top of page
Search

V objemu vedno belih vrhov

Nov 8
6 min read

Treking v Zillertalske Alpe je prav vsako leto razprodan. Tokrat sva ga odvodili petič, vsakič pa je imel malce drugačno oblekico. Bila je drugačna smer, druga prenočišča, drug termin in (skoraj) vsakič drugi ljudje. No, prav ljudje, ki tam hodijo z nama, mu vsako leto dajo poseben pečat.

Ne glede na to, da je trekingu pot v najin program utrl ravno slaven Olpererjev most (priznam, zacopala sem se v tisto fotko!), sem hitro ugotovila, da ima sama pot mnogo lepših detajlov in bolj pristnih kotičkov. Predvsem tistih, kjer je v danem trenutku samo »najina« kolonica. Most Olperer ima namreč kolono za fotografiranje praktično ves čas.

Letošnji treking se je dogajal čisto v začetku septembra. Prvič v tem terminu. Spet so se obetali trije čudoviti dnevi, čeprav je bilo v zraku že čutiti vonj po barviti jeseni.

Daleč je tole izhodišče, zato gremo na pot zgodaj, zelo zgodaj. Spet dva bela kombija, spet za volan držita dve odpuleni babi iz Kranja. Vsaka svojega.

Nalagava po vrsti. Ljudi, kufre, nahrbtnike, pričakovanja, želje, strahove, karakterje. Ko se zapolni zadnji sedež, postanemo »mi«. Skupinica, ki bo skupaj prehodila enako pot, užila enake razglede, delila skupinska ležišča, domov pa odnesla vsak svoje (nikoli enake) vtise in občutke. A ni to fajn?

Gremo že Gerečnca! Nakladaš!

Aleksandra, Suzana, Jože, Gašper, Darja, Zdenka, Joža, Vesna in Mitja, Silva, Brigita, Tamara, Rozi, Natalija, Irena in Janja.

Se bere pisano? Bilo je pisano. 😊

Dan prej je na območju našega pohajkovanja precej deževalo, zato smo dva bela kombija parkirali v gosto meglo. Celo malo je še pršilo in bilo je hladno. Pravo presenečenje po tem vročem poletju, ko nas je pregreval dolg vročinski val. Oblečemo se. Fejst! Nase damo še nekaj protidežnega in se naslonimo na palice.

Ajde Gerečnca, puvej kuga ns čaka!

Pozdrav, osnovna navodila, želja, da se imamo najboljše, kar se le da. Spomnim jih, da smo do določene mere za užitke zadolženi sami. Pokimamo in si rečemo – fajn bo!

Zakorakam na široko pot. Ni strma, zato se med nami hitro razvije živahen klepet. Mali strahovi se izgubijo v temi, nadomesti jih pričakovanje. Premikamo se malce hitreje. K temu nas sili mraz, ki leze pod topla oblačila. Pa megla in veter. Brrrrr, kok je zoprno vreme! Aplikacije pa kažejo sončka. 😊

Do koče, ki je blizu. Tam so nas vedno veseli. Pokažejo nam tople sobe, kjer se lahko kar takoj razkomotimo. Nato se zberemo v veliki jedilnici z velikimi okni.

Družimo se, pogledi pa nam ves čas uhajajo ven. V pričakovanju, da bo veter razpihal gosto meglo. In zgodi se! Malo preden začne sonce zahajati, se okolica najstarejše zasebne koče v Italiji začne spreminjati v pravljico. Zahajajoče sonce, megla samo še tu in tam, nad nami pa vedno beli vrhovi. Na novo pobeljeni. Žarijo in se ponujajo, a le izbrancem. Oblečemo se, kar v papučah skakljamo okrog bajte in lovimo te utrinke, ki smo jih tako željno pričakovali.

Po odlični večerji se v spanec zazibamo s prvimi čudovitimi, čarobnimi razgledi. V pričakovanju, da nas bo naslednji dan razvajal še bolj.

Jutro, zajtrk, mraz. Dan je umit! Uau!

Oblečeni, malo še pomečkani od noči, a vendar na široko nasmejani se odpravimo naslednjemu prenočišču nasproti. Nahrbtniki nosijo vse, kar menimo, da potrebujemo. Pa tudi veliko tistega, česar ne. A tako pač v življenju je. Kar si naložiš, to nosiš. Lahko pokončno, lahko pa te breme tako ukrivi, da postaneš drugačen. Žalosten in utrujen.

Vsemu skupaj pa botrujeta odločitev in izkušnja. Ane?

Gremo torej na pot. Poravnani, nasmejani. Malce navzdol, mimo jezera, ki lepo ujame odsev naše četice.

Še čez lesen most, nato pa na široko, razgledno granitno pot. Granit je tukaj doma. Pa voda, veliko vode. Potoki, slapovi, jezera. Tukaj so doma tudi svizci. Tiste živalce, ki zavijajo čokolado. Le da so se v teh koncih že upokojile in tega ne počnejo več. Zdaj umirjeno poležavajo na kamnih, lovijo sončno toploto, žvižgajo za lepimi dekleti in se imajo samo fajn. Ko bom stara, bom svizec. 😊

Pod nami dolina, po kateri teče potok. Ob potoku travniki, na travnikih kravce. Nad nami beli vrhovi. Frišno poprhani. Visoki, težko dostopni. Od daleč čudoviti, občudovanja vredni.

In mi, skupinica premikajočih se uživačev. Dihamo, vdihujemo lepote, ki nas obkrožajo. Ustavljamo se in poskušamo trenutke ujeti v fotografije, ki si jih bomo še dolgo z veseljem ogledovali.

