Ko hrup sveta utihne…

… ostane le še ona. Neskončna, gladka modrina, ujeta med strme zelene gore, ki stražijo njen mir. Iseo ni jezero, ki bi kričalo po pozornosti. Je tisti skriti kotiček Lombardije, kjer se čas še vedno meri v utripu narave in ne v korakih nepreglednih množic turistov.

Medtem ko sosednja jezera utripajo v hitrem ritmu sodobnega sveta, vas Iseo sprejme v topel, skoraj samotarski objem. Tu se jutranja meglica dviga nad vodo v popolni tišini, valovi pa ob obalo pljuskajo tako nežno, da lahko slišite lastne misli. To je kraj za tiste, ki ne iščejo blišča, temveč mir. Kraj, kjer se potovanje ne meri v prevoženih kilometrih, ampak v globokih, umirjenih vdihih.

Nekako tako kot sem napisala v uvodu, smo letošnji obisk jezera doživeli mi, njegovi obiskovalci na štiridnevnem trekingu. Vse dni smo dihali mir, tišino. Toplina sonca in razkošje razgledov, prijazni domačini in odlična lokalna kulinarika. Štirje dnevi, tako polni vsega, da smo domov odpeljali veliko število fotografij, vtisov, razgledov in spominov. Pridete z nami? Vredno bo!

Malo pred prvomajskimi prazniki smo se, z dvema kombijema, do mesteca Pilzone odpeljali: Petra, Aljana, Ana, dve Bredi, Niko, Jana, Nada, Jože in Zoran. Vsak s svojimi pričakovanji, vsak s svojim ruzakom, kufrom, čevlji in čeveljci. Spet se nama je pridružila raznolika, razigrana skupinica. Če je vedno tako? No, če ni, si pa tako uštimamo, da je. Veselja nam nikoli ne zmanjka.

Vreme je obetalo, pripravljalo nas je na poletje. Za tiste, ki obožujejo stavke tipa: »Saj je v redu, ampak… (poljubno izpolni kaj ni v redu 😊)« je bilo seveda prevroče. Za vse ostale je bilo vreme popolno. Toplota sončka pa nam je dajala priložnost, da se večkrat odžejamo. Še najraje na obali tega lombardijskega bisera. Mmmmm, je prijal aperol, mrzlo pivo, suco, kufe ali pa kepica odličnega sladoleda. Ane?

No, nismo še tam, Gerečnca. Komaj si nabasala vse dušice v kombi, že jim tiščiš pijačko v gobčke!

Odpeljali smo se zgodaj zjutraj, po dveh urah ustavili za mencanje zaspanih očk, kufetkanje in lulanje, hrustljanje božanskih italijanskih rogljičkov in žokanje en drugega v rebra. Ej ti, se poznava? Če se še ne, se pa bova. Vzdušje prijetno, pričakovanja, da vidimo veliko lepega pa zagotovo skupna. Vožnja poteka gladko, brez velikih zastojev. Po skoraj petih urah smo tam. Na parkirišču, ob cesti, na začetku ene od etap Antice strade Valeriane, čudovite poti, katere najlepši del pričakuje naše korake.

Ta tisočletja stara trgovska pot, ki se vije visoko nad strmimi skalnimi obalami, nam ponudi nepozaben pohodniški pobeg.

Parkiramo, se opremimo za pohodniško dogodivščino in se, preden se zaženemo na pot, okrepčamo v prijaznem lokalčku. Jelena pove nekaj o poti in nekaj o pravilih, za katere pričakujeva, da jih vsi upoštevamo. Štekajo? Pa da vidmo 😊

Podhod, tabla z zemljevidom in gremo. Prvi vtisi, ki odsevajo na obrazih, so odlični. Čutim navdušenje. Ja! To je to! Pot je vezna, poteka nad jezerom, ponuja pa izjemne razglede.

Vasice, oljčniki, travniki, stare cerkve. Premikamo se, ustavljamo, da osvežimo žejna grla, ustavljamo, da fotografiramo, se pogovarjamo.

Na dveh tretjinah poti odvijem čisto do obale jezera. Že znan lokal. Posedemo se, naročimo vsak svojo razvado.

