Gruppo della vita

To, da v življenju ni naključij, se strinjamo? Tudi, če se ne, trdim da jih ni. Ni bilo naključje, da se je Nina, predsednica društva Transplant, nekaj let nazaj prijavila na treking v Gorski kotar. Tam je bilo posajeno seme zaupanja. Ostali sva v stiku. Tako, spontano. Se kdaj dobili na kavici (no, bolj sva se dogovarjali kot res sestajali 😊), si kdaj pa kdaj napisali kakšno sporočilo in se, kar ljudje potrebujemo, zaradi mojih glupih for velikokrat do solz nasmejali.

Na enem izmed čvekov sem izpljunila idejo (ko bi vi vedeli koliko jih imam!), da bi lahko skupaj naredili nekaj dobrega, še nekaj dobrega. Ta dobrodelni vidik nama je enak. Tudi ta. In klepetava in se hahljava in dogovoriva za organizacijo dogodka. Cilj – razbijati predsodke o darovanju organov, nagovoriti potencialne darovalce, promovirati in slaviti življenje. Nina povabi še nekaj akterjev, tudi predsednico države, Natašo Pirc Musar.

Dogodek postavi v Mengeš, mu doda ganljivo vsebino, jaz pa dobim častno zadolžitev – vodim pohod do Mengeške koče in poskusim skupini uštimati en vesel, sproščen in zabaven pohod. Ko sva se po dogodku usedli na kavici in naredili kratko analizo lepega, Nina izusti: »Ej, kaj pa, če bi šli naslednje leto nekam za dva dni? Si za?«.  Takšni ideji Gerečnca pač ne reče ne 😊.

Prestavljam se v letošnje leto. Datum v koledarju se je postavil v sredino maja. Prej so bili moji vikendi pač polni. Kaj naj, če pa imam rada raznolikost življenja? Pravijo, da če ljubiš življenje, te življenje ljubi nazaj. In fajn je, da znaš to ceniti. Nekaj dopisovanja (do kave seveda nisva prišli) in ideja, da gremo na mehak, zelen, prijeten treking v Colli Euganei. Lucia nas bo gostila kot kralje, okolica razvajala s plemiško vsebino. Roka – roka.

Nekaj prijav, nekaj odjav. Vreme, vreme. Pa v bistvu ni problem vreme, problem so napovedi. Ker, dragi moji, mi smo ugotovili, da to ni isto. Dva dneva smo uživali na soncu ob napovedi dežja.

Sobota zjutraj, parkirišče v Ljubljani. Odpeljemo se z zamudo, a vendar se. Do postajališča ob avtocesti, ko se nam pridruži še zadnji sopotnik, do kavice na italijanski strani in do izhodišča pod mestoma skalnatim vrhom, poraslim s tisoč kaktusi.

Ta vrh me simbolično spominja na življenje, življenjske poti. Nekaj po ravnem, po široki cesti. Takrat niti ne opazimo kako lepo nam je. Potem strmo, po šodrastem terenu, ki nam vzame sapo in pospeši srčni utrip. V takih trenutkih se večina že zave samega sebe. Kaj zmore oziroma, če sploh zmore. Dve sorti ljudi sta na tem svetu – tisti, ki rinejo in se soočajo z izzivi. In tisti, ki se odločijo, da tega ne zmorejo. Vse je odvisno od nas, skoraj vse. Nisem vam povedala, da je bil v skupini nekdo, ki mu je srce utripalo drugače. Prejel ga je namreč od darovalca. Vsak njegov utrip ni samo utrip srca, je tudi utrip hvaležnosti. Da je, da gre, da lahko vsako jutro znova slavi življenje.

Vzpenjamo se torej proti vrhu. Preidemo na področje poraslo s kaktusi. Od daleč izgleda neprehodno, skalnato, bodičasto, nemogoče. Pogumno stopimo naprej. Jaz, skupina za mano. Zaupanje, želja. Korak za korakom ugotavljamo, da gre. Da zmoremo, ker smo se tako odločili, ker zaupamo.

Levo kaktus, desno kaktus. Vmes mi, skupina življenja. In namesto bodic vidimo popke cvetov, ki krasijo kaktuse. Namesto nevarnosti vidimo lepoto, ki jo »nevarnost« ponuja. Skupina življenja.

Strmejši del, zavarovan z vrvjo. Ovira? Ne! Pospremim skoraj vsakega posebej. Obvarujem, zavarujem, spodbudim. Z zavedanjem, da je plemenitost krhka in redka. Z zavedanjem, da je krhko tudi življenje.

Ko izstopimo iz najtežjega dela poti, sledi navdušenje. In navdušenje povzroči zavedanje, da najtežje poti vodijo do največjega zadovoljstva. In da večina nas v življenju potrebuje težke preizkušnje, da začne ceniti življenje kot tako. Zadnji del poti do vrha je samo še sprehod. Vrh čudovit, razgleden. Posedemo se, pojemo malico iz nahrbtnika, čestitamo. S pogledom objamemo okolico, se zavemo koliko lepega ponuja. Kako lepo je življenje!

Sestopimo po drugi strani. Prijetnejša je, ponuja miren (skoraj) sprehod po dišečem gozdu, ki prebudi vse naše čute. V tišini, notranjem miru in z občutki hvaležnosti se po nekaj urah hajkanja vrnemo do kombija.

Naprej, na drugo parkirišče. V vrtove vile Barbarigo. Čudoviti so. No, za večino. In (MORAM!), uvjek netko 😊 Saj je v redu, ampak (sem mislila, da bo to pa to pa to). Nasmejim se in si rečem. Vježbaj, Gerečnca, vježbaj!

