Altopiano di Asiago s krpljami

Program, ki ga že šesto sezono ponudiva v preverjanje in uživanje širnemu svetu (ne, ne – nisva svetovno znani, brez skrbi), poskušava osvežiti s čim novim in opuščanjem katerega od starih. Največ težav nama vsako sezono prinese odločitev česa v programu ne bo več. To je vedno loterija. Četudi se kateri od trekingov kakšno sezono ne napolni, se lahko že naslednjo zgodi velik preobrat. Da ne bi na najine »izvenprogramske« čisto pozabili, sva jih objavili na zavihku »a la cart«. Tako lahko preveriva, če se kljub vsemu pojavlja interes. Ane, da sva praktični?

Z novostmi vsako leto osvežujeva program in pokazalo se je, da imava nos pri izbiri. Prav vsaka, ki jo objaviva, je razprodana. Letos je prvi med novimi prav tale, o katerem bom danes pisala. Krpljanje po planoti Asiago.

Kako je našel mesto v programu? Ker je tam pač lepo, drugače, nepoznano, prijazno, okusno,… če poenostavim, ker zajema vse tisto, kar spada h karakterju najine ponudbe.

Altopiano di Asiago je še eno od neponovljivih doživetij. Postavljeno v Vičentinske predalpe, južno od mogočnih sten Dolomitov.

Razgledi segajo na (včasih) najin Lagorai, Pale di San Martino, Brento. Na jugu pa nižina Vicenze. Področje se imenuje tudi Sette Comuni, sedem občin, ki so se povezale in skupaj pišejo zgodbo o uspehu. Ponujajo prenočišča, prvovrstne sire (Asiago d.o.p) in ostale mlečne izdelke (njihova ricotta je orgazmično dobra), gin Kranebet,…

Sem nanizala dovolj argumentov, da vas prepričam, da je okolica vredna obiska? Sicer se je tukaj odvijala tudi vojna in okoliš je posejan z ostanki nečedne preteklosti.

Preden sva odpeljali prvo, polno skupino, sva se tam potikali 2x po kar nekaj dni. Vedno prešnofava celotno okolico, v program pa umestiva najlepše, kar pač lahko. Zima ima svoje zakonitosti in program, ki na krpljanje vabi začetnike, mora biti tehnično temu primeren. Z nama pač ni futranja ega in osvajanja trofej. Razen, če je vaša trofeja mir, lepi razgledi, neznana okolica in (največkrat) odlična družba in hrana. Potem »kamot« rečete, da ste zadeli na lotu.

Nastanitev za najino skupinico sva našli kar na planoti sami. Planinska koča Laresei, kar pomeni macesen. Podd istoimenskim vrhom in z lastniki, ki so nam ponudili toplino doma, lokalno hrano in vsako jutro prijazen nasmeh.

Kako zelo so nas razvajali! Bi še, ane družba? V nedeljo nam kar ni bilo za domov. Piko na i je vsem trem dnem dodala bogata, sveža snežna odeja in veliko ur sončne kopeli.

Približno štiri ure vožnje oddaljen Asiago, dva kombija, z nama pa tokrat: Maja, Kristina, Mirjam, Gabi, Sanda, tri Mojce, Alenka, Martina in Peter, Franci, Smiljana, Jasna, Slavko in Stanka.

Raznolika in radoživa družba, ki je napovedovala skupno doživetje.

Planota ni preveč visoka, povprečna višina je okrog 1100 metrov, kar prinaša večji riziko za predvidevanje snežne odeje. Po vseh sezonah krpljanja lahko zatrdim, da me ima nekdo tam zgoraj rad. Prav nikoli se nama še ni zgodilo, da ne bi bilo snega. Tudi tukaj nam ga je nametalo dan pred prihodom. In to koliko! Več kot pol metra frišnega. Odlično za skupino, zame pa gaženje »do jajc«. Če se vprašam kaj sopotnikom vsakič znova iz srca zaželim, je točno to, kar smo tam imeli. Svež sneg in sonce. Božansko.

Vožnja poteka v sproščenem vzdušju. Z večino se poznamo, novinca se hitro skonektata s povratniki in videti je, da nam ne bo hudega. Po dobrih dveh urah vožnje postanek. Kufe, wc, prvi stiski rok, stavki povezovanja in sproščenega klepeta. Vsak si želi imeti fajn. Res je, da včasih vsak malo po svoje, ampak 😊Važn, da je fajn.

Ritke napokamo nazaj na sedeže, bela kombija odbrzita do izhodišča za prvo krpljarsko turo. Ko se iz ravnine Vicenze vzpenjamo na prvi prelaz, je videti, da bomo nabirali trobentice in regrat. Pošalim se in vprašam, če imajo vrečke in nože s sabo. V trenutku, ko se odpre pogled na Altopiano di Asiago pa nam zastane dih. Mehko, pobeljeno, zalito. Uau! Skozi Asiago in spet se peljemo gor. Ovinkasta cesta, kakršne pač največkrat pripeljejo pod vznožje najlepših tur. Snega ob cesti je skoraj do strehe kombija. Parkiramo na manjšem parkirišču.

