Tokrat bom v zapis strnila svoj pogled na še eno novost sezone 2024, na štiridnevni treking, ki sva ga poimenovali Dachstein runde. Hitro je bil poln, čeprav smo se nazadnje tja odpravili brez dveh moških. Kaj čmo, življenje nam včasih prinese limone.
Ideja je spet nastala podobno, kot večina njih. Brskanje po spletu, pogled na ledenik in dogovor, da sredi vročinskega vala sopotnikom pričarava zimo. Nama je šlo? Itak! In to dobr!
Sodelovali so Leonida, Jana, Maja, Zdenka in Boštjan, Duška, Branka, Gabi, Andreja, Tamara, Katja, Olga, Anita in Lidija. Tokrat moram spet kakšno besedo o vremenu. Nujno je. Predvsem zato, ker je bila napoved precej neobetavna, sopotniki pa tako skulirani, da ni bilo prav nobene panike. Verjamem, da je razlog tudi to, da naju prav vsi že poznajo in vedo, da se vedno potrudiva, da je varnost na prvem mestu. In tudi tokrat je bila. In tudi tokrat se deževna napoved ni uresničila. In tudi tokrat smo se imeli neopisljivo lepo.
Kombija parkirava v Ramsau, na parkirišču, kjer zaključimo tridnevno pohajkovanje po pogorju Dachstein. V bistvu se gibamo na južni strani tega mogočnega gorskega masiva, čigar najvišji vrh ima skoraj 3000 metrov. Na izhodišče se zapeljemo z vnaprej naročenimi taksiji. V zatrep doline, kjer sta postavljeni dve čudoviti planšariji. O napovedanih padavinah ne duha, ne sluha. Sije sonce, ptički pojejo in mi se veselimo lepot, ki nas čakajo.
Uvodni pozdrav je kratek in prisrčen. Poznamo se in jasno nam je, kaj je naš cilj – da se mamo fajn. Zakorakam mimo planine, nekaj časa po kolovozu, nato med kravce in na malo bolj strmo potko.
Na levi skale, stene, vrhovi. Na desni cvetoči travniki in mehkoba pokrajine. Raznolikost, ki ji ni para.
Hitro smo na drugi planini in že se vzpenjamo proti sedlu. Lačni? Smo! Jemo? Dejmo. Posedemo se po travniku, zazremo v mogočno južno steno Dachsteina in grizljamo vsak svojo robo iz nahrbtnika.
Tri dni ga nosimo na ramenih. Vsak svojega, s težo, ki si jo je vsak namenil. Kot v življenju. Več, kot si zložimo v nahrbtnik, težje nosimo in težje se premikamo naprej. Ja, včasih je dobro kaj odložiti. Če le zmoremo. Tako v življenju, kot v gorah. Je že res, da nam veliko robe lahko ponuja udobje. Je pa tudi res, da nas ravno udobje na koncu stane marikatere izkušnje. Mah… spet filozofiram. Jelena bi me kregala, če bi zdajle videla kaj pišem (ne me izdat!).
Filozofiranje ni to, kar Gerečnca meče na »papir«. Šolani filozofi to vidijo drugače. In prav je tako. Le da una Gerečnca s Kisuca pač »filozofira« po hostarsko 😊
Med malico, ko najini sopotniki (upam) samo uživajo (imajo za kaj), mi2 spremljava radarsko sliko. Nestanovitno vreme je in zavedava se, da lahko hitro kaj prihrumi okol vogala. Variacij imava več in odločiva se za »dolinsko«. Zakorakam v travnat spust.
Čudovit je. Nad nami stene, na vrhovih se nabirajo megle. Mislim si: »Prav sva se odločili. Tole nam ne uide.«. Spet do cortih planine, kjer si privoščimo krajši odmor. Pa v klance.
Kot, da jih danes nismo že nekaj natacali. Toplo je, skoraj vroče. Pridemo do potočka z bistro, hladno vodo.
»Pol ure!«, naznanim. Nejeverni pogledi iščejo potrditev. A se hecaš, al mamo res cajt noge pa teleščka namočit? Mamo! Namakamo torej vsak svoj kos v hladno tekočino in spet grizljamo robo iz nahrbtnika.
Ne, ne, ne grizemo majc pa gatk pa tko. Grizemo dobrote, ki smo si jih namenili, da lažje premagujemo klance. Hrano, hrano. Malo pred iztekom časa se pojavijo prve kaplje. Nasmejim se. Ni mi treba »ukazati« odhoda, ker smo v hipu vsi ready.
Pa ne samo na nogah. V pelerina, kapah, jaknah, gamašah,… vsa bojna oprema, ki ne prepušča niti kapljice vode, se znajde na tistih teleščkih, ki so se prej namakali točno tam…. V vodi. AMPAK – tista v potoku je ČISTO DRUGAČNA od te, ki nam jo namenijo nebesa. Niste vedl, ane? No, le berte me. Bom š kako ta kšajt stresla z rokava 😊
Opicanmo se, torej in velik del skupine se mi prpopa na hrbet. Ker…. Ko dežuje, pač letimo!
Če je klanc, če je strmo, če je delč. Nas ne zanima! LETIMO! Zavijem v gozd, visoko nad nami zagrmi. Dež prijetno hladi ozračje in narava se umiri.
