Bili smo sonce

Šesta! Šesta!

Ti duš, kako ponosna sem na naju. In na vse vas, ki se vsakič znova postavite v kolono, ko Gerečnca reče: »Js bom hudila spred, Jelena pa zad.« Zadnjič, ko smo žurali ob zaključku pete sezone, sva na približno pošteli koliko človeških duš sva že razveselili, ujezili, razočarali, navdušili, privabili ali odgnali. Ja, vse to sva počeli. Zavedno ali pač ne. Saj veste, karkoli že počneš ali govoriš, nikoli ne moreš delati tako, da bo vsem prav. In samo tako je prav. Una moja: »Saj nisem čokolada, da bi me imeli vsi radi,« kar drži. Pa v današnjih cajtih še čokolade folk več ne mara. Qrc, pol se pa pejt!

Mi2 sva se že ob začetku dogovorili, da bova imeli svojo špuro, približno takšno, ki jo Gerečnca reže na naših krpljanjih. Kdor je bil z nama ve, da vedno orjem ledino (beri – gazm u celca k kreten). Nekako tako sva se namenili tudi ob objavi prvega programa. Drugam in drugače, je bil najin moto. Ostaja, se dopolnjuje, razvija in izpopolnjuje. Vedno je še malo prostora za kakšno izboljšavo.

S krpljami na sončni strani Dachsteina smo načeli najino šesto. Polna skupina, že dolgo je večina najinih skupin polnih. Nekaj pomeni, ane? Želeli smo si lepega, mi2 pa sva si najbolj želeli, da bi najini sopotniki doživeli mogočnost pogorja, mehkobo snega in moč svetlobe, ki jo prinaša sonce.

Prav vsaki skupini privoščiva najboljše in ji poskusiva dati največ. Pač tisto, kar zmoreva, znava in imava. Pristnost okolice vedno podkrepiva z lokalnimi nastanitvami, lokalno hrano in programom, ki poskuša v nekaj dneh pokazati največ. Nič od ponujenega ni naključje. Vsaka stvar je natančno domišljena, skrbno načrtovana in večkrat preverjena.

Pol pa laufa, ti duš!

Začnemo zjutraj, kot začnemo vedno. Tema je še, čeprav ura ni tako zelo zgodnja. Rahlo rosi in vreme je BLJAK. V tri ure oddaljenem Ramsau, ki je naše izhodišče za prvi dan, nas čaka sonce. Pobirava tokrat najprej v Ljubljani, nato v Kranju.

Srečne dušice, najini sončki (kuk s pucukrana, Gerečnca, dej nehi!), se posedejo v dva kombija. Napakirava ritke, gobčke, rokice in nogice pa vse kar je vmes, vključno s krpljami, ruzaki, kufri in torbami. Kombija klecata pod težo vsega in vseh. Sej neeeeeeee, navajena sta, da to delata, tko k mi2.

A kdo, da je bil zravn? Evo: Alenka, Majda in Gorazd, Monika, Marjetka, Ksenija, Nives, Suzana, Mojca in Tine, David, Milena, Martina, Ivo, Mira in Angelina. Narukamo vsi vse v kombi in odbrzimo ven iz tega nagraužnga vremena. Kufe in zajtrk imamo navadno nekje na pol poti. Tudi tokrat je tako. Družba je že glasno razigrana in prve solze smeha nam zalivajo oči. V treh dneh se je to večkrat ponovilo, posnetki, ki so nastajali ob naših dogodivščinah pa mi še danes lepšajo kak turoben dan. Ne do solz, puscal smo se ene parkrat od smeha.