Zadovoljstvo se čuti, vidi. Srečna sem. Kolikokrat si rečemo, da opravljam čudovito poslanstvo. Ljudem kažem lepote sveta in jim, četudi samo za nekaj dni, poskušam pričarati okus po sreči. In zato sem srečna tudi jaz.

Sonce nas greje, bleščeči beli vrhovi so zato samo še lepši. Pred očmi se pokaže turkizna barva jezera. Mi smo visoko nad njim. Zastane dih. Tudi meni, čeprav sem te razglede že večkrat doživela. Če jih ljubiš, te prevzamejo. Vsakič.

Ustavljamo se, fotkamo, se navdušujemo. Pot poteka prečno, malo gor, malo dol. Ponuja ležerno hojo in neopisljive razglede. Vsake toliko malo posedimo. Dan je še dolg, časa imamo dovolj. Za najdaljšo pavzo izberem jezero. Ogromno, čisto. Prepustimo se vsak svojemu ritmu. Eni poležavajo, drugi bezljajo naokoli in iščejo fotomotive, sledi namakanje nog in celo plavanje. Kok smo fajni, k smo tko različni!

Nadaljujemo. Pohecam se, da nas bo naslednji vzpon tako izmučil, da se nam bo prikazala Marička. Pogledajo me, kot da sem padla z lune. Dokler …

Počasi grizemo v breg. Vmes se nadihamo, tudi razgledamo. Ta vzpon je v tem dnevu najdaljši. A vsak se konča, tudi ta se bo.

… dokler ne »priromamo« do kraja, kjer se nam prikaže Marija.

Bela, s soncem osvetljena in z ozadjem, za katero težko verjameš, da je naravno. Postavili so jo v preteklem stoletju kot simbol »Marije prinašalke milosti«. Njen zgodovinski namen je zakoreninjen v alpski kulturi zaščite gornikov pred nevarnostmi visokogorja, kar domačini še danes vsako leto slovesno počastijo ob prazniku velikega šmarna.

Postojimo nekaj trenutkov v tišini. Ta kraj ima posebno energijo. Po tem se spet prepustimo modernemu obeleževanju lepih krajev – fotografiranju. Usedem se in se prepustim okolici. Lepo mi je.

Skupinska fotka in pred nami se že pokaže koča, kjer bomo to noč spali. Za njo pa se vidi velika skupina ljudi, ki čakajo v vrsti za fotografijo na mostu, ki je postal Instagram točka. Spust, prečenje, še skala, kjer so RES čudovite fotografije, nato koča. Vzamemo si urico za hidracijo, nato povabim na popoldanski vzpon. Kdor pač želi.

Spijem kufe. Obožujem ga! Nato s skupinico prijateljev opravim še en vzpon. Vsakič znova ponudim največ, kar lahko.

Malo pred večerjo se vrnemo, nato v pričakovanju odličnega hranjenja sedemo za veliko, skupno mizo. Najemo se, tudi odžejamo, malce podružimo, nato pa se odpravimo v dve veliki sobi, ki sprejmeta celotno skupino. Romantika skupnih ležišč. Vedno se nasmejim temu, kako vsak s sabo prinese svoje navade. In večina jih ne spusti, pa če jim čreva ven iz riti vlečeš!

»Jaz sem navajena spati pri odprtem oknu,« »Jaz bom zmrznila, če bo okno odprto,« »Jaz potrebujem 3 blazine, če ne, ne spim,« »Mene deka pika,« »Jaz potrebujem odejo,« »Jaz ponoči hodim lulat,« »Jaz sem vsaki 2 uri žejna,« »Jaz ...,« »Jaz, ...«

No, potem se oglasi Gerečnca, pove, kako bo in da »nema trte mrte«. Dolgi nosovi ali pa široki nasmehi popadajo v postelje in do jutra vsi preživimo. Še vedno smo.

Zajtrk je spet priložnost za deljenje domačih navad. Po moje jih že vse poznam. Včasih me prime, da bi jih kar jaz naštela. Pa raje ugriznem v kos kruha z maslom in počasi žvečim. Da ne bi spet rekla kaj preveč.

Oprtamo nahrbtnike. Še do kombijev moramo. Ne bo takoj, bo pa lepo. Čez slaven most, ki mu v blogu namenoma ne puščam veliko prostora.

Vse ostalo je mnogo lepše. Spet na široko, granitno, slikovito pot. Prečenje, gor in dol. Pa razgledi, svizci, sonce, svoboda. Po debelih dveh urah šodrast spust do koče.

Obljuba, da je vzpon na vrh, ki ni v programu, vreden vsakega koraka in vsake kaplje znoja. Odvečno robo odložijo, vzpenjamo se. Pot, granitne skulpture, višina in razgledi na vse te bele vrhove, ki dajejo občutek, da nas želijo objeti.

Vrh tisočerih možicev. In mi. Iskalci lepega. Posedim si in si spet povem, da sem srečna. Spust do koče. Čas za kosilo, nato še dve uri sestopa do jezu. Toplo je.

Noge so že malce utrujene, obrazi pa vedri in zadovoljni. Ob jezu se skupinici zahvalim. Brez vas ne bi bilo tako lepo. Usmeriva jih do prvega kafiča, da si spočijejo. Mi2 greva po kombija, ki nista čisto pri roki.

Pripeljeva se do novostarih prijateljev, jim podariva nekaj za spomin, nato pa se počasi odpravimo proti domu. Naju čaka še več kot 6 ur vrtenja volana.

Domov se vrnemo z veliko lepimi spomini in čudovitimi fotografijami. Spomin na objem belih vrhov pa mi prikliče toplino.

Takšno, kot jo lahko da le objem tistega kar ljubiš.

 

 

 

 
 
 

Comments


bottom of page