Kjer gore poljubijo morje

Gore, tiste skalnate gmote. Trde, hladne, nepremične, neomajne.

Pa gore, te iste gore, ki so lahko tudi prijazne, dostopne, polne življenja in življenjskih naukov. Tiste, ki iz nas izvabijo najboljše, kar imamo. Ali pa spet tiste, ki ljudem snamejo maske z obraza in iz njih izvabijo pravi jaz. Ta včasih ni najlepši. Gore, ki jemljejo in gore, ki dajejo. Kakor komu.

Odkar jih obiskujem, moja strast do njih samo še raste. Ob načrtovanju poti se mi cedijo sline, ko naredim prvi korak v neznano pa me preplavijo božanski občutki. Neopisljivo lepi. Hvaležnost me objame, ko v lepote gorskega sveta povabim, popeljem, še koga. Iskalce lepega, iskalce doživetij, iskalce sreče.

Velebit je skalnat, surov, lahko zelo nevaren. Domačini o Velebitu govorijo z velikim spoštovanjem in tako ga tudi obiskujejo. S spoštovanjem in ljubeznijo.

Midve sva se lotili raziskovanja in obiskovanja na enak način. Tako, da sva predvideli vsak korak, se pogovarjali z domačini, pri njih tudi spali in jedli. Veliko korakov sva pustili v teh čudovitih skalah. Tudi kakšna krvaveča ranica se je pokazala, ko se je roka dotaknila od burje ošiljenih skal, ki so ostre kot noževo rezilo. Obiskali sva zahtevne poti. Obiskali sva neznane poti, tudi takšne, kjer ne srečaš drugega kot kakšno ubeglo ovco in kačo. Treking, ki sva ga izpeljali velikokrat, je eden tistih, ki se je tudi največkrat preobrazil. Razlogi so različni, obljubljam pa, da je vsaka skupina, ki je bila tukaj z nama, dobilo veliko, največ.

Letošnji je predvideval še obisk Poštaka. Marsovsko obarvan vrh v Lički Plješivici. Nepoznano, kot je nekako značilno za najine potke. Navdušujoče, to pa lahko potrdijo najini sopotniki.

Tako smo se na pozno poletno raziskovanje podali: Zdenka, Barbara, Polona, Staša, Vojka, Alenka, Jana in Andrej, Olga, Frenk in Breda.

Vožnja mine v prijetnem pozibavanju in dremuckanju. Prvi postanek za kavo naredimo, ko že prečimo državno mejo. Četudi še nismo blizu morja, se zdi, da ga tukaj že zavohamo. Občutki. Kako nas lahko včasih prevarajo, kajne? Ob kavici in dišečih rogljičkih si še malo mencamo zaspane očke in ustvarjamo prve stike. Ne poznamo se vsi in zato je prva pavza še malo zadržana. Z Jeleno se vedno trudiva že takoj nekako povezati skupino in kaj hitro nama to tudi uspe. Ko privežemo kofetarske dušice, se odpeljemo proti izhodišču v Lički Plješivici.

Od boga pozabljeni kraji so to. Hiše z vidnimi poškodbami zadnje vojne, nenaseljena področja, travniki, ki postajajo pašniki. Kraj, kjer se začne naš pohod, nima prebivalcev. Vojna je pustila posledice.

Pozdravni nagovor in ugotovitev, da je sonce ravno pregnalo nočni dež. Obetajo se čudovite sončno – meglene scene. Še lepše dela veter, ki je tukaj doma. Zakorakamo v neznano, zakorakamo v dogodivščino.

Dan bo lep, nikamor se nam ne mudi. Umite, dišeče trave, vmes skala. Pokrajina, tipična za ta kraški svet. Med nizkimi bukvami, nato rahlo v klanec. Oči ugledajo vrh. Ni blizu, ni daleč.

Vidi se, da je pot prijazno speljana. Ko se dih malce pospeši, ustavim. Razglejmo se. Kako zelo je lepo. Krajša pavza. Hidracija. Pa smeh. Tisti pristen, povezovalen.

Vedno nas spremlja. Pogovor z enim, drugim, z vsemi. Skupaj smo. Potegnem naprej. Med skupino krav, ki nas radovedno opazujejo.