Večini torej super fajn, enim pač ne 😊 Mrzla pijačka in odlična kava pobožata. Veselje in zadovoljstvo družbe še bolj. Gremo še v Luxardo? Pejmo!

Nabavimo steklenic dobrega na zalogo. Zase in seveda za ljudi, ki nas čakajo doma in jih želimo razveseliti, ker jih imamo radi. Še do trgovine po »futr« za nedeljsko hajkanje in  do Lucie, na njen kmečki turizem, po njeno energijo, prijaznost in veselje. Vzamem ključe sob, pot do posestva znam že na pamet. Veliko skupin sem že pripeljala v ta, z zelenjem porasel, raj.

Na dvorišču razdelim ključe sob/apartmajev. Zadovoljstvo večine in preverjanje manjšine. Če nima mogoče kdo kaj več. Ker, KER, občutek prikrajšanosti »zdravega« dela človeštva je pač hud. In zadovoljni s(m)o samo takrat, ko dobimo občutek, da imamo več kot sosed, da imamo največ. In, ker v življenju obstaja ravnovesje (hvala nekomu tam nekje), večina, ki z iskreno hvaležnostjo ugotovi, da se imajo kraljevsko. Jin, jang.

Tuširanje, posedanje na travnatem dvorišču in vpijanje sončnih žarkov. Klepet, smeh, večerja.

Odpeljemo se v restavracijo. Nafutrajo nas bogato in prvovrstno. Ob kapljici vina in zaključku polnega dneva, se nam lička obarvajo rdeče. Življenje! Ko grem Lucii poravnat račun, me vpraša kako to, da imam tokrat manjšo skupino. Povem ji, da je večina prisotnih s presajenim organom, nekaj podpornikov društva in mama darovalca. Lucia oživi še bolj, kot ji njen karakter predpisuje. Poskoči, zaploska in reče: »Tudi moj mož ima presajeno srce!« V oči mi pridejo solze ganjenosti. Ne, v življenju ni naključij. NI JIH!

Spanje in nedelja. Imamo cel dan, če se bomo le zmogli odločiti, da si ga tako tudi vzamemo. Na zajtrku nas pozdravi Luciin mož. In njegovo presajeno srce, ki mu je ponudilo možnost drugega življenja. Ganljivo srečanje, ganljivo.

Odidemo sicer z zamudo. Če se bom tega kdaj navadila, vas obvestim. Blog bom napisala, velja? Da boste zagotovo vedeli 😊

Torej, bolje pozno kot nikoli. Ane? Do izhodišča hajka, ki nas pelje v naročje rokovnjačev. Četudi so jim v njihovih časih rekli razbojniki, so bili v bistvu dobrotniki. Ane? Jemali so bogatim, da so revni vsaj nekaj dobili. Vse v življenju je stvar perspektive. Odvisno na kateri strani straniščnih vrat stojiš 😊

Spet najprej po ravnem, da se telesca lepo počasi ogrejejo.

Nato do velikih dinozavrov, do skalnatega zoba, visoko nad čudovito dolino. Še prej si ogledamo udornico, posedimo v senčki, klepetamo, švicamo, se smejimo in malce ponergamo. Takšni pač smo. Vsak po svoje fajni.

Nad zobom si na skalnatih balkonih privoščimo malico. Vsak svojo, v svojem ritmu in s svojimi mislimi. Jaz s hvaležnostjo, da zmorem delati dobro, ne glede na odzive. Aplavzi me ne nagradijo, graja me ne ustavi. Zaradi sebe, svojih občutkov in mojega »prav«.

Pazljivo odpeljem nazaj v dolino. Krhko je življenje in dobro se je tega zavedati.

Na zaključku poti, ob cesti, dva lokalna kmeta prodajata ravno nabrane češnje in artičoke. Domače, poceni. Kupimo vse 😊

V senco, pod senčnike, na pijačo in klepet. Nato v Arquo Petrarco. Ogled, sprehod, kosilce. Še bom! Še bom! Na Pianoro, po zadnje poglede na toplo okolico, ki nas je razvajala ta vikend.

Ne gledam okolice, opazujem obraze ljudi, ki so bili tam z mano. Vidim srečo, čutim srečo. In to je največje darilo, ki ti ga dobra dejanja prinesejo. Neopisljivo lepe občutke.

Sonce se počasi potaplja in barve se spremenijo v tiste tople, mehke. Mi pomahamo okolici, se posedemo vsak na svoj sedež. Primem volan. Zavem se, da vozim nenavadno skupino. Posebno.

Skupino življenja, kot jo je poimenoval do solz ganjen Luciin mož.

Dragi moji, častilci življenja.  Verjamem, da sem vam prinesla iskrico sreče v vaše življenje. Vesela, da sem tudi sama opredeljena kot darovalka organov, da so se tako odločili tudi moji otroci. Vesela in hvaležna, da ste mi odprli vpogled v drugo dimenzijo življenja. Bogati me.

Vesela, da delam dobro zaradi plemenitega namena, ne za aplavze. Ker (VERJAMEM!), da dobro se z dobrim vrača. Če ne od istih pa zagotovo k istim.

Ljubite življenje, ker samo tako bo tudi življenje ljubilo vas! In, če le lahko, se vnaprej odločite, da boste po svoji smrti nekomu omogočili prav to, kar so darovalci omogočili tem ljudem. Da življenje ljubijo naprej.