Zadnjo tretjino pričnemo v strm, vroč klanec. Skupinica utihne, ko se pot položi, se jezički spet razvozlajo. Vmes nam dih jemljejo tudi razgledi.

Zaključimo na železniški postaji in se z vlakom vrnemo v Pilzone.

Trgovina in hotel, albergo. Noro lep, izjemno prijazen, z odlično hrano in prvovrstnim vinom. Uf, kako nas pedenajo. Od spred pa od zad.

Sobe, tuširanje in vsi komaj čakamo kaj nam je Ana Riva pripravila za večerjo. Ne bom opisovala, ker se mi zdi, da samo še o hrani pišem. Pridte pa vidte! Kdor ve kaj je dobro,  prede k mucka, ko dobi najslajšo konzervo. Kdor okusov ni vajen pač brazda, jebat ga! 😊 Kakorkoli že, vsi siti, prijetno utrujeni in v pričakovanju jutrišnjega dne.

Zajtrk, kraljevski. Dan za goro otok – Monte Isola. Je osrednji dragulj jezera Iseo, ki ga med hojo po poti Antica Strada Valeriana ves čas opazujemo z višine. Gre za največji naseljeni jezerski otok v Evropi, ki uradno spada med najlepše zgodovinske vasice v Italiji (Borghi più belli d'Italia). Do tja se peljemo s trajektom.

Vožnja traja le nekaj minut. Izstopimo, Jelena spet pove nekaj informacij, ki bi lahko koga zanimale, nato pa se odpravimo v klance.

Tja pa jih vlečem jaz. Saj veste, da noben ni za vse, celo jaz ne. Če bi interpretirala zgodovino in lokalne znamenitosti, bi wikipedija samo sebe ukinila, toliko budaleštin bi prišlo iz mojih ust. Tako pa »strokovni« del prepustim ta šolani, mi s kmetov pa pač raje hodimo.

Začnemo v ozki ulici, po strmih stopnicah, nato pa hitro v senco. Toplo je, sonce razvaja, pot tudi. Sicer mestoma strma, a prijetno senčna, ponekod nas poboža vetrič. Razkošje. Razgledi so z vsakim metrom lepši, navdušenje se stopnjuje.

Čutim ga. Sproščeno klepetamo, nekateri nam ves čas strežejo s podatki. Da se izgubimo, se pač ni bati. Na najvišji točki otoka je cerkev, samostan in gostilnica.

Pa klopce v senčki, razgledi da te kap in, najpomembneje, čas za malico! Dan je dolg, vreme stabilno, časa imamo toliko, da lahko uživamo. Ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu. Nihče ne zamuja. Hvala! Sestopimo v drugo smer, po kalvariji.

Tukaj je še nekaj ljudi, kaj hitro pa Gerečnca odvije po svoje. Če obljubljava mir in tišino, potem jo tudi najdeva. Travniki, razgledi, piš vetra, odlična družba.

Do najčudovitejše vasice – Siviano, kjer posedimo in nalovimo razglede. Nekaj pohrustamo, nato počasi obračamo nazaj.

Kar veliko ur smo že na poti in dogovorili smo se, da si v Peschieri Maraglio privoščimo kakšno urco za turizem.

Tudi to paše, vem. Pot do tja mine hitro. Vasica, znana po tradicionalnih lesenih čolnih (naét) in sušenju jezerskih rib na posebnih lesenih lokih na soncu.

Tukaj lahko kupite, poskusite, jezersko sardelo, ki je slavna otoška kulinarična posebnost. No, nam jo je pri večerji ponudila tudi Ana Riva. In to v odlični kombinaciji z domačimi testeninami. Njami!

V vasici začutimo turistični utrip, ki po urah tišine prija. Vredno ga je doživeti. Na trajekt večji del supine tako odbrzi, da prepozno ugotovimo, da sta dve dami ostali na otoku. Koliko smeha je bilo zaradi te male nespretnosti. Vse naslednje dni smo se hahljali in si govorili, da dve sta pa z drugega trajekta. Kok smo fajni! Prijazna Jelena se odpelje nazaj in gospe, ne krivi in ne dolžni, pospremi in pripelje nazaj v skupino. Vse za veselje.

Šoping, hotel, večer in večerja. Povezali smo se. Dobro nam gre.

