»Kapo vam dol!«

Preden me začnete zmerjati, da pišem kot je nekoč davno in precej praktično rekel Vuk Karadžić: »Piši kako pričaš, a čitaj kako je napisano. Znači, skroz opušteno, bez previše filozofiranja i kompliciranja. Direktno, jasno i "po domaće.«, vam povem, da me zaradi tega lahko 😊, ker bom pisala točn tko pa nč drgač!

»Čist kamot mi napišete kar mi gre pa še kako grdo za povrh!« Sprejela bom tako opušteno i po domače 😉

Naslov bloga se je rodil na trekingu po Evganejskem gričevju in nam je tri dni vabil nasmehe na obraze in solze na oči. Sreče, da ne bo pomote. Zeleno – mehak treking, ki je do danes navdušil še vse najine sopotnike. Razgledno, razgibano, zeleno, skalnato, dišeče, prijazno. Še več pridevnikov bi lahko našla, a menim, da sem vam v povzetku povedala vse.

Gričevje, ki ni navdušilo samo nas, navduševalo je že mnoge velecenjene in visoko spoštovane osebnosti, ki se nikakor ne morejo primerjati s podobami današnjega časa. Ali pač. Včasih se sprašujem, če je zgodovina v učbenike umestila podobne »pomembneže« kot jih poznamo danes.   Pa upam, da ne 😊

Kakorkoli že, ob pohajanju po cvetočih potkah in napajanju dušic z vsem lepim, si nismo pustili, da nam karkoli drugega trati čas in vpliva na mrkost obrazov. Šli smo se imet fajn!

Kdo? Smiljana, Lidija, Betina, Judita, Martina in Peter, Barbka, Tončka in Maks ter Nevenka. Pa mi2, ki si vsakič znova rečeva – dobili bodo največ, kar lahko.

Sliši se že daleč naokoli, da so najini trekingi raznoliki, dnevi pa napolnjeni z najlepšo vsebino, ki jo okolica ponuja. Ker si najini sopotniki samo to tudi zaslužijo.

Jutranji odhod dveh, ne čisto polnih kombijev. Vsi se že poznamo, zato začetne zadrege ni in kar takoj pričnemo s takšnimi in drugačnimi štosi. Obožujem humor in obožujem ljudi, ki ga razumejo. Obožujem tiste iskrive misli, ki se porajajo in tisti glasen smeh, ki iz tega izhaja. Tokrat smo štekali vsi. Juhej!

Kranj, Ljubljana in Razdrto. Malo zamujamo, ker ima ena pač penziča doma in se je navadil, da si za vsako opravilo vzame čas. Upam, da ima tudi gospa kdaj kaj od tega 😊 Tako se že zgodaj zjutraj (kot vedno) nekdo pač javi, da ga je***o. Ni druge, sami tko hočjo! Do prve kave potem skupinica bolj ali manj dremucka, po tem pa se razvije sproščena debata. Nekaj vprašanj, nekaj odgovorov, veliko pogovora.

Ima in nekih glupih pitanja, ajme! Fajn, če jih lahko potem zapakiramo v humorne vložke in malo manj fajn, če jih ljudje vzamejo osebno. Ampak – vsak o sebi, ane?

Parkirava v enih od term v osrčju gričevja in obljubiva čudovito, krožno turco. Sonce že toplo greje in zelena okolica privabi prvo navdušenje. Kratek pozdrav in zakorakamo v dogodivščino. Pred nami je skalnat vrh, poraščen z agavo in opuncijami, razgledi pa obsegajo vse gričke in beneško ravnico. Očarljivo.

Najprej po ravnem, v sproščenem klepetu. Nato v klanec, ki mestoma vzame sapo in prikliče kapljice znoja, da tudi one preverijo kako izgleda okolica. Vodi Jelena, ki pazljivo opazuje najine »zakladke« 😊 Ustavi, odredi hidracijo in pove nekaj informacij o nadaljevanju poti.