V sončnem jutru, torej, parkirava v Ramsau, pozdraviva, začetnikom razloživa namen in način uporabe krpelj, izkušenim pa samo potrdiva, da znajo. Začnemo skoraj po ravnem. Prvi občutki so pomembni. Sej vete, pruga ne puzabš nkol, čeprou se kasnej izkaže, da je bolš, da ga 😊

Že prvi razgledi navdušijo. Gremo počasi, obraze obračamo k soncu, k svetlobi. Pogledi uhajajo na zasneženo pokrajino in kuliso Schladminških Tur. Navdušujoča je. Vsake toliko se ustavimo, z Jeleno skupinici predava kak podatek ali dva, nato nadaljujemo. Prvi del poti je utrjen, ponekod precej leden.

Čez mostiček in pod planine, ki so jih postavili na sončno stran Dachsteina, pod njegovo mogočno, južno steno. Ustavimo se. Toplo je in teleščka so razgreta. Na čelu se nabirajo kaplje znoja, lička postajajo zdravo rdeča. Komaj sem čakala, da pridemo do ogromnih flank celca. Da zarijemo v tisto svežo, nedotaknjeno belino in na njen pustimo svoje sledi.

Zakorakam v klanec, v cel sneg. Pred nami se odpira pogled na magično pogorje, ki doseže višino skoraj 3000 metrov. Premikam noge, utrjujem gaz.

Počasi, z užitkom, s ponosom in veseljem. Ja, takole, ko mi sledi skupinica navdušenih, si večkrat rečem: »Ej, dobro delaš. Ljudem kažeš lepe stvari, izvabljaš jim nasmeh na obraz in jim pomagaš polniti duše. Z lepim.« In sem srečna. Ker sem, ker zmorem in hočem. Premikamo se, ustavljamo, opazujemo, vpijamo lepoto okolice in slišim vzdihe navdušenja. Skupina srečnih, sončnih sopotnikov.

Privijugamo do odprte koče, bolj planine. Prijazno nas sprejmejo, postrežejo z dobrotami in osvežujočimi napitki. Vzamemo si čas. Toplo sonce nas razvaja, razgledi navdušujejo. Nadaljujemo naprej, še v klanec. Rišemo sledi, pišemo spomine. Pridemo skoraj čisto pod steno. Noro! Noro!

Spust po pršiču, na utrjeno pot in krožno nazaj. Še prej do izjemno fotogenične kapelice, ki ji hrbet čuva stena Dachsteina.

Prištorkljamo nazaj do kombijev. V trgovino, v hotel. Tam nekateri v savno, drugi pa po sobah. Kar komu paše. Pri večerji se razvije živahna debata in prostor napolni smeh. Res je, da se z večino že poznamo, a to ni vedno pogoj za dobro voljo 😊 

Navodila za naslednji dan in v mižule. Saj veste, prvi večer kar hitro zlezemo pod tople odeje in zapremo oči. Prijetna utrujenost in polni želodčki nas zazibajo v prijeten sen. (Ja, ja, sej vem, da vas pol ne spi dobr!!, Jebat ga!, a mi lahk pustite mal umetniške svobode??)

Dan presežkov! Dan, ki bo za vekomajamen ostal v naših spominih. Še ko bomo čist dementni, se bomo smejali ob misli na krpljanje po tem ledeniku. Zihr!

Brm, brm – kombija sta ogreta, da se kaka ritka ne prehladi, šipe so opedenane (no, skor – ane Gorazd?), sopotniki v nizkem štartu, mi2 pa veseli k radio, ker veva kaj nas čaka. No, tko je zmrm vse točn tko, k more bit. Pika, zvezda, amen.

Slabo urco se peljemo. Po plačljivi gorski cesti do parkirišča pri gondoli.

Ta nas nabaše not (prej bi se skor mal tepli, ampak se nismo) in šviiiiist, k šus dvigne na plato, na višino 2600 metrov. Že sama vožnja tja gor je spektakularna. Zasnežena pokrajina, strme stene pogorja, skala, led in sneg. Pa razgledi na vse strani. Tisoče vrhov nas obkroža. Za še lepšo kuliso so med njimi baloni. Neopisljivo lepo.

