Elba: Otok, ki je gostil velikane

Kajne, da ob besedi Elba najprej pomislite na Napoleona, nato pa na toplo poletje, turkizne zalive in objem toplega morja? Ko poletni vrvež potihne in otok odenejo tople jesenske barve, Elba razkrije svoj povsem drugačen, pristnejši obraz. Prav takrat smo jo obiskali mi – s pohodniškimi palicami in nahrbtniki, pripravljeni raziskati njene grebene in skrite poti.

Skozi stoletja so po teh istih pobočjih hodili mogočni vladarji, graditelji in osvajalci, ki so zaznamovali zgodovino Elbe. V petih dneh raziskovanja otoka smo po teh poteh hodili mi, ljubitelji narave. Z vsakim korakom smo odkrivali mogočnost preteklosti, obiskovali vrhove z najlepšimi razgledi na neskončno modrino morja in na koncu dneva svoje čute razvajali še z avtentičnimi okusi otoka – od morskih dobrot do sladkega vina, ki je dišalo po jeseni. Ob koncu vsakega pohoda pa smo si privoščili skok v toplo morje. Razvajanje, a ne?

Lani prvič, letos drugič. Konec toplega septembra sta se dva polna kombija navdušencev odpravila na otok v toskanskem arhipelagu, na Elbo.
Rada, Vanda, Mateja, Greta, Nataša, Tina, Jože, Mojca, dve Ani, Eva, Mira in Vlado, Darja in Lidija.Različni, itak. Nasmejani, kako da ne? V pričakovanju? Velikem!
Na poti do pristanišča, kjer se po dobrih šestih urah vožnje vkrcamo na trajekt, poslušam vse sorte. Predvsem me ves čas nekako updejtajo o vremenu. Dež bo, je skupna ideja tistih, ki ves čas brskajo po aplikacijah z vremenom. O, kako sem se že naposlušala teh reinkarniranih Trontljev, prav res. Včasih se mi zdi, da se nekateri sploh ne upajo imet fajn in da se na vsak način želijo z nečem obremenjevati. Ne razumem, pa mi ni treba.

V Piombinu rosi, prijetno toplo je in vse diši po morju. Oh, kako sem potrebovala ta odklop. Oh, kako pobožajo te prijetne vonjave in sol v toplem zraku. Premaknemo se v notranjost. Nekaj malega časa imamo, preden se vkrcamo na trajekt. Pijem kavo. Opravim nekaj službenih pogovorov, nato telefon ugasnem. Na vrsti sem jaz.

Uro plovbe oddaljen Portoferraio. Popoldan je, dan je še precej dolg, rosi. Z Jeleno se že na trajektu dogovoriva, da bomo šli najprej pogledat čudovito vasico Rio nell'Elba. Malo preden parkiramo, preneha deževati. Sprehod po najstarejši vasici na otoku Elba, katere rudarsko zgodovino ponazarja zgodovinska kamnita javna pralnica v središču kraja. Pogledamo in pofotkamo tudi to. Nazaj na prelaz, visoko nad glavnim mestom Elbe. Sprehod na razglednik, veter nam kuštra lase, prvi vtisi Elbe pa so navdušujoči.

Trgovina, hotel.
Prevzamemo ključe sob, se dogovorimo o uri večerje in poniknemo vsak v svoj kotiček miru. Večerjo pričakamo LAČNI! Eni že prej mencajo sem in tja, drugi so točno točni. Posedemo se za skupno, veliko mizo in postanemo mi. Sproščen klepet, vzdušje podkrepi odlična večerja, sestavljena iz lokalnih jedi. Mmmm, še danes se mi cedijo sline. Kako božansko smo jedli.
Vsak naslednji dan prilagodiva napovedi vremena. To nama gre fenomenalno. Prav res.
Dan 2 in mi, ki si spočiti in naspani želimo novih avantur. Pol urce vožnje, sonček na nebu, sončni ljudje v kombiju. Parkirava ob cesti. Maherci sva, pa reč kr češ. Opremimo se. Kuj ugotovimo, da bo vroče. Ah ja, zdaj pa to.
Dež – ne bi, zebe. Sonce – ne bi, vroče. Veter – ne bi, zoprno. 😊 Gerečnca prekriža roke, stegne korak in jo ubere v klance. Večerja in klanci poskrbita, da ostanejo besede neizgovorjene.
Kakorkoli, na obrazih se kljub vsemu vidi, da uživamo. Razgledi na morje, otok Pianosa, otok Montecristo, zadaj Korzika.