Tudi o tem kaj vidimo in kdo vse je to že stoletja nazaj oboževal. Spet zakorakamo navzgor, v izjemno slikovit del poti.

Bazaltna skala, ozka pot, na levi in desni pa kaktusi, vmes agave in vmes rožica pri rožici. Res božansko. Kratek, zahtevnejši del.

Opravimo ga suvereno. Fotkanje na skalnem roglju in na vrhu smo. Tam je tudi prostor za malico, ogromen križ in izjemen razgled. No, kako potem ne bi sedeli na glasno vzdihovali? Po skupinskem navduševanju in fotografiranju jo uberemo v dolino.

Krožno, seveda. Malce pošodrano, nato mehko, senčno, zeleno. Stopimo v gozd. Ob poti rastejo divji šparglji in prav vsi jih grickamo. Dobri so, odlični. Razigrana družba se premika kot eno. Kako zelo lepo nam je.

Prihod do izhodišča, pijačka osvežitve v senčki, kombija.

Prepeljemo se do vrtov vile Barbarigo. Veliko je napisanega o tej lepoti, če si tukaj, jo je pač treba pogledati. Mi smo jo. Nakup vstopnic in dogovor kdaj in kje se snidemo. Čas za sprehod po stoletnih vrtovih, posedanje v senčki in srkanje kavice, okušanje fantastičnega sladoleda ali pa glodanje sendviča iz nahrbtnika. Čas je za vse.

Ob dogovorjeni uri nadaljujemo. Dan ima še nekaj ur, zato zapeljeva v Luxardo. To je ena najstarejših evropskih destilarn, ustanovljena leta 1821 v Zadru, danes pa deluje v Torreglii v Italiji. Podjetje je še vedno v družinski lasti in je svetovno znano predvsem po svojem likerju Maraschino. Degustacija, nakup ali pa samo ogled. Zanimivo, ni kaj.

Pred večerjo klasična opravila: trgovina, objem Lucie in prevzem ključev za nastanitve, parkiranje na travnatem dvorišču posestva, ki je samo naše. Tuširanje, dogovor o uri odhoda na večerjo, kofetkanje v foteljih obdanih z zelenjem, druženje. Kaj vse spravimo v en dan!

Do restavracije se peljemo s kombijem. Tam nas pričakajo na način, kot si ga za vse najine sopotnike samo želim. Veselo, spoštljivo, nadstandardno. Večerja - kulinarični presežki, vino domače, vzdušje »po naše«. Koliko prigod je že nastalo na najinih trekingih. In koliko le – teh nam na vseh naslednjih vabi solze smeha v oči. Tudi tokrat.

Zunaj se temni, želodčki so polni, duše tudi. Vsi so se najedli lepega in slastnega. Do posestva in vsak svojim sanjam naproti. Do naslednjega jutra, ko nas spet pričaka sonce. Tudi božanski zajtrk, ptičje petje, mir, tišina in zelena okolica. Ja, tako se polnijo baterije. Tako.

Nov, poln, lep dan nas čaka. Mimo očarljivih, drobnih mestec. Pogled skozi okno očara. Na novo izhodišče, pod nov vrh.

Zgodba o rokovnjačih, še prej obisk dinozavrov, vmes pa cvetje, dišave, gozd, vinogradi, razgledi in najboljša družba.

Vodim počasi, z guštom. Tako je fajn, da si vzamemo tudi življenje. Če le lahko. Gor, vsake toliko se ustavimo, odžejamo. Iščemo senco, sonce greje precej močno. Do klopce, do prve pavze. Čiliramo v senčki. Nadaljujemo do udornice, kjer se lepo vidijo bazaltni stolpi, nato na poraščen, senčen vrh.

Mir, tišina, sreča. Na vrhu spet posedimo, požulimo nekaj hrane, nato se odpravimo naprej. Dol, še enkrat malo gor. Malce zahtevnejši del poti premagamo (spet) suvereno.