Sonce in belina slepita, smeh se pripelje na obraze, dobra volja skoraj kriči. Okrepčamo se z nekaj dobrotami iz nahrbtnika, dogovorimo o načinu funkcioniranja, namestimo krplje na tačke in se podamo v doživetje. Koliko snega! KOLIKO SNEGA!

Kratek, začetni del poti je steptan. Odlično za prve občutke. Kar nekaj sopotnikov krplja prvič. Po nekaj minutah povabilo, da razdevičimo področje. Nihče ni tukaj hodil pred nami, za nami marsikdo. Zakorakam v sneg, skoraj zaplavam.

Nor občutek, ko utreš pot. Sebi, tistim, ki sledijo. Previdno, z vso odgovornostjo. Nekaj časa po ravnem, nato zagrizemo v breg. Počasi režem okljuke, v misli se mi pripelje izraz »tabula rasa«. Je.

Porisali smo ga čisto po svoje in zase. V gozd, iščem prijazne prehode stopinjo višje. Malce bolj strmo je in prav je, da uživamo v vsakem koraku. Ob prihodu na odprt, neporaščen, širok greben, onemimo.

Mehkoba okolice poskrbi, da smo nekaj lepih trenutkov samo tam. In si poskušamo vse to zapomniti. Nastajajo fotografije, stavki presežkov pridejo iz naših ust. Kako NORO lepo.

Spet režem našo pot po belini snega.

Do bajt, ki poleti gostijo kravice in ostale čudne dvonožne večživke. Postojimo. Vzamemo si nekaj časa za sončenje, hidracijo in hrano.

Pa seveda fotografiranje, vriskanje, uživanje. Odpravimo se naprej. Cilj je pot, na poti pa je tudi vrh. Postojimo in si vzamemo čas za razglede, pod njim pa se spet okrepčamo.

Malce se prebudi veter, le toliko, da si lahko pokažemo kako vrhunsko opremo nosijo naši nahrbtniki. Še naprej, do spomenika vojne, v gozd.

Če je prej sonce že malo ojužilo sneg, je v gozdu prvovrsten pršič. S krpljami skoraj lebdimo, ko se spuščamo malo nižje. Vlečem po svoje. Gor, dol, gor in spet dol.

Pod nami se prikaže turistično oblegana točka. Do sem nismo srečali praktično nikogar. Snega je veliko, noge so mogoče že malo utrujene. Moje so se kar namatrale, da so sopotnikom utrle prijaznejšo pot.

https://video.wixstatic.com/video/8afa0d_95b4f041e4474bf791f8f0efed0e576b/1080p/mp4/file.mp4

Pri koči si privoščimo osvežitev. Kar pač komu paše.

Čaka nas še velik del poti. Spodaj, pod grebenom, kjer tisti dan še ni hodil nihče. Zame to spet pomeni vloga ratraka. Sem rekla, da to zimo sem se pri urejanju špur tako izkazala, da bi mi lahko DARS dal častno mesto v zimski službi.

Zakorakam torej spet v celca. Uživancija na kubik. To je to! To je tisto pravo krpljanje. Vleč Gerečnca, vleč.

Spet gor, nato dol in v prečenje. Globoko se udirajo krplje. Ko zagledamo beli strehi kombijev, smo veseli kot radio. Kadar je toliko snega, je krpljanje malce bolj naporno in veselje, ko s turo zaključimo nekoliko večje.

Preobujemo se in odpeljemo v dolino. Trgovina, da nakupimo dobrote za naslednja dva dneva, nato pa še transfer do Rifugia Larici. Neponovljivega.

Marco nas pričaka z nasmehom. Povabi nas v čudovite, čiste, dišeče sobe. Kočo imamo čisto zase, kajti ima samo 19 ležišč, nas pa je 18. Razkošje. Prav čutim navdušenje sopotnikov, ko pregledajo sobice, kopalnice in jedilnico s kaminom, ki nas razvaja s toploto. Do večerje se popedenamo, še malo odžejamo in pred njo vsi »na broju« pridno sedimo za veliko, skupinsko mizo. Fanta, ki nas strežeta sta uigrana. Hrana, ki jo nosita sveža, domača, okusna. Če bi bli mucki, bi predli. Tako pa le zadovoljno mlaskamo in pospravimo vase vse, kar nam ponudijo. No, zaradi velikosti obroka se nam pri sladici malce zatakne. A! Dvakrat rignemo in naredimo prostor še za to. Če dobr hodmo, tud dobr jemo!

