganjeni do solz, neizmerno hvaležni.
Pozno popoldanski in večerni del enak. Trgovina, kopanje, oblizovanje prstov ob kulinaričnih presežkih. Pa spet spanje, sanjanje in pričakovanje naslednjega dne.
Nov korak v zgodovino. Lizza.

Izhodišče vasica pod najvišjimi vrhovi, pot do cilja prežeta z zgodbami in razgledi. Vsake toliko ustavim, iz najinih ust letijo zgodbe. Praktično na vsakem ovinku druga, drugačna, iz drugega obdobja zgodovine. Od razbojnikov, do žensk, ki so tukaj opravljale blagovno menjavo, do tihotapcev, trgovskih poti.

Koliko korakov so že naštele te poti, ki so še vedno ohranjene kot bi jih gradili včeraj. Štele so tudi naše. Postali smo del bogate zgodovine. Smo!
Na plato, kjer je bilo včasih obračališče kočij, nato še zadnje minute do planinske koče, ki je odprta.

Uuuu, kok fajn! Dan je čudovit, vzamemo si celo uro za martinčkanje na soncu. Preprosta koča nudi vse kar človek rabi, pa tisto, česar ne najdeš povsod – prijaznost in gostoljubje.
Vidim, da ponujajo preprosto, lokalno sladico. Kupim jo za najino drago skupinico. Želim, da poskusijo in doživijo vse, kar okolica ponuja. Vračamo se po isti poti.


Navdušenje čutim. Vsi ga.

Do kombija, do hotela, do podobnih večernih opravil. In do ugotovitve, da je pred nami samo še jutri. Neeeee, nooooo. Mi bi šeeee.
Gerečnca ne more, da ne bi. Harvest moon. Berem in iščem kje bi lahko doživeli veličastnost zahajanja sonca in vzhajanja polne lune. Da! Sicer se bomo peljali, ampak! Ta spektakel, ki so ga doživeli večer pred odhodom, je v polnosti zaokrožil dneve in v nas še bolj utrdil občutek hvaležnosti. Pred nami se v morje potaplja sonce. Barve, občutki.

Za nami, nad gorami, Apuanskimi Alpami vzhaja harvest moon. Ja, to so trenutki, ki postanejo večnost.

Jutro s coknpoki. Kombi je poln, mi srečni. Cela ura vožnje do parkirišča. Nato pot. Kamnolomi, razgledi, zgodovina, najine zgodbe.


No, zdaj so naše. Skupaj smo napisali vsaj eno.

Zaključimo v koči. Najavljeni smo, zato gre vse kot po maslu. Čaka nas miza, čaka nas priložnost za odlično kosilo. Vse štima.

Najemo se, si še enkrat povemo, da je bilo božansko, da sta nadangela tudi nam pričarala čudovit odklop.

Še vožnja domov. Prijetna, s prijetnimi mislimi in prijetnimi ljudmi. Z željo, da bi skupaj našli še kak kotiček, ki ga je ustvarilo kakšno božanstvo, ki pa se bomo počutili prav tako, ko ga bomo doživljali.
Dragi najini, hvala!







Comments