Kaj ljubiš, pohodnik?

Tam, kjer se divja narava sreča z nebeškim mirom, se visoko v nebo dvigajo mogočni vrhovi pogorja Schladminger Tauern. Ko enkrat obiščeš to visokogorsko skupino, ugotoviš, da je to kraj, ki se ti usede globoko v srce in te očara s svojo prvinsko gorsko energijo in tisto pravo, spokojno tišino višavij.

Si lahko predstavljate visokogorsko pokrajino, kjer se pod ostrimi granitnimi očaki zrcali več kot 300 ledeniških jezer? Še zdaj se živo spominjam občutka, ko smo po urah strmih vzponov in spustov stopili na rob, pod nami pa se je odprl pogled na smaragdno gladino jezera Giglachsee, ob njem pa smo zagledali streho gostoljubne koče, ki nas je razvajala prvi dan.

Treking za ljubitelje hoje, sva zapisali ob objavi štiridnevnega programa. Ne, to ni treking za tiste, ki zbirajo trofeje, podirajo časovne rekorde, »osvajajo« vrhove. Pravzaprav noben najin treking ni tak. Iščemo mir, tišino. V umirjenem tempu se premikamo po pokrajini in si pustimo čutiti, ljubiti tisto, kar nas obdaja.

Tukaj najdemo poti, kjer se pohodnik zlije z naravo in narava z njim. Poti, kjer se korak za korakom odstirajo novi razgledi, srce pa polni z neprecenljivimi občutki.

Tretja, čisto polna skupinica, se je zjutraj pridružila dvema odbitima babama (tako nama menda rečejo). Na popotovanju po granitni pokrajini smo se družili: Nina, dve Alenki, Brigita, Mojca, Branka, Sonja, Urša, Jana, Lea, Ana, David, Damjana, Katja, Tamara in Tina.

Veliki, polni nahrbtniki, nasmejani obrazi, pričakovanja. Z eno »kufe« pavzo se prepeljemo nad Schladming. Logistika s prevozi, nato uvodni pozdrav. Začnemo enako, z zaprosilom, navodili in kakšnim štosom. Ja, menda se me je treba navaditi. Eni se takoj, drugi nikoli. Pač 😊

Ura je deset dopoldan, vroče in soparno. Z gondolo se prepeljemo višje, na Hochwurzen. Višina pri visokih temperaturah ne pomaga. Vročinski val, jebat ga 😊 

Zakorakam v našo štiridnevno simfonijo lepega.

Najprej navzdol. Za hrbtom se odpira pogorje Dachsteina. Čudovito je. Drugačno od teh čarobnih in vodnatih Šladminških tur.

Nekaj gozda, nato prijazen vzpon. Toplo, vroče. Stopam premišljeno, vmes ustavim. Za razglede, za hidracijo, za kak štos ali dva. Skoraj na dvatisoč metrih si vzamemo čas za malico. Travnata pokrajina, okrog ostri, granitni vrhovi. Na poti pa mi, pohodniki, popotniki, ljubitelji hoje, narave, lepega. Kajne, da ljubimo enako?

Pomaknemo se naprej. Strmo dol, strmo gor.

Res je vroče in na obrazih opazim rahle znake obupa. Zdi se mi, da se vsi sprašujemo enako. Mar bomo zmogli? Nekaj ur kasneje nasmehi povozijo dvom in zadovoljstvo se naseli v naša srca. Seveda, zmogli smo! Do prve koče, ki jo zagledamo globoko pod nogami, se premikamo skoraj 7 ur. Nismo počasni, kot eno smo. Ljubitelji hoje, ljubitelji gora.

Žejni, razigrani, tudi lačni. Na klopeh gostoljubne koče si privežemo duše, napolnimo želodčke in prešerno zaključimo prvi, temperaturno precej naporen dan.

Še spust do Seehotela, umivanje s kristalno čisto in ledeno mrzlo vodo, postiljanje skupnih ležišč, druženje, krohotanje in uživanje. Kok se mamo pa mi dobr! Raznolika družba, ki naredi treking samo še bolj lep.

