Ko se dan dotakne noči

Kar nekaj časa sem si vzela, da sem začela v blog spravljati tole zgodbo. S krpljanjem v Dolomitih sva namreč zaključili peto sezono Hike & Chill. V teh letih sva na lepše prepeljali skoraj 100 skupin in pokazali skoraj 40 različnih destinacij. Kar ok, ane?

Ne bom analizirala najine petletke, tokrat še ne. Bom pa verjetno nekoč na papir spravila vse svoje občutke, skrbi, strahove, veselja in užitke, ki so se pojavljali ob vodenju vseh najinih skupin. Ampak tokrat še ne 😊

V začetku decembra smo se torej odpeljali v belo zimo, v Dolomite.

Prav vsi smo si želeli, da bi s krpljami na nogah zaužili tri lepe sončne in razgledne dneve. Vem, vem. Vsakič si vsi želimo enako. Tokrat je vreme obetalo, narava pa je poskrbela, da je čarobne Dolomite pokrila s snežno odejo. Formula za zadovoljstvo, ni druge.

Zgodaj zjutraj, ko je še noč in mrazzzz, smo v prtljažnika tlačili kufre, ruzake, krplje in raznoraznepotrebščine. Z nama so se odpeljali: Mateja, Helena, Maja in Aljaž, tri Darje, dve Niki, Tadej in Nuša, Pina in Mojca. Pisana druščina, tako po karakterjih kot po letih.

Vožnja v temi in rahlem rosenju ni nenaporna. K sreči sva »ufurani« in se znajdeva v vseh pogojih. Družba dremucka, mi2 vrtiva volane. V Lienzu že znana postojanka, kjer dobimo dobro kavo. Priložnost tudi za prve budne pozdrave in klepet. Gremo družba? Čakajo nas trije dnevi odklopa, če si bomo to le dovolili.

Vožnja naprej, do izhodišča, je v zadnjem delu precej »zanimiva«. Zasnežena, ovinkasta gorska cesta, kjer se veščine manevriranja z volanom kombija pokažejo v vseh svojih razsežnostih.  Na parkirišču požanjeva izraze občudovanja. Mrazzzzz je, kot se za zimo spodobi. In megla, qrc jo gleda. Izkrcamo se, iz kombija pomečemo še vse pare krpelj in pred očmi se nam začne odvijati prvi visokogorski vremenski spektakel. Sonce začne sušiti meglo in ožarjena Croda Rossa iz naših ust privabi prvi WAW. Klik, klik, klik. Ta energija!

Opremimo se, dogovorimo o osnovnih pravilih, obnovimo (ali se naučimo) manevriranja s krpljami in zakorakamo. Čisto malo po zasneženi cesti, odlično za prve občutke. Nato pa se dvignemo višje, v sneženo gaz.

Sonce suši meglice, ki so nas še nedolgo nazaj obdajale. Postaja toplo. Ustavim. Obraze obračamo k soncu, k svetlobi. Slečemo pretopla oblačila, se odžejamo in zadovoljno odpravimo naprej.

Prijetni tereni za krpljanje so to. Majhni nakloni in izjemni razgledi. Vlečem malo po »špuri«, malo po svoje.

Fajn je, ker dobro poznam terene in vem kam in kdaj lahko. Da je varno, da se imamo fajn. Pri ostankih bajte iz časa »Grande guera« si privoščimo nekaj martinčkanja. Pa hrani v nahrbtniku je tudi že dolgčas, zato jo pozobamo. Čaka nas še zadnji del vzpona na zasneženega, razglednega dvatisočaka. Gremo? PUHNMO!

Hitro zavijem v »celca«. Delam okljuke, da je vzpenjanje manj naporno, krpljanje pa prvinsko. Zdi se, da ne bomo prišli na vrh 😊 a želim si, da skupaj stopimo na deviški rob planote, kjer se odpre pogled na Tre Cime. Prvi je še rahlo meglen, potem pa se megla razgrne in nov WAW se privali iz nasmejanih ust.

Kakšna predstava. Stojimo, klikamo, občudujemo. Nadaljevanje je nenaporno, planota ponuja prvovrstne užitke. Stopimo na vrh. Višje od 2000 metrov smo. Čestitam, privoščim.

