Veter v laseh, radost v srcu

Sredina meseca ljubezni, vedno podoben termin, vedno z enakim namenom. Da nam travnate livade in razgledni vrhovi Srednjega Velebita pokažejo svoj najlepši, dehteče – cvetoč obraz. Letos so ga. Pika, zvezda, amen!

Različnost posameznih odsekov Velebita je očitna, zato poleg trekinga na Južni del, že vrsto let ponujava tudi obisk Srednjega. Ta se razteza nekako od parkirišča pod planinskim domom Alan, do Oštarijskih vrat. Vrhovi ponujajo višine do 1600 metrov, veliko je travnatih, se pa Srednji Velebit baha tudi z verigo Dabarskih Kukov, na katere izjemen pogled ponuja eden od njih – Kiza.

V maju na vrhovih, ki jih obiščemo, vse cveti. Množice različnih cvetov, vseh barv in oblik. Pa malo, skoraj nič ljudi. Če temu pomaga še toplo sonce, za pristnost pa poskrbi domačin – veter, potem smo težko razočarani. Razen, RAZEN, če ravno to iščemo 😊

Saj veste, da najdemo točno to, po kar smo se namenili. Eni same fajn zadevščine, drugi pa probleme. Od nas je, od nas.

No, v tejle skupinici sicer nisem zaznala silnih »ampakov«, sem pa tja je pa tudi kak nastal. Pa si bom vzela minuto za prijaznost in napisala, da upravičeno 😊 Kok sm prjazna, nedede? 

Zabičano mi je bilo, da »bul, de j tm velik rož, kr sm jih oblubla!« in za preprečitev večje moralne škode, sem jih šla teden prej naflancat. Sej neeee, Gerečnca ma spet dan za nakladanje. Kar same so zrasle vse te cvetlice. In razveseljevale cvetoče – nasmejan šopek najinih sopotnikov. Tokrat so bili to: Jana, Dalila, Petra, Damjana, Darja, Ksenija, Tadeja, Silva, Barbara, Milena, Iris, Mateja, Alenka in Gregor.

Ja kaaaaaj si jaz morem! Spet skor same babe! Bom pa priznala, čeprav ne rada, da je tud z babami fajn 😊.

Kranj, Ljubljana, Vrata Jadrana. Tam prvo kofetkanje in obetavni razgledi. Vonj po morju, še frišnih cuncah in umitih telescih. Kok diši! Vsak v svojem ritmu začenjamo tale tridnevni odklop. In vedno znova se nasmehnem, ko opazujem člane naše popotniške druščine. Podobno, enako, le obrazi so različni. Tisti, ki ves obred zaključijo v nekaj minutah, do unih, ki se v tem času šele odločijo kaj sploh bi, če bi. Eni najprej lulat, drugi tik pred odhodom – za vsak zihr. Eni jest, ker bo dan fizično naporen, drugim je za hranjenje malo mar. In jaz, tam nekje na čelu opisane kolonce, ki se neizmerno trudi vse te karakteristike spraviti na skupni imenovalec. In iz ust vsakega izvabiti stavek: »Fajn je blo!«. Umetnost? Včasih coprnija 😉

Vožnja mimo Crikvenice, Senja, nad Stinico pa na strmo, ovinkasto, ozko, razgledno cesto. Do ogromnega parkirišča obsijanega s soncem in (ti duš na to pa nismo pomislili!), kjer PIHA veter. Nasmejim se, vedno znova. Faktor, ki ga ob sončni napovedi vedno spregledajo. Jaz ne 😊

Piha torej in na naše obraze tale vetrič privabi neke čudne izraze negotovosti. Bomo, ne bomo? Kaj bo, kaj nas čaka, kaj pa če,…. Prepustim vsem mislim, da pridejo na dan skozi usta.  Trditve in vprašanja tipa: »PIHA!«, »A ZDEJ BO PA PIHAL?«, »A PIHA?«, »KOK CAJT BO PA ŠE PIHAL?«, »A BO PIHAL, SE MORMO OBLEČT?«, »TA VETER!«,…. Z nekim, precej navajenim tega, mirom v sebi in nasmehom na ustih preslišim 😊 Pustim, da vsak sebi odgovori, kar pač potrebuje. Grem lulat med narcise, pojem pozen zajtrk, da bom imela močko, pozdravim, opišem pot, potisnem roki globoko v žepe in zakorakam v našo skupno zgodbo. Piha, dejstvo, ki ga nobeno vprašanje in upajoč pogled ne spremenita.