Naslednje jutro napovem zgodnji odhod.

Popoldanska napoved neviht, ki jih ne želimo doživeti nekje visoko. Ob šestih si mencamo zaspane očke, umivamo zobe z ledeno vodo, čakamo v vrsti za wc, pakiramo nahrbtnike. Ata nam pripravi zajtrk. Preprost, a bogat. Pred bajto nas pričaka čreda konj.

Pa sonce, slikovito jezero, samota in popoln mir. Kar takoj zagrizemo v prvi klanec. Res se premikamo kot eno.

Do razglednega sedla, mimo jezer, po granitu. Noro lepo. Odredim pavzo, malico, razgledovanje, vdih lepega, razgled na ljubljeno.

Fotkanje pri križu, navdušenje.

Sledi spust, prečenje do naslednjega sedelca in nov razgled. Vrh pri vrhu, nasmeh pri nasmehu, sreča.

Malo posedimo in spust do koče mine v prijetnem klepetu. Čas za kosilo, ki ga popestrijo tisti, ki se ne znajo odločiti. Skupinica veselih pa nadaljuje z drugim delom poti. Čaka nas dolga, travnata dolina, nato spet strm vzpon.

Pa ta mir, ki leze vate. In pušča sledi. Mir, ki iz telesa in duha odganja nemir. Poznate to? Ko samo si. Tukaj in zdaj. Sam s sabo, s svojimi mislimi, željami. S svojo srečo. Mar ni to to, kar ljubimo?

Po strmem vzponu, ko nas nebo še vedno razvaja s soncem, si spet oddahnemo. Požvečimo vsak svoje, nato sledi ponoven spust. Tokrat do koče, ki nam bo nudila tudi večerjo, toplo posteljo in okusen zajtrk.

Pa, kot tudi tista prva, čudovito jezero, ki kar vabi na kopanje. Najprej hidracija, nato prešeren smeh. Štos in prcanje, druženje. Štekajo! Aleluja, štekajo! Do večerje vsak po svoje. Tako kot je prav.

Nafutrajo nas in natrpajo v en cimr. Vsak dobi svojo posteljo, pouštrčk in dekco. Še prej pa vsi skupaj eno dobro nevihto. Uuuuu, kok je scalo in treskalo. Mi pa, srečneži, lepo na toplem in varnem.

In z obeti na naslednji, sončen dan.

Po zajtrku zakorakamo v dan 3. Dol, da gremo potem lahko spet gor. Tale klanec smo opazovali od koče. Kako je zgledal strm!

Popeljem pazljivo, z občutkom, ljubeznijo do gora in bližnjega. Najprej okljuki po strmih travah, nato krajši šodrasto – skalnat del. Gremo, zmoremo, znamo. Ob travnati prečnici, ko premagamo najtežje, si vzamemo čas za počitek. Dan je lep, dolg, vreme stabilno. Preživeli ga bomo tam, kjer se imamo najlepše. Visoko v teh čudovitih gorah, tik pod nogami najvišjega v pogorju. Še zadnji del do sedla. Odpre se pogled na nove vrhove, travnato dolino globoko pod nami. Osupljivo.

Občutki? Neopisljivi. Posedimo in zagrizemo vsak v svojo hrano. Potopimo se v tišino. Srečni smo. Pokažem kam gremo zadnji dan. Zaželimo si, da bi nam vreme to omogočilo. Želja uslišana.

Sledi nov spust. Ta je šodrast in terja vso zbranost.

Ko se teren umiri, si oddahnemo.

Tišino zamenja smeh, pogovor. Še se spuščamo. Do pravljične, travnate izravnave. Potoček, konjički, mi. Vzamemo si čas za namakanje utripajočih nožic v prijetno hladnem potočku. Plaža!

Konjički radovedno pregledujejo vsebino naših nahrbtnikov.

