Krk ni mogel biti lepši

Razvajanje na Krku, v programu Hike & Chill zadnjič v tej podobi. Odločitev sva sprejeli že mnogo prej. Ne vem, če se ni ravno zato te tri dni, ko smo hajkali tam okoli, Krk prikazal v najlepši možni luči. Ker je malce zaslutil, da kolebava med odločitvijo ali sploh še in, če ja – kako. Nerazumljivo? Pojasnjujem.

Vsako sezono prevetriva program, to ste verjetno opazili. Nekatere trekinge odstraniva, druge prestaviva v drug letni čas, tretjim pa ohraniva lokacijo, spremeniva pa vsebino. Pa, seveda, vsako sezono našnofava kaj novega. Temu se reče rast in razvoj, tako tudi preprečiva »štancanje«, še bolj pa to, da se mi2 ne dolgočasiva in prav vsako skupino, kamorkoli že, pospremiva z dobro voljo in entuziazmom. Ker si pač vsaka skupina to zasluži.

Tako je na seznam za najino razmišljanje v tej sezoni prišel tudi treking Razvajanje na Krku. To, da mogoče ponujeno ni več zelo aktualno, je nakazala majhnost skupine. Bil je eden redkih, ki ni bil čisto poln. Pa (prosim prosim, prosim) ne berite tega kot da je na tem kaj slabega. Manjša kot je skupina, bolj pristno je doživetje. In ta, letošnja, je z nama zaužila prav vsak trenutek tridnevnega pohajkovanja. Kar vprašajte jih, bodo povedali enako.

En avto in en kombi sta na svoje sedeže posedla: Jano, Dalilo, Davida, Tončko in Maksa, Nives in Boruta, Valentina in Mojco. Odločili so se, da se prepustijo razvajanju in dobili (po)polnost.

Vreme ni obetalo, natančneje – aplikacije so spet skoraj vsem kazale neke bedne kapljice, ki pomenijo, da moramo v nahrbtnike in kovčke nujno dodati vsaj 2 pelerini, dežne hlače, večji in manjši dežnik pa kup rezervnih oblačil, če bomo kljub vsem proti dežnim pripomočkom vseeno mokri. Ne manjka tudi rezervnih čevljev in izgovorov kako, da ostanemo v hotelu, če bo preveč deževalo. Skupinica je pred nama vse to do zadnjega dne uspešno prikrivala, zadnji dan pa je v sončnem vremenu prostodušno priznala, kaj vse se skriva v njihovih kovčkih in nahrbtnikih.

Gremo torej od začetka, ker samo tam se vsaka zgodba začne. Kranj, Ljubljana, Postojna. Kavica na Vratih Jadrana, kjer pokukamo na morje, Krk, Učko in pomencamo zadnje zaspančke iz oči. Vzdušje je kar takoj sproščeno. Z večino se že poznamo, prvič pridruženi pridejo z odlično energijo. Stiski rok in želja vseh, da se imamo fajn. Nad Reko, čez Krški most in čisto na drug konec otoka. Nad Baško se zaustavita najini vozili in objame nas topel val in sonce. Nasmehi na obrazih se razlezejo do ušes. Pozdrav, kratek opis nameravane poti, lulanje in hranjenje, nato pa horuk. Gremo? Pejmo, pejmo.

Zakorakamo na kolovoz, ki se kmalu spremeni v stezo. Že prej ujamemo razgled na Baško in Otok Prvič. Nagledali se bomo teh lepot. Zavijem na razglednik Zakam, ki ga krasi ogromen križ, baha pa se s čudovitim pogledom na marsikaj 😊.

Navdušenje. Postojimo, hvaležno vdihavamo morski zrak in si poskušamo zapomniti vse te čudovite razglede.

Odpravimo se naprej. Nadaljevanje poti je strmejše, spominja na visokogorje. Čudovito je.

Pot nas pripelje na Mesečev plato, kjer nas pozdravi domačin – veter. Prav ta nagajiv fant je poskrbel za to, da nam nad glavo namesto dežnih oblakov sije sonce. Malce se ustavimo, nasmehnemo in pičimo dalje.