Pa saj menda veste, da kljub mojim coprniškim talentom vremena ne morem spreminjati. Pa, roko na srce, ne piha tako zelo kot bi mi vi radi dopovedali. Pač ne 😊

Travnat vzpon, med cvetlicami, daje slutiti, da se bomo naužili lepega, cvetočega in dišečega. Do roba, kjer se odpre ptičja perspektiva na morje, otoke Rab, Goli, del Krka,… vzame sapo, ane? Vetrič se zaletava v naša telesca kakor bi nas želel sklatiti s čudovitih vrhov. Ne damo se.

https://video.wixstatic.com/video/8afa0d_f57ee67c6cd34e05bd07497c7453d8f6/480p/mp4/file.mp4

Vztrajnost se v življenju vedno izplača, tudi tokrat. Do Buljme, ki jo kar preletimo, še naprej po robu. Veter igra svojo pesem, mi se ji počasi predajamo. Skupaj plešemo čudovit ples, skupaj z vetrom začutimo svobodo.

Smo kjer smo, smo kar smo. Odvijem z grebena, malce nižje, kjer je odcep za naslednji vrh. Ta je odmaknjen v notranjost, vzpon nanj pa poteka najprej po travniku, nato po čarobnem bukovem gozdu. Tukaj veter izgubi svojo moč. Beseda pride na dan, s telesc pa počasi izginjajo vsa oblačila, ki so nas prej varovala pred silno nevarnostjo 😊 Toplo je, čarobno lepo je. Trave, vmes cvet pri cvetu. Pa zgrbančene bukve, ki so se prilagodile okolici, da preživijo.

Tiho, brez vprašanj. Iz gozda, med ruševjem, med nizkimi bukvami, ki so skoraj že grm. Kaj vse so videle, koliko zgodb jim je prinesel veter? Tudi nam jo je, eno čisto našo. Na Zečjaku se posedemo po travah. Razgledi na morje in notranjost Velebita so božanski. Toplo je in veter nam le še malo kuštra lase.

https://video.wixstatic.com/video/8afa0d_dd201a17d3f94769802e13fb70369aa0/480p/mp4/file.mp4

Nekaj iz nahrbtnika. Pa chill. Eni bi po par minutah leteli naprej, drugi bi si po obilnem sendviču privoščili beauty sleep. Poj pa voz ta folk tm okol, ti duš!

Po dobre pol urce Jelena odredi skupinsko fotkanje, jaz pa pokret.

Kaj bote sam ležal, hodit ste prišli. Saj vem, da točno merite obljubljene (in plačane) metre, kilometre in ure. Če kaj, potem nisem rada dolžna. Raje odvodim kakšno urco za povrh 😊

Naprej, dol, nekaj prečenja, nekaj malce bolj zoprnega terena, nato nas spet objame prijeten hlad bukovega gozda.

Razživimo se, uživamo. Še Kita. Buri domišljijo, vsaj meni. In če jo meni, jo vsem. Ker včasih tudi jaz med tistim, kar mi pade v glavo in tistim, kar izustim, nimam filtra. Kako že Gerečnca temu reče? Ima li nekih glupih pitanja? Pa ima! Uvjek!

Spust med narcisami in divjimi orhidejami do makadamske ceste, nato do planinskega doma Alan.

Prijazno, skromno, avtentično. Ni za dolinske razvajence, pa vseeno razvaja. Pivce, kavica in še kakšen napitek, ki osveži telo. Do kombijev, po razgledni cesti nazaj do magistrale, v Karlobag v trgovino in do Božene. Vesele, prijazne Božene. Priskaklja in (če bi imela rep, bi mahala z njim) nam pokaže naše sobe, pove kaj vse nam bo pripravila za zajtrk, zaželi vse najlepše, zabiča, da nam je pripravila slivovico, ki jo moramo spiti in odhiti nazaj k svojim opravkom. Mi se pospravimo v sobe, zasedemo tuše, zasedemo ognjišče pred hostlom in si privoščimo chill.

Dan se preveša v večer, kar pomeni, da je na vrsti hranjenje. Dva kombija, kopica lačnih telesc, tiste malce utrujene očke, ki komaj čakajo, da v roke primejo žlico, vilico in nož in se do sitega najejo. Res je, da si lačen drugače. Še bolj res pa je, da je lačna baba – tečna baba. Zato vedno poskrbiva, da prej jamramo kako smo lačni, kasneje pa kako, da je bilo vsega preveč. Sem že napisala? Enaki stavki, le obrazi se iz trekinga v treking zamenjajo 😊 Pa še to ne  vsi!

Napokamo se, torej, do sitega in čez. Napokamo potem ritke nazaj v kombija in pri Čelini si samo še zaželimo mirno noč. Na skupnih ležiščih je to sicer le pobožna želja. Je pa. Saj želimo si lahko marsikaj, ane?