Po dobri uri potegnemo do koče. Tretja v nizu. Drugačna, kot sta drugačni prvi dve. Prav vsaka od njih pa gostoljubna, prijazna, topla. Odžejamo se, druženje se nadaljuje, dobra volja se stopnjuje. Do večerje in po večerji.

Telefonskega signala ni, prav tako se ne da preveriti vremenske napovedi. Z Jeleno zžicava oskrbnike, da nama za par minut posodijo računalnik. Vreme za velikopotezno turo zadnjega dne mora biti popolno. In je! Verjamem, da si najmanj to tudi zaslužimo.

Zgodaj zjutraj zagrizemo v nov klanec. Cele 3 ure vzpona do vrha. Z dvema vmesnima pavzama, nekaj zavarovanih delov poti. Pa jezerom, ki je najvišje ležeče v Šladminških turah in razgledi, ki opijajo žejne, lepega žejne duše. Kako ljubim to pokrajino, kako ljubim te občutke.

Na vrhu vzhičeno pogledujemo naokrog. Tja dol, kamor se bomo podali. Kamniti podi, jezero pri jezeru. Eno prav posebne barve.

Fotka, zahtevnejši spust. Štekamo.

Tiho in po navodilih se premikamo do lažjega dela poti. Bravo! Malce posedimo, da adrenalin popusti. Nato nadaljujemo. Obeta se nam še vsaj 5 ur hoje. Na dobre 3 podlage. Dan za zmagovalce. Mimo jezer.

Toplo nam je. Posedimo ob enem od njih. Vpijamo razglede, tačke pa do kolen namakamo v prijetni vodi. Kraljevsko! Še naprej. Še so jezera, še je lepo, še se imamo dobro.

Kočo, ki nam ponudi osvežitev in okrepčilo, dosežemo po 6 urah hoje. Odlični smo.

Uro časa, paše. Šmorni in štrudli pa kaspresknedlsupe pa salate pa 😊 Mmmm, kok se napokamo. Še dve uri nam obeta smerokaz.

Nasmejani, vemo v kaj smo se podali in vidimo, da zmoremo. Bolj kot se spuščamo, višja je temperatura. Ampak tako pač je, če sije sonce. In točno to smo si za ta dan zaželeli.

Priromamo do veliiiikega jezera. Korakam mimo, poslušam mrmranje za hrbtom. Uf, kako bi zdajle pasalo zaplavati v tej čisti, hladni vodi. Še vedno hodim, čisto do konca jezera. Nato zavijem na obalo. K vodi.

»Plavanje!« Srečni ljudje in njihovi nasmehi 😊 in srečna jaz, ker ste srečni vi. V trenutku je večina pregretih glav v jezeru. Uuuuu, kok paše!

Brisanje, oblačenje, zadovoljstvo. Nad glavami zagrmi. Točno tisto minuto, ko smo pripravljeni za odhod. Kar po cesti se spustimo do parkirišča, kjer nas čaka kombi. Mi2 opraviva z logistiko, ljubitelji hoje, ljubitelji lepega pa si v prijaznem lokalčku privoščijo osvežitev. Izberejo si tudi najina darilca, ki jih vsaki znova podarjava iz srca.

Ko se vrneva, se posedemo vsak na svoj sedež v kombiju. Do Schladminga peljemo še 2 fanta, ki sta ubežala nevihti, nato pa se počasi odzibamo domov.

Lulanje in poračunavanje v Radovljici, pregledovanje stotine čudovitih fotk, pospravljanje obilo neprecenljivih občutkov.

Treking za ljubitelje hoje, za tiste, ki ljubijo naravo, tišino, visokogorska prostranstva, preprostost, nenazadnje tudi človeka.

Ivan Minatti je zapisal in mi smo to doživeli:

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči–

nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen

ker drevesa in trave vedo za samoto–

kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost– če se le nagne nad svojo globino -,

ker kamen pozna bolečino–

koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled –

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.