Do naravnega okna, do skrivališč rokovnjačev, do kamnitega zoba, kjer se odpre božanski razgled. Postojimo, poskusimo si zapomniti vse te lepote. Za zdaj, za drugič, zase.

Malce višje posedemo po skalah in si vzamemo čas. Tiho, veselo, radostno, povezano. Pogovor, smeh, mi. Vsake toliko se pohvalimo in si rečemo »kapo nam dol« 😊

Da želimo, da znamo, da zmoremo. Ja, »kapo nam dol!« Vrnemo se na izhodišče, vmes vonjamo dišave pomladi. Spodaj, čez cesto, nas čaka kafič. Osvežitev prija, pohodniški del dneva je zaključen, čaka nas še ležerno popoldne. Privoščimo si kavice, sladoled, aperolčke, mrzlo pivo in še kaj. Kar pač komu sede.

Odbrzimo naprej. Najprej na altopiano po čudovit razgled, nato spet dol, v Arquo Petrarco.

Ja, vse sorte nebuloz sem natrosila o tem in še čem. Zato vedno pravim, če želite vedeti prav, vprašajte Jeleno. Če želite zgolj vedeti, poslušajte Gerečnco. Povedala sem vam, da sem svetovni prvak v nakladanju in blefiranju. Pa še štose obožujem. V Petrarci čas za žižule, Petrarco, šoping, kufetkanje ali pa karkoliže. Vsak po svoje.

Zadnji del dneva je enak. Trgovina, rifrešanje teleščk in pijačka na zelenem dvorišču. Večerja, ko nam Lucia speče vse okoliške kure, kar jih uspe poloviti. Ob odhodu iščemo tiste, ki so uspele pobegniti in okoli posestva tacajo brez ene bedre, z berglami ali pa sedijo na vozičkih, ker smo jim v silni lakoti požrli obe nogi. Odlično pečeni, seveda. Po večerji nadaljujemo na dvorišču. Čisto do desetih se skupinica hahlja, reži in izmišlja nove in nove definicije neumnosti. Ko steče, steče. Ko štekamo, štekamo. Ane? Družno ugotovimo, da nas po treh dneh ne bodo bolele noge, temveč trebušne mišice. Tko!

Tretji dan, bogato zajtrkovanje, nasmehi in prijatelji. Lucia nam prijazno pusti sobe, ki so celi apartmaji. Po turi se bomo lahko stuširali in preoblekli. Dobr!

Spet nekaj vožnje, čaka nas tretji griček, kjer na vrhu stoji samostan, malo pod njim pa Herkules.

Nekaj časa po cesti, ki se lepo vije v klanec, nato odvijemo po svoje. Zelenje, rože, razgledi.

Soparno je. Kmalu začne rositi. Opremimo se v barvite oprave in nadaljujemo pot. Ni nam hudega, čeprav bi kdo od zunaj verjetno s privoščljivostjo označil ta naš dan kot zelo slab. Deževalo je! Ti duš!

Do vrha smo kot mavrica, na vrhu pa nas pozdravi sonce. Juhej! Glicije, povsod dišeče glicinje.

Pod njimi si poiščemo prostor za malico. Vmes se odpirajo božanski razgledi. Razkošje. Enoglasni smo, lepo nam je.

Vračamo se spet krožno. Do posestva, kjer se preoblečemo, kufre v prtljažnik in, neeeeeeeee, ne gremo še domov. Do lokalca, najbolj priznanega proizvajalca vrhunskega olivnega olja. Nevenka nam spretno prevede vse informacije, ki nam jih poda.

Preizkusimo olje, nakupimo lokalne proizvode in se še enkrat zapeljemo v Arquo Petrarco. Tukaj imajo zagotovo odprte lokale, kjer si, pred odhodom domov, lahko napolnimo želodčke. Pozno popoldan druščina razigranih zapušča očarljivo Evganejsko gričevje. S polnimi srci.

Dragi moji, kaj naj rečem? »Kapo vam dol«

Znali ste se imeti neopisljivo lepo. In jaz z vami!