Mi na granitni poti, poti pastirske zgodovine, poti preživetja. Ostanki kamnolomov, ki so dajali trpek kruh, ostanki pastirske zgodovine, ki je poskrbela za preživetje.

Ob poti nas pozdravi Capanna di Marco, edinstveno pastirsko zavetišče, kjer so domačini naravno skalno votlino zaprli s suhozidom ter v njej shranjevali opremo in izdelovali sir.

Vzpon in prečenje, nato pa nas sredi divje narave navduši prazgodovinsko svetišče Sassi Ritti – štirje kamniti menhirji, ki na tem pobočju stojijo že tisočletja. Postavljeni so natančno v osi sever–jug, da jih sonce greje ves dan, drobci vulkanskega stekla ob njih pa dokazujejo, da so sem že v prazgodovini plula ljudstva s sosednje Sardinije.

Tudi nas greje sonce. Srečni smo (pa tooook je vročeeee).

Nadaljujemo do razgledišča. Poti v teh koncih so vsako leto drugačne. Tej se pozna, da je pred kratkim močno deževalo, zato je precej razdrapana. Posedemo se in pojemo vsak svojo marendo. V tišini, s svojimi mislimi. Odločim se, da se spustimo in do starega mlina pridemo s spodnje, prijetnejše strani. Po poti metuljev.

Delno krožno, navdušeno in zgovorno pridemo nazaj do dveh belih kombijev. Vročeeee. Kaj drugega kot skok v toplo morje? A? Samo par minut vožnje, parkirava tik ob obali. Eni na kopanje, eni na kufe (in ostale osvežitve), eni pa oboje. Razkošje, vam povem.

Še imava, še! Brm, brm – pol urce ali malo več. Parkirava, poskačemo na toplo mivko ob obali in se podamo na sprehod. Ob obali. Do smaragdno zelenega jezera Terranera, ki je nastalo v nekdanjem rudniškem kopu. Od modrega morja ga loči le ozek pas temnega, svetlikajočega se peska, ostanki rudarske preteklosti pa ustvarjajo osupljive barvne kontraste med zeleno vodo, rdečkasto prstjo in temnimi skalami.

Pa nazaj in ...
... večerna vaja enaka – trgovina, oblizovanje prstov po odlični večerji in dogovor za naslednji dan. Pa druženje, smeh in povezovanje.
Dan 3 povabi nad in v Porto Azzurro.

Nama najlepši obalni biserček. Najprej do očeta bora (Nonno Pino), ki so ga letos preoblikovali v čudovito leseno skulpturo Marije iz Monserrata.

Mimo napovedi nam veter prinese rahlo, toplo plohico, hkrati pa nas razvaja sončna toplota. Opremimo se, postanemo mavrica. V istem trenutku se pred nami pojavi točno to – intenzivna, velika mavrica. Uau, kako zelo lepo.

Nekaj malega v pelerincah, do slikovitega puščavniškega svetišča Madonna di Monserrato, ugnezdenega visoko med rdečkastimi skalami.

Pogledamo, potem pa začnemo s pravo turo. Pot, po kateri se vzpenjamo, je prava pohodniška. Vidi se, da tukaj ne hodi veliko ljudi. Pač, ludi Slovenci 😊

Prigrizemo in pripihamo do razglednega, travnatega sedla. Navdušeni in olajšani, da je zahtevnejši del poti že za nami.

Ne, ne, nazaj gremo po salonski, brez skrbi. Takšni, za salonarje. Na sedlu posedimo, razgledi so resnično osupljivi. Še malo gor, krajše prečenje in spust, ki je celo zavarovan z jeklenico. Uau! Ku tavelki vse tole zlezemo in nasmejani smo. Do ušes.