Dogovorimo se, da si vzamemo dobro uro časa za obisk in ogled turističnih atrakcij, ki jih plato ponuja. Večina je tukaj prvič in prav je, da vidijo in doživijo tudi to. Ob dogovorjeni uri se kasneje dobimo na začetku našega krpljarskega popotovanja po ledeniku Dachstein. No, v bistvu so poimenovani trije. Kar poglejte zemljevid, da vam ne bom vsega povedala.

Najvišji vrh pogorja je pred nami in naš namen je stati tik pod njegovimi silnimi, navpičnimi stenami. Začnemo navzdol, seveda s krpljami na nogah. Hitro zavijem »off road«. Rada grem po svoje in rada izbiram svoje poti.

Rada imam svobodo in krplje na nogah dajejo točno to. Svobodo gibanja po zasneženem gorskem svetu. Sonce nas razvaja, žarki barvajo naša lička. Nekaj časa se premikamo vsak po svoje, pod strmim delom pa skupinico prosim, še se postavi v kolono.

Režem belo strmino, s krpljami na nogah delam gaz. Špuro, rečemo. A ni fajn, če ma vsak svojo? Pobočje je kar strmo, zato previdno, z občutkom delam okljuke. Ni nevarno, brez skrbi. Le ne želim, da se moji sopotniki preveč utrudijo. »Pejmo se met fajn,« rada rečem. Ko skupinica utihne, malo ustavim, da pljuča spet nalovijo manjkajočo sapo, oko pa uzre neopisljive razglede daleč naokoli.

Spet slišim vzdihe navdušenja. Bogata sem! Ko z užitkom premagamo strmino, se do vrha, kamor smo namenjeni, samo še sprehodimo – skoraj po ravnem. Kakšna energija, kakšno navdušenje. Pofotkamo se, vmes fašem ene 3 živčne zlome (haha), ker se nekaterim pač ne da dopovedati, naj se ne sprehajajo preveč po robu. Ampak – temu se reče »part of the job«. Jelena skupinico povabi k sebi in uštimamo eno super fajno, navdušeno fotko, zad pa ta velik Dachstein. Zavriskamo!

https://video.wixstatic.com/video/8afa0d_0c42c95dc6cc4564b2be46869ab86d7d/720p/mp4/file.mp4

Naprej, še naprej – proti soncu, čisto pod vznožje te najvišje gore. Vlečem, vijugam, uživam. In vsi z mano, prepričana sem.

Spustimo se spet vsak po svoje. Ja, najlažje je, če greš po svoji špuri. V življenju je to seveda najtežje, je pa vredno. Še nekaj vzpona in spet smo na vrhu. Vrh, ki so ga postavili nad mogočno steno, ki smo jo občudovali dan prej.

O mojih živčnih zlomih in jih razlogih ne bom 😊 Se mi je pa glas že povrnil, če koga zanima 😊 😊 😊

Odredim hranjenje. Na sončku je spet prijetno toplo, čeprav smo na višini 2700 metrov in več. Spet ena skupinska, nato pa tisto, kar je pri krpljanju verjetno najbolj uživaško.

Sestop po pršiču. Vriskamo, smejimo se, vriskamo. Pejteeeeeeeeee, pejteeeeeeeeee, dejte si duška!!

Do platoja še kratek vzpon, nato na toplo. Osvežimo se s pijačo, okrepčamo z odličnimi juhami in lokalno sladico, ki je tako ogromna, da nasiti najmanj dva. Dobra pač je!

Do gondole in v dolino. Sonce na stenah že pušča tiste čudovite, večerne, barve.

Naša lička pa žarijo od sreče. Trgovina, hotel, hranjenje in druženje. Smeh, ki povezuje. Skupinica si zaželi, da še ne bi šli domov. Da bi naše neopisljivo lepo druženje kar podaljšali. »Mi bi šeeeeeeee,« so rekli.