Jutro prinese veter. Pri hostlu kar lepo poje okrog vogalov. Ta najbolj željni vsega so že pred zajtrkom na razgledišču, nekaj sto metrov stran od hostla. Tam piha še bolj in vrnejo se precej skuštrani. Pa seveda z informacijo, ki je ne bi vedeli, če je ne bi povedal prav vsak od njih. KOLK PIHA! A dej, ne me jebat! Kje? 😊

Z Jeleno postreževa zajtrk, skuhava kufe, čaj,… Same lokalne dobrote so se znašle na bogato obloženih ploščah in težko bi rekla, da se ni dalo do sitega najesti. Vreme obeta čudovit dan, zato ponovno povem, da si bomo vzeli veliko ur za uživanje. Ure, ki merijo s številkami, pri nama ne pridejo zelo v poštev. Bolj tiste, ki merijo občutke. Takih pa po moje še ne prodajajo, jih moramo vrednotiti kar sami.

Do izhodišča imamo le nekaj minut vožnje. Parkirava, na kratko opiševa krožno turo in nastanejo prve fotografije. Obljubim, da nas čaka arboretum z izjemnimi razgledi. In obljubo tudi izpolnim. Začnemo po Premužičevi stazi, pri prvem smerokazu začnemo z vzponom proti Visibabi.

Do tja si vzamemo čas. Zakaj? Ker so pobočja posejana s cvetjem vseh barv. Polja rumene, nato roza, vmes modra,… osupljivo in neopisljivo. Pa še nekaj – sploh skor nč ne piha! Kwa bomo pa zdej guvuril?

Zakorakam torej v klance. Mestoma šodrasto, mestoma skalnato. Povsod pa cvetje, cvetje, cvetje. Vetrič nas spet pride pogledati. Kako ne bi? Kdo ne želi biti v tako srečni skupini? Jaz že! Fotografiramo, poziramo, vriskamo in si vsakič rečemo, da kaj tako lepega si pač človek ne more predstavljati, če ne doživi.

Visibaba je travnat vrh. Tam posedimo, celo malo poležimo. Nikamor se nam ne mudi in tisti, ki bi tiščali, utonejo v ležernosti ostalih. Ne, ne pustim priganjati. To delajte, ko hajkate sami. Pika. Razgledi za bogove. Nadaljujem. Spet si je potrebno nadeti zaščito pred nagajivim vetrom (ne, ni burja in ne, ni orkanska – slišim vas!). Odvijem navzdol, hitro utonemo v bukovem gozdu.

Naprej na Prekinuto in na Budakovo Brdo. Vmes cvetimo, jemo, se smejimo, sopihamo, se oblačimo in slačimo. Vse to in še več. Vračamo se spet krožno, do Premižičeve staze in po njej do izhodišča. Koliko fotografij je nastalo?

Zapeljeva pokazati še en cukrček. Zaslužite si jih!

Do hostla, kjer si spet vzamemo nekaj ležernosti. Skuhamo si kufe, iz hladilnika vzamemo mrzlo pivo, se razkužimo s slivovico, sezujemo prešvicane zokne, preluftamo tačke, umijemo telesca,… nato pa spet odpeljemo na hranjenje. Peka, najbolje što imaju! Najbolje za najbolje 😊

Pred spanjem še sončni zahod, najčudovitejši sončni zahod.

Večerna žeja botruje nočnemu dogajanju. Jutro kljub vsemu pride. Za vse 😊 Spet zajtrk domačih dobrot, nato pa coknpoke in zapeljeva v tretji dan.

Na Baške, najprej v sirarno po domače, odlično. Potem na izhodišče. Vabi nas nedrje Dabarskih. Strmo, gozd, nato travnik obdan s kuki. Kukulele kok je lepo!

Počitek, nato z vso pazljivostjo na Kuk od Pećice. Ne, ni najlažji vzpon, še manj pa sestop. Ampak – MAMO MI TO! Spet klanec, nekaj skale, nekaj šodra in na robu smo. Tam, kjer osupljiv razgled na verigo kukov v pozabo daje vse napore. Majke mi!

Odredim hranjenje, nato skupinsko fotkanje, malce nižje še eno.

Pa na pot, pazljivo nazaj do kombijev. Pa v znano restavracijo na kosilo. Tudi to je bilo božansko. Pozno popoldan se prijetno utrujeni, napolnjeni z najlepšimi vtisi okolice, odpeljemo nazaj domov. Se vam kdaj zdi, da v tri dni stlačimo dogodivščin za cel teden?

V večernih urah se poslovimo. Z objemi, stiski rok in pogledi v oči. Le tako je prav in to je tisto, kar šteje. Vi z nama, mi2 z vami. Tako smo najboljši!