Never give up!

O Blatnem jezeru nameravam pisati v tem blogu. O čudovitem trekingu, ki navduši prav vsako skupino. Zakaj tak naslov? Ker nas je bilo lani tam manj kot en poln kombi in bi se lahko prehitro odločili, da trekinga letos v programu ni. Ker pa se globoko zavedam, da ni dobro graditi zgodb na podlagi enega dogodka ali slabe izkušnje, smo letos šli spet. Lani 5, letos 15!

Never give up je lahko zgolj puhlica, lahko pa je tudi življenjsko vodilo. Nikoli ne bom pozabila tistih let, ko mi je bilo v življenju izjemno težko. Takšna obdobja te »naredijo« ali pa uničijo. Odvisno od marsičesa, predvsem pa od  notranje moči posameznika. Bila so leta, ko mi je manjkalo vsega. Svobode, discipline, samozavesti, pravih prijateljev in tudi denarja. Saj poznate rek o hudiču, ki ima mlade? Zdaj vem, da vse te okoliščine niso bile zaradi mene, vem pa tudi, da bi jih z današnjo glavo drugače shendlala. A kaj, ko ne rasteš, če ne padeš. Vsake tolk se pač morš krvav useknt 😊

Vedno sem rada športala. Pač toliko kot mi je (takrat) okolica dovoljevala. Ja, bila sem majhna. Pa ne po rasti, po načinu razmišljanja. Na vse pretege sem se želela vključiti v tradicionalno okolje, da bom ja »pasala« vsem. Nekoč me je prešinilo, da sem drugačna. Precej. Sprejela sem niz pogumnih odločitev, ki so me (vedno) najprej spravile v veliko mizerijo, ko sem splavala iz dreka pa stopničko višje. V načinu dojemanja sveta, v drži, moči in načelih.

Spomnim se še tistih časov, ko sem sama sebi povedala, da sem nekako dovolj. In si s tem naredila čudno uslugo. Čepela sem doma, hodila v hladilnik (saj veste zakaj, ane?) in izgledala kot gverkovska donfarca. Tako nekako je tudi izgledalo, če sem se slučajno odločila in šla kam v hrib. Naključni mimoidoči so mislili, da gre v klanec lokomotiva. In tako sem se prepričala, da hrib pač ni zame. Kupila sem si steper. Za doma. Da me nihče ne vidi. To bo! Takrat sem v najemniškem stanovanju živela z mojima dvema srčnima deklicama. Kako smo se imele lepo. Dve sobici, prazn tošl, majhno colngo in kup ljubezni. Ko sem pomislila, da bi šla nekam daleč v gore, se je tošl drl na ves glas: »Gerečnca, za burek nimaš! Colnga j šla ku b ke pogledu, do nasledne nema ništa!«

Pa, sem povedala, sem si kupila steper. Tazga, da je držal 100 kil in več. Pa še ta je precej škripal pod težo mojega »karakterja«. Vsak večer sem se spravila nanj in štela korake. Z voljo, da nekaj spravim dol, čeprav se mi je zdelo, da se vsak sprehod samo mimo hladilnika pozna na obsegu mojih bokov. Precej baročna gospa sem postala.

En večer, podoben kot vsi ostali, švicam k svija. Vse teče od mene, gor – dol, gor – dol. Tamalo dete, naivno, prisrčno in tako moje, me opazuje. S kavča. Vidi, da si želim in mi želi dati podporo.

»Jl mami, never give up!«, mi reče. Nasmejiva se do solz. Objameva in od takrat naprej njene besede niso več puhlica, so moje (in njeno) življenjsko vodilo. Kaj vse sem naredila iz sebe, kaj vse sta iz sebe naredili moji empatični dekleti. Zdaj vem, da je edina prava pot do uspeha sestavljena iz kup neuspehov.

Pa sem spet pri Blatnem jezeru. Ja, vsakič nekako zaidem. Jebat ga! Pa preskočte te moje bulane uvode 😊

Če bi lani sprejela hipno odločitev, da se »ne splača«, letos ne bi ob tem čarobnem jezeru uživala z najinimi srčnimi sopotniki.

Začnemo v Kranju, Ljubljana, Trojane, Žalec, Maribor. Vanda, Avgust in Silva, Simona in Gregor, Branka, Gabi, Jožica, Breda, Milena, Katja, Maja in Aljaž. Čakali so nas trije dnevi ležernosti, razgledov, okusne hrane, prijaznih domačinov, slikovitih tur.

Kombija poznata pot že brez naju. No, skoraj. Čakajo nas bazaltni, vulkanski grički. Takšnih pri nas ne najdeš. Čakajo nas prav posebna doživetja. Kot vedno. Če se bomo le lahko prepustili vsemu lepemu.