Po poti, ki je del Camina Krk, nato vzpon na razgleden Hlam. Veter postane del skupine, skupina pa se pred njim umakne za »gromovačo«. Posedimo, najemo se lepo v miru, nato pa na vrhu uštimamo prvo skupinsko fotko. Lepi smo, srečni, veseli in hvaležni.

Spust, prečenje in stopimo v zavetje dišečega borovega gozda. Tam ujamemo mulatjero, a jo hitro zapustimo. Kjer ni vetra, je zelo toplo. Nekaj minut vijuganja med drevesi in spet smo na razgledniku. Stražica se mu reče. Marsikaj nam pokaže.

Same lepe stvari. Do cerkve Sv. Ivana vodi udobna mulatjera. Mestoma se pogledu ustavijo na Baško. Tak, ptičji pogled je tole.  

Fotkanje, sproščen pogovor, druženje. Pri vozilih se upedenamo, nato pa prepeljemo do parkirišča čisto ob morju. Večina lokalov je zaprtih, mi2 k sreči poznava kotičke, ki nam tudi v tem letnem času ponudijo prijaznost in kak opojni napitek. Urca za kufetkanje s pogledom na morje, ali pa samo sprehod ob obali. No, iskreno, čas je za oboje.

Trgovina, hotel, sobe in dogovor o tajmingu za večerjo. Do restavracije v marini Punat se sprehodimo. Dišeči, uštimani, in LAČNI! Ambient je vrhunski, hrana tudi. Vidi se, da so tukaj navajeni pedenati same petične goste. Servis z veseljem sprejmemo in počutimo se božansko.

Po odlični večerji se sprehodimo nazaj v hotel in čeprav bi si lahko privoščili razvajanje v wellnesu, popadamo v postelje in sladko zaspimo. Dan je bil dolg, poln, aktiven in navdušujoč. Prijetna utrujenost nas pač odpelje pod odejo. Kaj? Probite še vi pa bote vidl, da tale hajk ni kr tko!

Pred spanjem dogovor o »jutri«, ki se začne s obilnim zajtrkom in ne preveč zgodnjem odhodu. Večer prej z Jeleno stikava glavi in načrtujeva kako bi ponudili več. Vreme obeta, skupina se dobro premika in prav je, da dobijo dozo lepega. Ja! Šli bomo v najlepšo luko na otoku Krku, v Velo Luko.

Pa ni to tista, ki jo Oliver opeva v svojih komadih, druga je. Je pa tudi ta tako lepa, da bi si zaslužila kak romantičen zapis kjerkoli že. Prepeljemo se do parkirišča pri kampu Bunculuka, tam obujemo »patike« in si oprtamo nahrbtnike, ki nosijo (ne)potrebščine za celodnevno pohajkovanje. Pot ob razčlenjeni obali, kjer ležijo najlepše in najbolj osamljene plaže, navdušuje.

Mestoma je zahtevnejša, skalnata in ponekod je potrebno z roko poprijeti za skalo. Z Jeleno paziva najine sopotnike, opozarjava ali pa kar stojiva ob njih, da se ja ne bi komu kaj zgodilo.

Prišli smo se imeti fajn in vse bova naredili, da tako tudi bo. Na eni od plaž se usedemo, poslušamo šum morja in v prijetni tišini žulimo vsak svojo hrano. Nasmehi, nič pritoževanja, eno samo uživanje. Toplo je in srečni smo. Nadaljujemo do Vele Luke, kjer spet malce posedimo.

Dan je lep in vsak trenutek bomo poskusili zapisati v knjigo spominov. Od tu nas čaka vzpon, ki od daleč izgleda GROZEN.

Pomirim in povem, da ni tako. Čez čas, ko se obrnem nazaj, da ponovno preskeniram obraze sopotnikov ugotovim, da mi že verjamejo, da ni tako težko, kot je kazalo od daleč. Sproščen klepet nas pospremi do najvišje točke, celo vrha, ker se dodobra nadihamo. Nekaj po ravnem, nato parkrat gor in dol.

Navdušujoči razgledi, navdušujoča skupina. Do kampa nas čaka ura hoje, lahko tudi malo več. Kar nekaj ur tacanja je že za nami.

