Bele gore, marmornate gore, gore, ki navdušujejo in gore, kjer je bilo življenje trdo, kot je trda kamnina, ki jo s krvavimi žulji jemljejo iz osrčja Apuanskih Alp. Alpe so, v nasprotju z nežnimi pobočji toskanskih Apeninov, visoke. Ponujajo veličastne panorame in osupljive razglede. Kamnolomi marmorja pa se z vrhov kažejo kot fatamorgana.
Najkvalitetnejši marmor »spravljajo« z gora že stoletja in postopku transporta se reče lizzatura, nadelane poti pa so lizze. Eno najlepše ohranjenih sva z Jeleno našli in jo z veseljem pokazali tudi najinim sopotnikom.
Kdo je tokrat »švical« z nama? Zdenka, Bojan, Tanita, Smiljana, Zdravko, Maja, Gabi, Darja in Andrej, Irena, Ksenija, Kristina, Majda, Irena, Nevenka in Katja. Dva polna kombija, torej. Kot sva se že malo razvadili.
Do izhodišča prve ture je debelih 6 ur vožnje, kajti peljemo se na drugo stran škornja, ob Tirensko morje. Spet je vzdušje zelo prijetno in vožnja mine hitro. Tako ali tako pa je skoraj ves čas avtocesta in kombija šibata k snete skire. Vmes seveda kufe, lulanje, rogljičkanje in povezovanje. Nekaj starih, nekaj novih. Vsi v pričakovanju novega, neznanega. Samo mi2 se skrivnostno smehljava ena drugi, kajti ob poznavanju okolice sva prepričani, da bova (spet) pokazali nove UAU kotičke.
Parkirava visoko. Na sedlu, ki je izhodišče za vrh. Vrh z največjim križem v Apuanskih Alpah, z razgledom v bele kamnolome in Tirensko morje daleč pod nogami. Prej seveda industrijska Carrara in turistična Massa. Lepo? Kje paaaa – brezvezeeeee.
Uvodni nagovor, pozdrav in zaprosilo, da se držimo pravil. Velja? Pa da vidmo 😊 Zakorakam v nedrje Aupanskih Alp in s sabo vzamem 17 dušic, željnih lepega. Počasi gremo, da lahko ob prvih občudujočih vzdihih dejansko začutimo drugačnost, ki nas obdaja.
Toplo je, zato vzpon vzamemo »po pamet«. Zavijem na rob. Vrhovi so v meglicah, a pogled daje slutiti nesluteno. Po grebenu, na sedelce, mimo ostalin vojne vihre, ki je divjala tudi v teh koncih.
Vzpon na vrh je zelo strm in malce zahtevnejši. A opravimo ga z odliko.
Malica z razgledom je ocufana fraza, a je. Polni me navdušenje sopotnikov. Tisti nasmehi, iskrice v očeh. Uživate vi, uživam jaz. Užgem ene tri knapovske pa ene štir za povrh. Smeh odmeva in vtisi se spreminjajo v prve spomine.
Počasi sestopimo in krožno priklepetamo do kombijev. Trgovina, hotel. Prijazen, topel, udoben. Sobe, tuširanje, večerja. Lokalno, morsko, odlično. Poližemo prste in skoraj poližemo krožnike. SPET dobro jemo. Navodila za naslednji, kraljevski, dan. Vremenska napoved je sicer malo cagava, a mi nismo. Sreča spremlja hrabre, če se le odločitev sprejema z vso odgovornostjo.
Jutranja »požrtija« z zajtrkom ni da ni, hop v kombija in že drvimo po ozkih, strmih, ovinkastih cestah v notranjost Apuanskih Alp. Ceste so tako ozke, da sopotnikom mestoma vzame sapo. Pa kje vi2 to najdeta? Pa kako upata tukaj vozt?? Na odseku, kjer je cesta FEJST v klanc pa še FEJST ozka, je seveda parkiran en mejčken avtek. Tak, kot jih najdemo v teh vasicah in na način, kot se pač tukaj parkira. Kjerkoli in kadarkoli. Le kdo od domačinov bi pričakoval, da (za Italijane) navsezgodaj zjutraj tam mimo prideta dve babi, vsaka s svojim kombijem? Pa sva. In še sami nisva 😊 Zakačimo se torej sred ceste, v klancu, 100 metrov pred velikim parkiriščem. Hupam – nič. Mimo prileze en zaspan dedec, kaj si misli, ne upam ugibati. Irena, ki odlično govori italijansko, se loti zvonjenja po bajtah in iskanja »grešnika«, ki nam preprečuje dogodivščino. Kar nekaj truda je vložila, da je prebudila najprej celo vas, nato pa najbolj okajenega domačina, čigar avto je bilo potrebno premakniti nekaj metrov navzdol. Ampak ga je! Primaje se, umakne avto in traraaaa, mi gremo lahko hodit.
Via Vandeli so poimenovali pot, ki poteka po odlično ohranjeni lizzi in pripelje tudi na goro Tamburo. Vrh ni bil naš cilj. Kdor ne ve, ve zdaj – v najinem programu je cilj pot, pa to, da se mamo fajn.
Tisoč metrov v zrak je pred nami in z vsakim korakom smo bolj prepričani, da jih več kot zmoremo. Razgledi so fantastični, družba se razživi. Vmes malo porosi. Ravno toliko, da opravimo dežni obred. Ga poznate? A, da ne? No, ne bom ga razkrivala. Kdor potuje z nama, ve o čem govorim.
Ko pripihamo na travnat plato, nam pogled na ošiljene skalne gmote vzame sapo. Vmes je speljana pot, na koncu poti pa postavljena koča.