K sreči imamo še en dan. Pomežikneva ena drugi in si rečeva: »Jih bova tok zmatrali, da bojo fehtal nej jih peljeva domov 😊« A, če nama je uspelo? NI!

Spet ovinkasta gorska cesta. Ledena, čeprav pošodrana. Spretno vrtiva volane, skupinica pa je za vsak zihr čist tih. Verjamem, da je komu malo narastel nivo adrenalina 😊 Parkirava, spet nas pozdravi sonce, tokrat se mu pridruži nekaj vetra. Pa saj je zima, ane?

Nataknemo si naše pripomočke. Vsi so že strokovnjaki in prav nihče več ne potrebuje pomoči. Kaj hitro grem spet v celca.

Gor in gor. Vem, da je tam desno ena klopca, ki ima UAU razgled. Gremo. Po razglede, po fotografije. Malo postojimo, ulovimo kar nam pač kaj pomeni, nato se vrnemo na pot, ki nas pelje proti načrtovanem dvatisočaku. Še enkrat odvijem na razgleden rob.

Ne, ne morem vam povedati kako je bilo lepo. Vriskamo, res vriskamo.

Gazim, s krpljami delam špuro. Snega je ogromno, res ogromno. Nepredelan, pršič. Ven iz gozda in na opuščeno smučišče. Spet vijugamo. Za hrbtom se odpre pogorje Dachsteina, pokaže se tudi najvišji vrh. Mogotec.

Veter hladi ozračje, kjer ga ni. je prijetno toplo. Delček poti proti vrhu je spihan, nekaj poti je celo kopne. Strm skok, nato pa širok greben. Ta nas pripelje do vrha, ki ima ogromen križ.

Veter nas prepriča, da se hitro obrnemo. Pusiji, se hecamo.

Za sestop izberem pot med rušjem. Varnejša je kot tista, po kateri smo šli gor. Sestop postane najbolj zabaven del tridnevnega krpljanja. Hodimo, padamo, vlečemo krplje iz snega, pobiramo eden drugega, od smeha se valjamo po tleh in vsake toliko rečemo, da je to RES najbolj zabaven del.

https://video.wixstatic.com/video/8afa0d_3a277cfa3d5c41acbe8c04ff1315b37f/480p/mp4/file.mp4

Konča se, ko spet stopimo na utrjen del poti. Tam ni vetra, zato si privoščimo malico z razgledom. Ob obujanju spominov pa nam solze smeha zalivajo oči. Prsežem, da b mi dvakrat skor ušlo.

Še uživaško pršičarjenje. Kolk je snega!!! NORO! Vsak po svoje se spuščamo po pršiču. Eni poznavalsko, drugi pa izgledajo kot bi jim sneg polomil noge.

https://video.wixstatic.com/video/8afa0d_75ca356d7d5a4e55977438f972d68d2b/480p/mp4/file.mp4

Na rit, ven, kopljemo, se vlečemo, noge z rokami in roke s palicami. Vsak ima svoj stil. Pa skoraj noben ni prav eleganten. Koliko sproščenosti, otroškega veselja. Priflosamo se do koče, tam si spet vzamemo čas za chill.

Nahranimo se, odžejamo in izmenjamo vse vtise, ki so nastali v treh dneh. Za cel teden jih je.

Še kratek del do kombijev, preoblačenje in hopa – cupa.

Čaka nas še pot domov. Skupinica, prijetno utrujena, vsake toliko malo zaspi. Vmes se z zadnjega sedeža zasliši Davidov: »Ja, jaaaaaaaaa!« in krohot napolni prostor. Fant se je v treh dneh naučil gladko govoriti nemško. Talent, ni kaj 😊

V treh dneh smo se naužili toliko lepega, da verjamem, da nas bo polnilo še nekaj časa. Imeli smo sonce, imeli smo zimo, razglede, nasmehe, prijatelje. Okolica nam je ponudila sonce.

To smo bili tudi mi – bili smo sonce!