Tretji dan nam namero o vzponu na klop velikanko prepreči kolesarska dirka in zaprta cesta. Z Jeleno stakneva glavi (še dobro, da nimava uši) in hitro najdeva alternativno opcijo. Dobili bodo več, še več. Zapeljeva v Pisogne, skupaj prehodimo del mesteca, Jelena postreže s podatki, jaz si zapomnim samo to, da so tam zažigali čarovnice in se zaskrbljena skrijem. Da me neb slučajn na ogn vrgli!

Potem sprehod – lungo lago, pijačka na sončku, nakup lokalnih dobrot in popoldanski del, ki zajema hojo. Ha ha – ste že mislili, da ta dan vaše pudpajske ne bojo prešvicane? Odvijugamo na izhodišče naravnega čudeža. Peščene piramide, ki sta jih oblikovala veter, voda – mama Narava je kle pač vedla kaj dela. Al pa tud ne.

Najprej si v hladu gozdov in travnikov privoščimo malico. Nato se podamo na krožno turo. Najprej dol, da gremo potem lahko gor.

Vmes se čudimo čudežu.

Na skoraj najvišji točki spet posedimo na mehki travi. Lepo nam je. Do vasice z izjemni razgledom na piramide, jezero in otok, nato pa spet v prijazen lokalček.

Kako so nas popedenali! K kralje pa kraljice. Soglasni smo, da nam prav nič ne manjka. In da nimamo ničesar toliko preveč, da bi zaradi tega jamrali. Saj se zavedamo, da največkrat jamramo od preveč, ane?

Trgovina, hotel, znani večerni obredi. Nažrti, zadovoljni se odpravimo v mižule. Spi vsak kakor se odloči. Mirna vest da prijetno spanje 😊 

Četrto jutro, spet sonce. Tokrat nas čaka klopca velikanka, do nje pa debeli dve uri sopihanja v breg. Mamo mi to! Prevoz na drugo stran jezera, cesta tam je mestoma zelo adrenalinska, a izjemno slikovita. Jamesbondovska ji rečeva. Klanec torej, vmes razgledi, predihavanje, pogovor.

Do še ene čudovite vasice, ki so jo postavili v strma pobočja. Res je lepo tukaj. Na razgledno teraso, do ogromne cerkve. Vročeeeeeee

In, kar si kdo zasluži, na dvorišču, v senčki, lokal z osvežilno pijačo. Uf je pasalo! K ata na mamo!

Posedimo in se imamo tako dobro, da smo sami sebi fouš. Še čisto malo v klanec, nato nebeško razgledno prečenje in nad klopco smo. Razveselimo se klopce, razveselimo se razgleda.

Pomečemo se po travi, nekateri splezajo na klop. Pojemo kar imamo v nahrbtnikih. Preden se odpravimo naprej, skupinska fotka in otroško navdušenje. Še znamo, še.

Krožno do kombijev in v Lovere. Slavna angleška pisateljica Lady Mary ga je opisala kot "najbolj romantičen kraj, kar jih je kdaj videla v življenju". Ja, poj mormo pa tud mi tja!

Vzamemo se čas za ogled oziroma karkoližekomupaše.

Še! Še! Adrenalinska vožnja in želja, da najini sopotniki doživijo še en čudovit kotiček ob tem čudovitem jezeru. Tam, kjer se jezero izteka v reko Oglio, so uredili čudovit park močvirskih cipres.

Zabremzava, parkirava, pokaževa. Naj se lepo zaključi najlepše. Dan se je prevesil v drugo polovico, treking pa v ciljno ravnino. Prijetno utrujeni, polni lepih spominov, se posedemo vsak na svoje mesto v kombiju. Mi2 poprimeva vsaka za svoj volan in si rečeva – previdno, pazljivo, z občutkom. Enako kot tudi vodiva in organizirava.

Da je vsak korak premišljen, da je vsak trenutek lep. Z odločitvijo, da to delava za vas in zaradi vas. Hvaležni za nasmehe, za besede, ki nama jih napišete, ko se vrnemo. Za vse skupinske fotke, skupne trenutke. Mah, kako je tole lepo delat!

Ej, družba, jaz bom še, mi2 bova še. Če ne sem, kam drugam. Samo, da gremo in da se imamo fajn. Njade?