Bolje, da ne vemo kaj si mislijo. Še del poti in skalni balvani nenavadnih oblik so tam. Izgledajo, kot bi jih z rokami naredil nek umetnik. A je umetnije izdelala narava sama.

Posedimo, pofotkamo. Lovimo sončne žarke, prijazne besede, nasmehe. Grizemo vsak svoje »iz nahrbtnika stvari«. Spogledava se, pomežikneva in rečeva:« Ej, družba, odlično hodite. Vas povabiva na vrh!« Navdušenje, radovedni pogledi v klanec, ki nas čaka. A zmoremo? Ma, šalamala!

Zagrizemo lepo po pamet. Tko, k stare babe znamo. Z guštom si vzamemo tiste klance, ki se hitro spremenijo v položnejšo in noro razgledno pot. Vmes malo podihamo, si povemo kak štos in kot bi mignil smo na vrhu Poštaka.

Piha, zato si naredimo eno skuštrano, prisrčno fotko in se spustimo čisto malo nižje, kjer nas v zavetju razvajajo topli sončni žarki.

Lepo nam je. Vidi se in čuti se. Pomeljemo še nekaj iz nahrbtnika, nato se odpravimo nazaj do dveh belih kombijev, brez katerih bi lepote našega sveta težje raziskovali.

Napokamo se vsak na svoj sedež, mi2 poprimeva za volan. Še del čudovite, panoramske vožnje nas čaka. Na prelaz, nato pa se spustimo na morsko stran. Od zgoraj dol, kot ptice, občudujemo morje, kanjon reke Zrmanje in surov, nekoristen svet, ki ga je človek s trdim delom naredil koristnega. Pojemo in se veselimo. V Starigradu nas razvajajo. Tokrat smo nastanjeni v čudoviti, kamniti hiši – vili. Streljaj od morja. In ljubitelji plavanja se takoj zaženejo v slano vodo. Če bi opisovali popolnost, bi ta dan lahko bil točno tak – popoln. Do večerje imamo ravno toliko časa, da se v miru popedenamo, slečemo prešvicane cunje in oblečemo frišne, dišeče. Prijetno utrujeni se podamo na dozo morskega. Tokrat nas pozdravlja s krožnikov. Sveže, okusno, prijazno. Slavica, Marin in Josipa so nas vsakič zelo veseli in vsako leto se z nas izjemno potrudijo. Kar si kdo zasluži, kajne prijatelji?

Načrt za naslednji dan, ki bo spet…. LEP! Zajtrk, vožnja.

Kraji, kjer se je rojevala ljubezen. Najprej razglednik nad reko Zrmanjo, kjer so snemali star, star film, ki je govoril o ljubezni. Tisti, pristni. Takšni, kot jo najdemo v romanih, v življenju pa težko. Redkim je dana. Sprehodimo se, razgledi nam jemljejo dih. Srečni smo. Lovimo trenutke in si polnimo duše. Za skupinsko fotografiranje poskrbi čudovit fant, kolesar.

Ne bi bila Gerečnca z gobcam u dva štuka, če si ne bi zrihtala eno fotko s tem lepim fantom. Uuuu, kake bedrce je mel! 😊 Pa brez skrbi, sem ga pustila tam. Z mano ni za žvet, to že vem.

Peljemo se naprej, do mostu, ki ga je gradila ljubezen. Kudin most je poslastica za fotografe, uživače, lepega željne.

Parkirava čisto na robu in spustimo se do mostu.

Tam nekaj časa vsak po svoje užitkarimo. Nič se ne pritožujemo, ko se sončni žarki ustavljajo na nasmejanih ličkih.

Fotoaparati pa hvaležno lovijo utrinke. Vzpon do kombijev in še naprej.

V kanjon. Manj znan, neobiskan.

Trije lepi kotički. Vsak zase najlepši. Tale, zadnji, je češnja. Vsi se strinjamo. Rdeča skala, zeleni tolmunčki, mir in tišina.