Prijetnega, razglednega, a vsak korak prispeva tudi k utrujenosti. Hkrati pa nas dela zadovoljne. Zakrožimo do kampa in še malo do prevoznih sredstev. Ostalo nam je še nekaj malega svetlega dela dneva, zato se zapeljemo v Vrbnik. Vreden je ogleda, prijazna gostilnica pa nam bo ponudila osvežitev. V mraku zapustimo čudovito vasico, se prepeljemo do hotela, popedenamo in spet LAČNI odpravimo v marino na večerjo. Vrhunsko. Več ne bom.

Dogovor o nedeljskem pohodu in vsak po svoje zaključimo dan. Dan kot iz sanj. Nedelja naj bi bila FUL deževna. Me prav zanima kaj vse se je skrivalo v nahrbtnikih z nama hodečih 😊

Zapeljeva v Baško, a tokrat na čisto drug konec. Parkirava čisto ob plaži, izstopimo in toplo sonce nas oslepi. Izbrali sva pot, ki jo je mogoče poljubno podaljševati ali pač skrajšati, če bi nam nekdo od tam zgoraj kljub vsemu namenil kakšno brezplačno prhanje. Nekaj informacij in zagrizemo v dan.

Pot preči visoko nad strmimi pečinami razčlenjene obale. Nezahtevna je. Kasneje se postavi v klanec in okolica začne spominjati na pravo visokogorje.

Opazujem obraze, vidim navdušenje. Spet se oglasi veter. Kar močan je. Malce se ustavimo, povzpnemo na Bag.

Kaj hitro ga zapustimo, kajti veter nas poskuša spraviti v ležeče položaje. Ohranimo trdno držo in se mu ne damo. Od vznožja vrha se pot usmeri proti Stari Baški.

Med odlično ohranjene mrgarje. Gor in dol. Noro lepo. Osamljeno, razgledno, mirno, navdušujoče. Na stičišču poti postojim. Odžejamo se. Pred nami črno nebo, nad nami modrina in toplo sonce.

Zavedamo se, da smo srečkoti. In smo. Pot se vzpne, malo pod najvišjo točko si privoščimo daljši počitek in malico. Še nekaj vzpona in počasi začnem zavijati nazaj, v smeri našega izhodišča. Širok greben, ki odkriva najlepše razglede na Baško. Počutimo se kot beloglavi jastrebi, ki tukaj tako radi preletavajo vrhove in so nam prvi dan pripravili pravo predstavo.

Ja, zdaj vemo zakaj. Teh razgledov pač drugje ni. Počasi se spuščamo, zavijemo še na Ljubimer. Vrh z mnogimi možici in sanjskimi razgledi.

Vreme? Kaj naj rečem? SONCE. Sestop je šodrast. Premikamo se previdno in počasi. Ker je samo tako prav.

Pri kombiju si zaploskamo. Tako, iskreno. Navdušeni, da smo imeli tri tako čudovite dneve. Nad pričakovanji.

A me bi bili mi2, če ne bi ponudili dodatka. Barba Toni nas čaka s svojim katamaranom, da nas zapelje na odprto morje. Zabavno, okusno in očarljivo vožnjo smo si privoščili. Okusi morja in enak vonj. Vonj po morju, vonj po sreči.

Razvajanje na Krku je izpolnilo svoje obete. Krk se nam je prikazal v najlepši možni luči. Ker, kakor rada rečem, smo si to očitno zaslužili. Nama pa je povedal, da je že prav, da naslednje leto sem pripeljeva novo skupino. Poti na trekingu, ki sva ga poimenovali Baška Hike bodo sicer zahtevnejša, a nič manj lepe, kot so bile letošnje. Večere bomo še vedno lahko preživljali v wellnesu, kulinarika pa je dogovorjena v prestižni marini Punat. Mar je lahko še boljše?

Sopotniki, ki so z nama zaključili kopni del pete sezone so naju prepričali in navdahnili. Če bi vi še, bova tudi midve še. Z zanosom, veseljem in željo, da je prav vsak dan, ki ga preživimo skupaj tak, da bo zasedal najlepše strani v naših spominskih knjigah.