Čas za krajši počitek, nato pa sestop.

Dol gre hitro. Nekaj po špuri, malo lovimo pršič.

Odlični prvi občutki tudi za sestop.

Spet do ostankov bajte, kjer polovimo ubeglo sapo. Ja, tudi navzdol se lahko zadihaš, preverjeno. Obraze spet nastavljamo toplemu soncu, žejna grla pa odžejamo z napitki iz nahrbtnika. Razgledi? Ni da ni in še več. V spodnjem delu zavijem do zaprte planinske koče, kjer nas razveseli lično okrašena naravna jelka.

Še del poti po zasneženi cesti in pri bajtici smo. Tisti, stalni, ki nam ponudi toplo zavetje, osvežilne napitke in kak »dolce« ali pa »gulažsupe«. Do kombijev, do trgovine v Misurini in do prijaznega hotelčka točno tam. Ob jezeru v Misurini.

Dogovor o uri večerje, sobe in kratek počitek. Dan je bil dolg, a čudovit. Po obilni in okusni večerji se dogovorimo o aktivnostih na sončno soboto.

Po zajtrku gremo najprej na road trip. Z Jeleno se že dan prej dogovoriva, da pokaževa čim več lepega, kar okolica ponuja. Čez prelaz Tre Croci v Cortino in naprej na enega bolj razglednih prelazov v Dolomitih, prelaz Giau.

Od tam se odprejo razgledi na Marmolado, Piz Boe oziroma celotno pogorje Sella, na Odlo špice,… tik nad nami Ra Gusela in še tisoče bleščečih dolomitskih vrhov.

Vzamemo si čas, kajti vsak pogled si točno to tudi zasluži. Koliko hvaležnosti je prihajalo iz pogledov najinih sopotnikov. Ja, to je tisto, kar šteje, točno to.

V takih trenutkih mi v misli vedno prileti tista, meni zelo ljuba, Pavčkova: »Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod prstom skrit zaklad. Sreča je KO SE DELO DOBRO OPRAVI in ko imaš nekoga rad.«

Ko se nasitimo lepega, da spustimo v Cortino. Olimpijsko prizorišče, ko v njem še ni infarktne gneče.

Utrip pač ima. Prestižno – turističen. In vedno ga je doživeti. Sprehod po ulicah, ki se že bahajo s prihajajočimi olimpijskimi igrami in pogled na dame v krznu, ki kar tekmujejo med sabo katera ima bogatejše oblačilo. Ja, vsakega bogati kaj drugega. Mene takšno zagotovo ne.

Po kavici in sprehodu se dobimo ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu. Nihče ne zamuja in hvaležna sem za to. Tako kažemo, da cenimo eden drugega in naš skupen čas. Hvala še tukaj.

Slabo urco vožnje do izhodišča popoldanskega spektakla. Parkiramo, nadenemo si krplje in zakorakamo v belino.

Spet se bomo povzpeli višje od 2000 metrov. Pot je nezahtevna, široka, primerna za popolne začetnike v krpljanju. Malo čez gozd, nato pa nad vršičke smrek. Začnejo se razgledi in svetloba postane tista mehka, popoldanska. Saj jo poznate? Hodimo počasi, v ritmu. Vmes postojimo, se malo odžejamo, predvsem pa družimo, navdušujemo in fotografiramo.

Ja, je kaj videti, je! Do zaprte koče pod Monte Piano pridemo malo preden sonce napove svoj zahod. Krajša pavza in kolonca navdušenih prične z vzpenjanjem na visoko planoto.

Snežena gaz, desno Tre Cime, zadaj Cadini in ostalih tisoče vrhov.

Pa barvna pravljica, ki se nam odvije pred očmi.

Stojimo, lebdimo, vpijamo in se veselimo.

Čutim, ČUTIMO. To lepoto gora, miru in tišine, pa bližine lepega, navdušujočega. Ne, ne da se opisati in ne, če tega ne doživiš, ne veš kako zelo lepo je tam gor. Vsi odtenki barv in z njimi paleta občutkov.

Zastane dih, premaknemo noge in spet lovimo utrinke lepega. Dan, ki se poslavlja in noč, ki prihaja.

