Našli smo pomlad

Koliko lepih besed, misli, verzov in vsega mogočega je napisanih o pomladi. Letni čas, ki kliče k prebujenju, sreči. Letni čas, ki nam daje vedeti, da za temo pride svetloba, da za brezupom pride up. Letni čas, ki nas napolni s toplino, ljubeznijo in barvami.

Namenoma sva treking v prekrasne Apenine Emilie Romagne postavili v mesec marec. V želji, da tam najdemo pomlad prej. V iskreni želji, da s sopotniki delimo toploto sončnih žarkov, širino cvetočih razgledov, vonj po svobodi in sreči. Upam trditi, da smo našli še več kot to.

Štiri dnevno potepanje, po krednem grebenu in med mogočnimi žlebovi, smo začeli malce nerodno. Zamuda enega in podre se cel dan. Pa je ta dan že za nami in hitro smo se družno odločili, da si ga ne pustimo pokvariti. Čudovit je bil!

Najprej Kranj, nato Ljubljana. Kot je običaj, če se peljemo v primorske konce. Uživači, iskalci lepega, so se nama pridružili: Neva, Kristina, Neja, Kaja, Jože, Zdenka in Boštjan, Andrej in Jana, Vanda, Mojca in Milena. Živobarvna družba, ki je, skupaj z naravo, naredila vsak dan prav poseben.

Do izhodišča v vasici Brento nas čaka precej naporna vožnja. Prometna nesreča na avtocesti nas preusmeri na obvoze, kar nam vzame precej časa. Še prej, že na italijanski meji, nas obmejna kontrola pregleda od spred pa od zad. Buh ve za kaj smo sumljivi 😊 Za piko na i pa Gerečnca voz brez vozniške (dokumentek je ostal v drugi denarnici). Da b me vi vidl kok sm bla ponižna 😊 No, fantje na meji prijazni, Boštjana posadijo za volan, mene pa na sedež sopotnika in odbrzimo naprej. Do prve pavze šofira moj odrešenik, naprej prevzamem krmilo kombija spet jaz. Ja, lahko me zatožite. Lahko pa tudi ne 😊 

Na izhodišče, torej, prispemo precej pozno. Ajaaaa, še se je dogajalo. Tudi cesta do izhodišča je bila zaprta in sva morali po drugi strani. Haha – dogodivščina pred dogodivščino. Se bere k napet roman, anede?

Parkirava torej tam spodaj, pod goro Adone. Toplo je, sopotniki željni bregov in razgledov. Pozdraviva, povem štos, da do konca razelektrim ozračje. Odšibamo lulat, pojemo sendviče, primemo palice in hooooruk – gremo na lepš.

Gora Adone je znana po čudovitih stolpih, ki jih je pričarala mama Narava.

Do vrha pelje lepa, razgledna, ne preveč strma pot. Že prej naznanim, da se bomo vračali po isti poti, da nam ostane čas še za popoldanske zanimivosti. Skupinica klepetavo prehodi meter za metrom. Ko je strmo, malce utihne. Ko se pot položi, se razprava nadaljuje. Kako smo luštni. Pomladni, cvetoči, nasmejani, iskalci lepega. Vsake toliko zastane korak, zaradi nenavadnih razgledov zastane tudi dih. Klik, klik.

Na vrhu posedimo. Vpijamo vse lepo, kar se pač da. Razglede, sončne žarke, družbo, toploto, pomlad.

Sestop in kombija se, vija – vaja, odpeljeta v Dozzo.

Čudovita vasica, vredna ogleda. Sprehod med poslikanimi zidovi ulic, kavica na sončku.

Še v trgovino po okrepčila za naslednji dan, nato v hotel. Daniele naju objame. Stari znanci smo že, prijatelji. Poskrijemo se po sobah, ob uri, dogovorjeni za večerjo, pa mirno sedimo za veliko mizo, ki nam bo kmalu ponudila prvovrstno italijansko kulinarično doživetje.

Jemo kot bogovi, vmes si pripovedujemo zgodbice. Takšne vesele, pomladne, povezovalne. Strinjamo se, da se imamo noro fajn.

Naslednji dan je namenjen prvemu spoznavanju najdaljšega krednega grebena v Evropi. Tako je edinstven, da je zadnja leta pod Unescovo zaščito.

Pa ni samo greben tisti, ki navduši. Celotna okolica, slikovite vasice, prijazni ljudje in – kar tudi šteje – pristnost nepoznanega, mir in osamljene poti. Zame neprecenljivo, sopotniki se pa tudi niso pritoževali. Vsaj na glas ne 😊

Iz Brisighelle se odpeljemo po ovinkasti cesti. Na eni in drugi strani nas pozdravijo žlebovi. Ogromni, kot bi jih risal s čopičem. Ustavim, parkiram. Fotolov se začne.