Za vrh, ki je čuvaj Porto Azzurra in naš cilj, ne potrebujemo več veliko časa. Sicer je zadnji del spet skalnat, a suvereno in ponosno sedimo pod ogromnim križem in 360-stopinjskim razgledom.

Kwa j pasala ta malca! Grizljamo in se smehljamo. Srečkoti.

Skupinska fotka, previden spust in salonski sestop.

Hodimo v tišini. Tisti prijetni tišini, ki boža dušo in razvaja srce.

Do mesteca, kjer si vzamemo čas za ogled, osvežitve takšne in drugačne, nakupe vseh sort. Dan, ki se bo zagotovo zasidral v našo spominsko knjigo.

Z Jeleno radi pripravljava presenečenja. Una, ta lepa. 😊 Tudi ta dan sva imeli še enega aduta v rokavu. Smuk v kombija, par ovinkov, nekaj kilometrov in, tadaaaaa, parkirava na dvorišču posestva Tenuta La Chiusa, ki ponuja degustacije svojih ekoloških vin in oljčnega olja s pogledom na zaliv Portoferraio.

Zgodovinsko vilo zaznamuje tudi sam Napoleon Bonaparte, ki je tu dvakrat prenočil med svojim izgnanstvom na otoku.Počutimo se kot on – postanemo vladarji otoka, ki jih vrhunska ponudba degustacije njihovih najboljših vin, oljčnega olja in domačih prigrizkov prepričuje ravno v to.
Šoping, hotel, večerja. Sedi pet.
Dan 4, najdaljši pohod, najlepši razgledi, pristnost narave, čari Elbe, stare pastirske poti in najbolj znana GTE. Ura vožnje do izhodišča, po kamniti poti, kjer se vidi, da so bile včasih tukaj terase.

Do tablic in v tišino narave. Pot je kar dolga, a izjemno slikovita.

Gozd, ki deluje neprehoden, opuščene kamnite terase, potočki in neokrnjena okolica. Nikjer nikogar. Mi in narava in naši občutki. Nismo glasni, super je. Z nekaj vmesnimi odmori pridemo na greben.

Nekaj ur traja vzpon. Povedala sem, da ni kratek.
Po grebenu, za hrbtom pogled na najvišji vrh Elbe. Pred nami neskončnost – nebo in morje.

Do Caprile, tam posedimo in uživamo.

Pred sestopom fotkanje, sestop si posladkamo z navadnim jagodičevjem. Kok smo se nažrli sladkega!

Po veliko urah (povedala sem!) sestop do kombijev, do parkirišča. Eni v morje, eni na kostanjevo pivo, eni oboje.

Čaka nas še Marciana. Kako je lepa in kako lep razgled ima.

Sploh proti večeru, ko se sonce spušča v morje. Dan se prevesi v noč. Kaj čmo, če mamo pa tok dela! Okrog in okrog otoka do trgovine, do hotela in na večerjo. Dolgčas, a ne? Ne pa ne!
Ugotovimo, da je treking skoraj pri koncu. Pa kam so zletele vse te ure in dnevi? A nismo ravnokar prišli???
Tudi dan, ko se odpravimo domov, gremo še na pohod. Ja, vsak treking napolniva s programom do zadnje minute. Brez skrbi.

Do polotoka, čudovitega in atraktivnega.

Delno krožno, ne predolgo. Možnost kopanja damice zavrnejo. Ta plaža jim ni všeč. 😊 Nič hudega.

Čaka nas šoping. Parkirava pred trgovino, ki ponuja lokalne izdelke. Nabavimo. Nato v pristanišče, v vrsto za trajekt. Pa toliko časa je še, da si lahko ogledamo vse čudovitosti glavnega mesta.

Trajekt, nato avtocesta. Vse gre kot po maslu. Pozno zvečer se skupinica žareče srečnih ustavi v Ljubljani. Prijetno utrujeni, polni lepega. Z iskreno željo, da se še kje snidemo.
Elba, ki je gostila velikane, je tako gostila tudi nas.







Comments