Dogovor za naslednji dan in precej hitro jo pomaknemo v mižule. Dan je bil dolg in poln.

Zajtrk, sonce, smeh, sreča. V dan zakorakamo s krpljami na nogah. Kar od koče.

Snega ogromno, krpljanje vrhunsko. Nekaj spusta, malo po utrjeni poti, v celca, mimo smučišča in v MIR.

Spet smo sami. V tišini, v snegu, na soncu. Z božanskimi razgledi, z nadstandardno družbo.

https://video.wixstatic.com/video/8afa0d_e7daf1f8208d423f8590aca37e2a1026/1080p/mp4/file.mp4

Vodim, ustavljam, diham, vriskam, uživam. Na trenutke vsi utihnemo, vpijamo lepote. Vmes smo razigrani, kepamo se, »mavžamo«, uživamo že pozabljene zimske radosti. Višino pridobivamo postopoma, spet v okljukih.

Tako je manj naporno.

Spet do bajte, kjer se posedemo na leseno ograjo. Grizljamo okrepčila in na lička nanašamo novo barvo. Pa ne s čopičem, kar sonce nam jo podarja. Gremo naprej! PIČMO!

Prečenje in spust do novega, poleti pastirskega naselja. Nekaj več ljudi je tam. A nas ne moti. Gor in v levo. Želim vam pokazati čudovito, sneženo dolino. Zakorakamo vanjo.

Dihjemajoča je. Odvijem levo. V breg, ki bo samo naš. Spet režemo svojo pot.

Z občutkom, za občutke. Na razgledni višini, tik pod gozdom, se posedemo. Snega je ogromno, zato si vsak utrdi svoj prostor za hranjenje.

Predajamo se sreči. Nikamor se nam ne mudi. Božansko lepo je.

Spust kot se s krpljami spodobi.

Raztumbamo celotno pobočje. Vriskamo, vriskamo.

https://video.wixstatic.com/video/8afa0d_4b80b3f0b0834120ba6dc1401082af32/1080p/mp4/file.mp4

Delno krožno dol, nato spet gor. Pokazala vam bom še nekaj. Razgled na dolino, razgled na Dolomite, pogled na nevarnost, ki jo zima prinaša.

Prisopihamo na rob. Pofotkamo in spet na čaka uživaški spust po celcu.

Do koče Larici še dobre pol urce, tam pa nas na sončni terasi čakajo ležalniki, opojni napitki in čas za chill. Prav nihče se ni pritoževal ob vseh teh razvajanjih.

Do večerje se malce podružimo, precej shidriramo, odlično povežemo. Zvečer nam fanta na mizo prineseta pojedino, ki pritiče najmanj ohceti. Pa sej sta prtegnjena! Kdo bo vse to pojedel? Ha ha

Nažremo se, odlično meso z žara, ki ga je bilo odločno preveč, pa spravimo v posodice to go. Bomo imeli pa jutri piknik!

Obljubim, da bom nesla, če bodo le potem vsi jedli. S smehom zabeljena večerja in čas za počitek.

V nedeljo coknpoke naložimo v kombija in prepeljemo se na tretje izhodišče po tretji ovinkasti, gorski cesti. Tam nas čaka prava pomlad. A le po temperaturah. Snega je veliko, ker pa je nekje steptan, drugje pa južen, odločim, da se na dva tisoč metrov visoko Monte Vereno povzpnemo brez krpelj. Odločitev je bila pravilna.

Dve uri se, korak za korakom, vzpenjamo na razgleden vrh, ki ima velik pomen tudi v zgodovini. Vmes nas greje sonce in spremljajo razgledi. Vidi se greben, ki smo ga prehodili prvi dan, vidi se celotno področje Asiaga, z vrha pa planota, kjer smo bili nastanjeni.

Zakrožimo celoto. S koraki in pogledi. Pod vrhom spet gostoljubna koča, ki ima pregrešno dobro hrano. Privoščimo si visokogorsko kosilo, v dolino pa se, kot gospoda, odpeljemo s šest sedežnico.

Nihče se ni pritoževal. Tretji dan zaključen v gosposkem slogu. Nič manj od tega si niti ne zaslužimo.

V dolino, kjer sva z Jeleno našli prodajalno z lokalnimi proizvodi. Nakup zase in za vse, ki jih radi obdarimo. Zadovoljni, porjaveli, malce utrujeni in polni novih vtisov se posedemo vsak na svoj prostor v kombiju. Pot domov mine hitro. Tako kot so hitro minili trije dnevi »prvopristopnikov« krpljanja na planoti Asiago. Bili so navdušeni in nama tako sporočili, da sva našli nekaj, kar morava nujno ponuditi tudi naslednjim interesentom. In bova! Je že objavljeno na spletu za sezono 2027.

Tko se to dela!