V sončku parkirava pri britofu v vasi, ki ji imena nikoli ne bom znala izgovoriti. Saj neeeee, zdaj že klamfam malo po madžarsko. Sem kar talent. Za začetek se strinjamo, da ima tole parkirišče pogled v prihodnost (britof) in da bomo do te daljne prihodnosti napolnili še kak dan z lepim. Jelena pove kam gremo, jaz povem kako. Red je red. Štekamo? Itak!

Zakorakamo po široki poti, objame nas gozdiček. Zavijem desno, do čudovite kamnite cerkvice.

Razgled na vinograde, vulkanske gričke, vse odtenke zelene, navduši. Kako zelo lepo je tukaj. Gremo naprej, strmo v klanec, nato v zeleno prečenje. Čutim kako nam navdušenje leze pod kožo. Čutim kako se imamo fajn. Do planinskega doma, kjer se malo odžejamo, nato strmo v klanec.

Nad nami se pokažejo ogromne bazaltne orgle. Ogromni bazaltni stolpi. Uau! Pod njimi smo nekako majhni, drobceni. Fajn je, če se tega kdaj zavedamo. Sploh, ko je prav, da ukrotimo kak velik ego. Pofotkamo in se vzpenjamo naprej. Nad orgle in na prvo razgledišče. Preverim obraze sopotnikov. Vidim kar si želim. Navdušenje. Ne, Balaton ni še nikogar razočaral. Res ne.

Še nadaljujemo naš pohod, čisto na vrh tega bazaltnega griča. Na razglednem travniku si vzamemo čas za malico, druženje in smeh. Postajamo skupina. Všeč mi je to povezovanje.

Delno krožno nazaj. Do dveh belih kombijev, ki naslednjič parkirata v Tapolci. Na kufe in ostale osvežilne napitke, v čudovitem ambientu. Ob ribniku.

Popeškimo do vhoda v podzemno jamo, kjer sopotnikom priskrbiva vstopnice. Pustiva jih, da si pogledajo to naravno čudo. Še eno lepoto moramo videti. Nujno! Sea of stones.

Navdušenja za prvi dan bo dovolj. Trgovina in hotel. Sobe, tuširanje in lišpanje za večerjo. Lačni? JA!

Do čarde se zapeljemo. Najboljša je in točno takšno si zaslužite. Tudi mi2 😊 Fantje nas že poznajo in tam imamo vedno prav posebno obravnavo. Paše, priznam. Izberemo vsak nekaj iz jedilnega lista. Nekateri po svoje, drugi kar izbereva mi2. Oboje je prav. Tukaj tako ali tako ne moreš zgrešiti. Vse, kar dajo na krožnik, je odlično. Napokamo se, torej, k svije in skoraj odkotalimo do prevoznih sredstev. Kombija komaj prepeljeta vse te polne trebuščke do hotela. Tam se stresemo ven, zaželimo mirno noč in jo pomaknemo v mižule. Pašeee

Pred spanjem se, kot ponavadi, dogovorimo še kaj in kdaj bomo počeli naslednji dan. Nočko, da vs ne vidm do zjutri!

Zajtrk. Pomemben obrok. Zelo. Eni ga ocenijo kot kraljevskega, drugi iz bogatega nabora jedi komaj najdejo nekaj zase. Zanimivi smo. Predvsem tisti, ki potujejo in na vsa potovanja prinesejo svoje navade. Nanje so čustveno navezani in jih pač ne dajo. Pika, zvezda, amen. Če smo doma navajeni jest čokolešnik, ma da ga tetle Mađari uštimajo. Če ne, bom pa LAČKANA pa TEČKANA 😊

Ja, ja. Vem! Pretiravam. Ali pač?

Spet se torej napokamo, vzamemo ruzake, ta lepe radovedne očke, prazne in polne glave pa pričakovanja. Ta so hudič. »Sm pa misla, da bo drugač!«, »Sm pa misla, da gremo desno!«, »Sm pa misla, da nau tok lepo!«, »Sm pa misla, da nau tok uroče!«,…. Nema šta nema.

Skoraj sem se že naučila, da vse tele »smpamisla« gladko preslišim. Nasmejim se, povem, da je škoda, da mislijo in grem. Evo. Ti, ti Gerečnca. Morš res zmrm vse na glas povedat? Parkiramo v Tihayju. V programu piše – dan za Tihany. Ob manjšem jezeru smo. Krožna bo. »Matejaaaa, a bo krožna?« Bo! Prsežem. No, včas rečem, da bo pa pol ni. Sej me skurcate, ja.

Naprej po ulici, kjer se lepega lačne očke napasejo ob pogledu na tisoče različnih rožic. Na začetku pohodne poti tabla. Nakažem kam in kako. Nato po svoje. Ne, ne bomo srečali veliko ljudi. Bomo pa zaužili veliko čudovitih razgledov.