Skromna, prijazna. Spominja na ljudi, kakršne imam najraje. Povem, da je potrebno spustiti pričakovanja, ki so vezana na materialni vidik. Ja, precej razvajeni smo, četudi se s tem nočemo identificirati. Kaj hitro nam uide kakšna želja, ki tam zgoraj ne more biti izpolnjena.
Fant in dekle, ki se trudita z nasmehom, nas tako tudi sprejmeta. Z zanosom, toplino in vsem, kar lahko tam gor naredita praktično iz nič. Ob plačilu jima pustim napitnino. Bogato. Ker je dajati tako zelo lepo.
Razgled izpred bajtice in osupljiv. Tam daleč, spodaj, se vidi morje.
Nas pa obdajajo skoraj 2000 metrov visoki vrhovi. Divje, noro. Jelena odpelje najine hodeče kupčke sreče na plato. Nora fotka nastane. Prsežem.
Sestopamo po lizzi in zadnjo uro so noge že malce mehke, utrujene. Srca, glave in duše pa polne lepega. Trgovina, hotel, do zadnjega koščka hrane pomazani talarji in navodila za dan tri.
Vreme je spet viglvagl, zato si rečeva, da iz dneva potegnemo vse, kar se da. In smo! V eni najlepših vasic parkirava. Do tja spet »vratolomna« vožnja. Jelena v nekaj stavkih pove kje smo, kaj bomo in zakaj je vasica ena od »must see«.
Opelerinimo se in zakorakamo v dan. Tiho, kot miške, se premikamo po globokem gozdu. Dež rahlo prši in zdi se, da sanjamo.
Korak za korakom smo višje in mir, ki nas navdaja, je neprecenljiv. Do opuščene vasice, kjer se predajamo nežnim dežnim kapljicam in navdušujemo nad videnim. Skoraj vsi.
Nekateri zmoremo, drugi ne. Ja, vse je v nas. Predvsem pa je v nas odločitev kako gledamo na svet in ljudi okoli sebe. Imam en izraz, ki pove veliko, pa ga kdaj kdo noče slišati. Zaupam? »Samo svinja svinjsko vidi«, rada rečem. Po knapovsko to pomeni, da vsak vidi tisto in tako, kot želi ali zmore.
Grem nazaj. Uživam(o) torej v mehkobi dežnih kapelj. Zavijem na greben. Podam dodatna navodila o previdnosti, načinu hoje,… padejo na plodna tla. Med kapljami se nam pod nogami zasveti vasica, nad njo pa kamnolomi.
Fascinanten pogled od zgoraj. Počasi se premikam proti vrhu, ki je nad potjo. Še nekaj korakov in stopimo v zgornji del kamnoloma. Mavrični smo. Pisani. Kot po oblačilih, tako po karakterjih in reakcijah. Vsak drugačen. Okrog ovinka in pred nami se zasveti 30 metrska marmorna »stena« na njej pa lik Davida, ki ga je narisal brazilski ulični umetnik.
Noro, noro. Pogled v drobovje kamnoloma pretrese. Po eni strani neopisljiva lepota, po drugi strani krut poseg v naravo. V gore, ki bodo počasi izginile.
Ker je teren razmočen, se z Jeleno odločiva za sestop, ki bo varnejši. Kar po makadamski cesti, kjer se furajo vse tiste ogromne mašine, ki delujejo v kamnolomu.
Ja, čisto noter gremo! Mokri smo, umazani, a obrazi kažejo, da kaj tako nenavadnega niso pričakovali. Večina seveda navdušenje, nekateri kaj drugega. Pa smo spet tam, da lahko isti dogodek vzamemo kot darilo ali pa kazen. Kakor se kdo odloči. Da dogodivščina ne bi bila zgolj ena navada dogodivščina, jo v višji prestavo postavijo fantje, ki v kamnolomu služijo vsakodnevni kruh. Z džipi, prašnimi in zgaranimi, kot so njihove roke, nas popeljejo v dolino.
Navdušenja se ne le sliši, čuti se ga. Kaj takšnega!!! Kaj vse smo uspeli doživeti na en čist navaden deževen dan. In smo! Mokri, umazani, srečni. Skoraj vsi 😊
Odločiva, da se gremo v hotel opedenat, nato pa pripeljeva nazaj. Ogled vasice, degustacija lokalnih (njami) dobrot, nekaj prostega časa za nakupe in tik pred večerjo smo nazaj. Če kaj, nam ni dolgčas.
Še četrti dan? Ja, če je v programu, potem naj se zgodi. Botanični vrt, ki naj bi bil na vrsti za ogled, je zaradi vremenske napovedi zaprt. Prou. K*** vas gleda. Gremo pa drugam 😊
Ne bom opisovala. Res ne. Povem le to, da je katera od sopotnic v oči priklicala solze sreče, ganjenosti. Pa naj kar pri tem ostane. Bom shranila vaše občutke tudi zase.
Ker, kljub temu, da kdo tega ne vidi tako, vem, da delava prav in vem, da delava dobro. Dobro za dobre in slabo za tiste druge. Ker,….. samo svinja svinsko vidi 😊
Pred odhodom domov parkirava še ob nedavno postavljeni konstelaciji umetnika Lorenza Quinna. Šest parov sklenjenih rok, ki se dvigajo do štiri metre nad tlemi, simbolizirajo naše (tudi moje) želje. Šest univerzalnih vrednot človeštva, ki so preproste, a večkrat prezahtevne: prijateljstvo, vera, pomoč, ljubezen, upanje in modrost.
Treking je bil v programu prvič in naslednje leto ga bova umestili v jesen. Takrat pa tja peljeva novo skupino, po nove dogodivščine. Komaj čakava!
Commentaires