Spomnim se občutkov, ko sem prvič videla te razsežnosti. Ne, ne moreš si jih predstavljati, če jih ne doživiš. In delili smo si enake občutke. Neprecenljivo.

Odpeljeva naprej, malo nižje, ko so pogledi spet najčudovitejši, ponovno ustaviva. Še bi lahko, še in še.

Potem pa na izhodišče. Vasica, visoko nad ravnino. Hiške stisnjene na kup, kot bi jih zeblo.

Nam pa toplo. Pomlad v vseh svojih kvalitetah.

Opremimo se in podamo na pot. Gor, nato dol. Objamejo nas prvi kristali. Skala se lesketa. Kot bi nam želela pripraviti praznično vzdušje. Pod nogami kristalčki, stene okrog nas sestavljene iz kristalčkov. Pot mehka, nezahtevna. Dopušča razgledovanje, dopušča uživaško pohajkovanje. Ko se pot spet obrne v klanec, utihnemo. Malce se ustavimo, odžejamo, obrišemo potne srage s čela, nato nadaljujemo pot. Na greben, na manjše sedelce.

Tukaj si vzamemo nekaj časa za počitek in pogovor. Čaka nas razgiban, razgleden, svetlikajoč greben. Imamo ga samo zase. Pravzaprav smo cel dan imeli vsak korak samo zase. Na vrhu si privoščimo malico, sestopimo do speleološke bajte, čez travnike, do opuščene vasi.

Vse cveti, vse dehti. Pomlad!

Zadnji del poti presenetimo prebivalce vaškega dvorišča. Cel nabor rogatih in pernatih prijateljev se čudi skupinici živobarvnih, ki sestopa po cesti. Čudimo se. Mi njim, oni nam. Nasmejimo se do solz.

Preden se odpravimo v hotel si privoščimo še osvežilno pijačko v malem mestecu. Tukaj naju že poznajo. Kakorkoli že – povsod se čudijo skupinici prešvicanih Slovencev, ki hajkajo tu okoli.

Večerna opravila enaka. Večerja za bogove, družba izbrana.

Čaka nas tretji dan. Čaka nas najvišji vrh krednega grebena, greben sam in pot kristalov. Pa še popoldanskih 2 uri hoje, brez doplačila 😊

Obljubiva tudi atrakcijo dneva, ki pa ni pohod, temveč okrepčilo v vaški gostilni, ki je tudi trgovina, skladišče, kmetijska zadruga, pisarna, knjižnica, prodajalna hribovske obutve, slaščičarna, paninoteka,… in to v dveh malih sobah povezanih z vrati. Aja – tud skret majo, če koga ob pogledu kam prime 😊 

Pa še nismo tam. Najprej je treba hodit! Brez nč ni nč.

Parkirava, predstaviva turo in že napadamo najvišji vrh. Všeč nam je, čeprav je kratek del precej strm.

Malo nazaj, po zalet, nato spet na greben. Gor, dol in večkrat tako. Krožno, po poti kristalov. Vmes vse sorte. Pa samo lepo. Prav nič nam ni hudega, si priznamo.

Po turi na osvežitev v zgoraj omenjen konglomerat vsega, kar vas potrebuje. In mi tudi. Odžejamo se, nabavimo okrepčilo za naslednji dan in spet poskrbimo, da bo imela micena vasica v naslednjih dneh kaj za povedati. Čudo božje ali pa kaj podobnega smo bili.

Popoldanski del pomeni pot med žlebovi, po njih in čisto tja. Da jih lahko doživimo, prehodimo in primemo. Uau! Uau!

Vrnemo se, odpeljemo v Brisighello in si zaželimo, da to ne bi bil predzadnji dan. Pa je.

Po zajtrku coknpokamo in se prepeljemo bližje Bologni. Tam nas spet čaka tura med žlebovi, malce drugačnimi. Obljubiva tudi blatne čevlje in doživetje. Oboje dobimo. Cmok, cmok, bljak, bljak. Pa ha ha in hi hi. Ja, tako se delajo spomini, dragi moji. In tako se začenjajo zgodbe, najboljše zgodbe. Se spomniš, ko smo….

Do razgledne točke, krožno do čudovitega travnatega pomola, kjer se predamo vonju pomladi.

Martinčkamo se in poskusimo zadržati še zadnje vdihe lepega, ki nam jih ponuja okolica. Nazaj med cvetočimi drevesi.

Pred odhodom domov si očistimo blato s čevljev in se okrepčamo v zanimivi gostilnici. Dan, vse štiri dni, smo zaužili do zadnje minute. Pomlad, cvetje, sreča in mi. Pa kredni greben, žlebovi, prijazni domačini, čas, ki ne beži. Samotne poti, mir, petje ptic in pristnost okolice.

Ne, nismo našli le pomladi. Našli smo več, veliko več.