… ostane le še ona. Neskončna, gladka modrina, ujeta med strme zelene gore, ki stražijo njen mir. Iseo ni jezero, ki bi kričalo po pozornosti. Je tisti skriti kotiček Lombardije, kjer se čas še vedno meri v utripu narave in ne v korakih nepreglednih množic turistov. Medtem ko sosednja jezera utripajo v hitrem ritmu sodobnega sveta, vas Iseo sprejme v topel, skoraj samotarski objem. Tu se jutranja meglica dviga nad vodo v popolni tišini, valovi pa ob obalo pljuskajo tako nežno

Preden me začnete zmerjati, da pišem kot je nekoč davno in precej praktično rekel Vuk Karadžić: »Piši kako pričaš, a čitaj kako je napisano. Znači, skroz opušteno, bez previše filozofiranja i kompliciranja. Direktno, jasno i "po domaće.«, vam povem, da me zaradi tega lahko 😊, ker bom pisala točn tko pa nč drgač! »Čist kamot mi napišete kar mi gre pa še kako grdo za povrh!« Sprejela bom tako opušteno i po domače 😉 Naslov bloga se je rodil na trekingu po Evganejskem gričevju

Koliko lepih besed, misli, verzov in vsega mogočega je napisanih o pomladi. Letni čas, ki kliče k prebujenju, sreči. Letni čas, ki nam daje vedeti, da za temo pride svetloba, da za brezupom pride up. Letni čas, ki nas napolni s toplino, ljubeznijo in barvami. Namenoma sva treking v prekrasne Apenine Emilie Romagne postavili v mesec marec. V želji, da tam najdemo pomlad prej. V iskreni želji, da s sopotniki delimo toploto sončnih žarkov, širino cvetočih razgledov, vonj po svob