Namakamo razgrete tačke (ja toplo je), nekateri zaplavajo. Prepustimo se brezčasju, prepustimo se naravi. Neprecenljivi trenutki v življenju so to. Nekateri jih nikoli ne doživijo. Pejmo, prjatli! Počasi bo treba nazaj. Prazni želodčki se oglašajo 😊

Še enkrat zabremzava. Še ena razgledna točka. Ravno prava svetloba je takrat, ko se tukaj ustavimo – pozno popoldan. Pogled na Novigrad. Uau! Ane? Uau!

Do Starigrada. Nekaj časa za skok v morje ali pa pod tuš. Mogoče za kavico na balkonu s pogledom na morje? Kar komu paše. In prav je tako.

Večerja? Ne bom. Po najino, kot vedno. Pridte, da vidte 😊 

Spet stakneva glavi, si pomežikneva in rečeva. Ja, seveda! Vse in še več bova pokazali. Jutri, na poti domov. Ker si samo to zaslužijo, vse in še več.

Po zajtrku na Vitrenik. Pot je malce zahtevnejša, a tukaj se pokaže surovost Velebita. Težko, zelo težko najdeš pot, kjer ni treba ves čas gledati pod noge. Ampak nam gre odlično!

Previdno, z užitkom. Začutimo pristnost okolice. Pogled na skalo, pogled na morje. Do Opuvanega Dolca, kjer so ostanki Mirile.

Naprej na Mali Vitrenik. Izjemen razglednik je. Pot nanj vijuga med ostrimi skalami. Dobro je vedeti kam greš in dobro je vedeti s kom si.

Vrh. Navdušenje. Razgledi.

Posedimo in s pogledom objamemo širino, ki se nam odpira. Skupinska, navdušena fotka in z veliko previdnostjo sestopimo. Z upoštevanjem navodil vsi zmoremo vse, in še več!

Ponosna na pametne ljudi, ki me obkrožajo. Tiste, odgovorne, ki ne tiščijo kar nekam brez tehtnega razloga. Pač zato, ker mislijo, da je to treba. Vroče je, tudi Opuvani Dolac nam ne prinese vetriča, čeprav naj bi tukaj vedno pihalo. Nič se ne pritožujemo. Toplega objema Velebita ne doživi vsak. Tako so lahko gore tudi prijazne, tople in ljubeče. Še do kombijev in v sobe. Tuširanje in odlično kosilo pred odhodom domov.

Čas za veliki finale! Z glavne ceste zavijeva na Majstorsko. Mojstrovino.

Najlepšo panoramsko cesto na Hrvaške, ki pa je ne upa prevoziti vsak. Dve nori babi, vsaka svoj bel kombi in v njemu kup srečnih ljudi, si to pač upa.

Ko premakneš meje malo navzgor ugotoviš, da te tam, malo čez mejo, čaka sreča. In mi2 to, skupaj z vami, počneva ves čas. Cesta jemlje dih. V več pomenih. Na vrhu, pod Tulovimi gredami parkirava. Vzamemo si nekaj časa za poglede. Dan se počasi zaključuje in čaka nas še vožnja domov. Preden se usedemo v kombi, se ozremo v morje.

Globoko pod nami je. Mi pa obkroženi s surovo skalo Velebita. Na mestu, ki mu tudi domačini rečejo – kjer gore poljubijo morje. Se še spomnite svojega prvega poljuba? In tistih občutkov, ki te prevzamejo, ko se ustnice dotaknejo ustnic? Občutkov, ki si jih mogoče premalo kdaj prikličemo v spomin. Zato pa obstajajo gore.

Ure do prihoda v Slovenijo so smešne do solz. Obujamo spomine, pripovedujemo zgodbe in Gerečnca je v svojem elementu. Nekoč sem o sebi slišala tudi to, da sem koncentrat in me je treba jemati po kapljicah. Bi rekla, da verjetno res. Nekaterim kapljica veselja, drugim pa strupa. Odvisno od tega, kaj kdo živi. Jaz zase vem.

Dragi prijatelji, tudi tale ne bo več v najinem programu. Vsi, ki ste se kdaj tukaj potepali z nama, ste dodali svoj kamenček lepega. Se pa vidimo kje drugje. In pišemo novo zgodbo.