Konec in začetek. In tisti trenutki vmes, ko se dan dotakne noči, ko se zlijeta v eno. Dan in noč, svetlo in temno, jin in jang. Vmes pa spektakel dotika, eksplozija barv, razkošje občutkov. Še gremo, še. Ko svetloba nekje ugasne, se prižge na drugi strani. Ulovimo jo. Ja, svetloba.

Ko se vse barve poslovijo, se mirno, tiho, postavimo v kolono.

Brez besed, polni lepega. Zakrožim še malo po planoti, navzdol do koče. Prižgem naglavno lučko, ostalo sledijo v polmraku. Trenutki, ki se zapišejo v večen spomin. Pri koči še nekaj pojemo, poiščemo lučke in počasi začnemo s sestopom v dolino.

Dan je kratek in noč decembra pride kmalu. Luna, ki je bila polna, se sicer ni prikazala, nekaj pa smo jo vseeno uzrli ob jezeru Antorno, kamor sva ob zaključku dneva še zapeljali po zadnje razglede.

Ob šestih smo v hotelu, ob sedmih nam Andrea postreže večerjo. Tako, dobro, posebej za nas. In, predem utonemo v barvite sanje, se še dogovorimo o nedeljskih uživanjih.

Zajtrk, prevoz do jezera Antorno in…. Presenečenje, ki je vredno vsakega evra. Spet tisti nasmehi, ki jih tako rada vidim na obrazih najinih potnikov. In izrazi hvaležnosti. Hvala vam, hvala predvsem vam. Kupim karte za vožnjo z motornimi sanmi. Po pobeljeni gorski cesti, do koče Auronzo, tik pod Tremi Cimami. In želim si, da bi bili pogoji tako varni, da bi se lahko sprehodili do sedla Lavaredo.

In so! Vesela, hvaležna. Krplje si namontiramo na nahrbtnike. Prvi del poti jih ne potrebujemo, za drugega ne vem. Bolje vzeti opremo s seboj, kot kasneje kaj obžalovati. Zakorakamo v nov dan, ki bo, po dveh spektakularnih, prav tak.

Spektakularen. Dan se »dela«, sonce spet topi čudovite oblake, ki dajejo razgledom drugo dimenzijo. Najprej po ravnem, do zaprte koče. Malo se pomartinčkamo, razgledamo. Nato pa vzpon.

Ni prestrm, sneg je v večini utrjen, zato za uporabo krpelj ni razloga. Počasi, obdaja nas čudež narave. Vdihnite to vase, družba! Toliko lepega. Do sedla, kjer Tre Cime pokažejo svoj pravi, turistični, obraz.

Ni kaj, lepe so. Še lepše ta čas, ko smo na sedlu praktično sami. Poleti tukaj pač ni za bit. Spet si vzamemo čas. Za marsikaj. Pred sestopom skupinska fotka, ki pokaže veličino vrhov in majhnost slehernika.

Obožujem takšne prispodobe. Tako veliko povedo. Nazaj, do koče Auronzo. Vmes nastane na stotine fotografij.

Motorne sani nas prepeljejo o Antorna. Tam se nabašemo v kombija in še enkrat ustavimo pred hotelčkom. Prijazni lastniki so nam pustili sobo, da se lahko preoblečemo. Še bolj prijazno so nam pripravili naročeno kosilo, ki smo ga z užitkom pojedli. Še kavica in čaka nas pot domov. Dan se je prevesil v popoldan, naše noge in oči pa postajajo malce utrujene.

Tri polne dneve smo jih »polnili« s samim lepim. Mi2 z Jeleno spet poprimeva volane, najina skupinica pa zadovoljno zasede sedeže v kombiju. Obvezno se ustavimo še v prodajalni z lokalnimi dobrotami, nato pa domov. Tema je in tudi tokrat se je dan srečal z nočjo. Vsak dan se. Le, da so nekatera srečanja lepša, druga malo manj. Enega lepših, če ne najlepšega, smo doživeli skupaj. Družba draga, naj vam leto, ki prihaja, prinese čim več raznobarvnih ljudi, žarečih razgledov in srečanj, ki se bodo vtisnila v najlepši del vaših spominov.

Naju pa že razveseljuje razgled proti sezoni 2026. Fantastična bo. Saj se vidimo, kajne?