Ko se pot obrne navzgor, utihnemo 😊 Ko se poravna ali obrne navzdol, se razvežejo jezički. Iz gobčkov prileti marsikaj. Eni globoko, eni kako in kje, eni zakaj, eni kako. Pač vsak kar ima. Gori, doli, naokoli.

Do razglednega stolpa (kilato), tam čas za malico. Njom, njom. Kok ubiramo. Smo se včasih pohecali, da na »dvojkicah« slabo hodmo pa dobr jemo. Pa to ne drži popolnoma, ker dobr zmrm jemo, hodmo pa kokr kdaj.

Še dve tretjini poti nas čaka. Najprej malo dol, potem pa v tisto čudovito, razgledno, barvito, z rujem okrašeno prečenje.

Spet si podelimo nekaj pričakovanj in stavkov tipa: »nism misla, da…«. Roki potisnem v žepa hlač, se nasmejim in počasi odkorakam naprej. Kdor molči, skoraj vsem odgovori 😊

Na drugi tretjini slikovite poti spet odredim daljšo pavzo. Dan je lep in dolg in res bi bilo škoda, da ga ne izkoristimo do zadnje minute. Razgibana pot, res lepi razgledi. Še do točke, kjer se odpre pogled na Tihany od daleč, mimo podzemnih veveričk, do zaslužene pijačke.

Kar nekaj ur smo se potepali. Toplo je in razgreta grla hrepenijo po osvežitvi. Jaz pa nucam kufe!

Dogovor o popoldanskem, turističnem delu. Kje, kdaj in kako. Pa, da vas 2 uri ne vidim! 😊

Na večerjo se odpeljemo spet lačni kot volkovi. Tako se tudi pogostimo. Z najboljšim kar imajo. Če smo lačni včasih malo napadalni, pa se po večerji spremenimo v prijazne mucke. Kar predemo od ugodja. Razigrano in veselo družbo odpeljeva v hotel, za nedeljsko sonce pa že prej podava natančna navodila. Pa kukr kdo šteka. Če vs nau, lohk kle ustanete!

Prevoz pod vznožje Čobana. Krožna bo! Ja! "Matejaaaaa, a bo krožna?"

Gor najprej do cerkve, ob njej vodnjak. Nepomemben podatek, če nisi kdaj v situaciji, ko veš, da ti sveža, pitna voda lahko reši življenje. Mi2 sva dragocenost tega izkusili lani, ko sva prečili celoten Velebit. Ja, voda je življenje. Odprem vodnjak, vanj vržem vedro in ven potegnem svežo, hladno vodo.

Osvežimo se. Nato zakorakam proti cilju. Vzpon je precej vroč, zato vmes ustavim. Večkrat. Razgledi in hidracija. Eno polni dušo, drugo osveži telo. Jin in jang. Ko je duša polna, je telo močnejše.

Na vrhu, kjer so čudovite razvaline gradu, si vzamemo čas za chill.

Skupinske fotke so nastale na vseh vrhovih. Za spomin, za tiste dni, ko mogoče duša hrepeni po čem lepem. Spustimo se spet v dolino, med zelene vinograde.

Odpeljemo se na pijačko, nato na nenavaden kraj. Tudi tam si človek lahko napolni dušo in srce. Ne samo tam.

Bi rekla, da si to tako ali tako polni vsak po svoje. Žal mi je za tiste, ki si ne. Za tiste, ki imajo občutek, da jim bodo materialne dobrine prinesle to, kar se ne da kupiti. Iskalci instant sreče.

Še v Blatenski kostel. Na obalo jezera, ki je v treh dneh pustil globok pečat. Navdušenja, lokalnih lepot in dobrot. Tam je čas za preizkušanje langaša, lizanje sladoleda (sivkin je odličen!), sprehod ob obali, kopanje ali pa kofetkanje nekje v globoki senci. Kar komu paše, če le ve kaj je to 😊

Pot domov mine hitro. Vmes prevozimo nevihtni pas in občutek imam, da vozim trajekt 😊 Fajn! Tega še nisem. Izstopne točke so enake vstopnim. Slovo je toplo, z željo po še. Prav takšnih si vsi želimo. Z željo po še.

Dragi moji, dragi najini. Kjerkoli že boste in kakorkoli vas bo že življenje premetavalo. Spomnite se Gerečnce, k ma 100 plus kil (vago sm dala u kot pa čakam, da se mi opravič!), k švica gor na unmu steperju, drobcena deklca, k je bila nekoč del nje pa ji pravi: »Mami! Never give up!«

Takrat se nasmejte, dvignite glavo, pejte naprej. Iz ovir naredite oviratlon in zmagajte. Iz limon naredite limonado pa si jo privoščite z ledom. Priznam, da v tistih časih tudi sanjala nisem, da bom nekoč hodila v kolonici pred vsemi vami in vodila. Zdaj sanjam naprej. Dajte tudi vi.