Rada imam dež. Rada imam tišino. Rada imam marsikaj, a ne vse tisto, kar imajo radi drugi. Roki potisnem globoko v žepa na hlačah in malo podaljšam korak. Bajta je blizu, dež pa nam ne bo storil nič hudega. Kaj hitro smo na dvorišču koče, ki nam ponudi toplo, suho zavetje.
Nasmejani, premočeni, se otresemo vlage, preoblečemo mokre gatke, navesimo vso robo po vrveh in se zadovoljno namestimo okrog miz v jedilnici. Kufe, malo razkužila (dež nam dela uslugo, ker lahko brez slabe vesti pijemo šnaps), kak čaj oziroma čaj z dodatkom. Nasmehi in pozitivna energija napolnijo prostor.
Lastniki koče govorijo v nam poznanem jeziku in med nami se razvije živahna debata. Dobra volja je najbolja, to ve vsak, ki to zmore tudi živeti. Z Jeleno se dogovoriva še o ležiščih in izboru za večerjo. Med tremi glavnimi jedmi, ki sledijo naročeni kaspresknudelzupe, večina izbere vineršnicl. Ja, prav berete. To smo jedli in zraven zadovoljno cmokljali in predli.
Nekako tako smo se tudi po obilni večerji zavlekli v postelje in zaspali. Kot zadovoljni mucki. Prej smo seveda pred bajto lovili čarobne večerne utrinke. Res so bili čarobni. Zahajajoče sonce, meglice, ki so v različnih plasteh prekrivale vrhove in tiste dolge sence, ki naredijo pokrajino neponovljivo.
Zajtrk ob sedmih, odhod ob osmih. Vreme? Za pelerine 😊 Tendenca? Vsako uro boljš 😊
Čaka nas sestop do godole, ki nas odpelje visoko, visoko.
Na ledenik Dachstein, na višino 2700 metrov. Opicanjeni, pisani in z raznoraznimi izrazi na obrazih se izkrcamo na plato.
Pogled na ledenik in megle, ki objemajo vrhove, je noro lep.
Uro časa si vzamemo za kufetkanje in ogled turistične ponudbe tam zgoraj. Z dogovorom, da čakanje podaljšamo, če bo vreme prepozno začelo ubogati.
Spet spremjlava radar in smeji se nama, ker vidiva, da bo za rosenjem in meglenjem posijalo sonce. Mar ni vedno tako? Po dveh urah se – opicanjeni v mavrične prevleke – odpravimo proti bajti, ki nas gosti to noč. Najprej navzdol, kar v sneg. Drajsamo se in spet se nas loteva tisto pristno, radostno vzdušje.
Otroci smo. Odrasli otroci. Zavijem na steptano snežno površino. Levo in desno nas obdaja led. Pravi, moder ledenik. Leden led. Sredi vročinskega vala smo oblečeni v bunde in se kepamo. Razkošje. Sliši se smeh, vzkliki, trenutki navdušenja. Hodim počasi, postojim. Počakam, da se naužijemo vsega, kar nam je dano. Z očmi, z dušo, s fotoaparati.
Tam pa tam kdo zgrmi na tazadnjo, se pobere in drsa naprej. Ne, nič ni nevarnega – le užitek. Ko pridemo na kopno, se počakamo, nato odpeketamo na neskočne kraške pode.
Kamnito morje, bi se jim lahko reklo. Kdor ni videl teh lepot, si ne more predstavljati, kako je lahko kombinacija skale, rož in snega lepa.
Aja, nisem povedala, da nas že greje toplo sonce in se počasi štimamo, da bomo jamral kako je vroče. Obdaja nas neskončnost lepega.
V koloni stopamo z noge na nogo in se imamo DOBR.
Krajši in daljši odmori. Nekaj za hidracijo, nekaj za hranjenje, vse skupaj za druženje. Spet smo postali eno.
Gor, dol, prečenje, gor, dol,…. Z vsakim korakom nov svet, z vsakim korakom nov pogled. Po veliko urah, ko pridemo na izravnavo, kjer se nam pokaže koča, posedim na skali.
Pred nosom imamo vrh. Ponudim ga zaineresiranim. So! Vesela! Žejni in tisti, ki so se nahodili, gredo z Jeleno v bajto.
Željni še enega vzpona pa z mano v breg. Kakor komu paše – a ni to najbolj prav? Tri deklice sopihajo na izjemen razglednik s križem in klopco.
Hitre smo.
Pofotkamo se, setopimo do koče in pozdravijo nas dežne kaplje.
Po sončnem dnevu se pač nebo mora malo zjokati. Pa verjamem, da so to solze sreče.
Tukaj nam večerjo izberejo oskrbniki. Potrudijo se in dajo najboljše, kar imajo. Uganete kaj? Haha – ja vineršnicl ane? Pa jamrimo zrd tega. Kamot! No, večina je zmazala s talarjev ku b ke pogledu. Tisti, ki niso, so svoj konc mesa darovali bogovom (beri – Boštjan je z nasmehom zmazal vse). Pred spanjem obvezno afnanje. Po mojem ga že vsi pričakujejo. Z veliko pridevniki in smislom za igro opisujem dogodivščine s trekingov. Malo še pomagam z rokami, nogami in še s čim. Dve uri se smejimo in solze nam tečejo po obrazu. Mar ni vedno tako? Smeh je naš stalni spremljevalec. In vsakič se družba sprašuje, če bom na naslednjem trekingu v svojem stilu opisovala katero od dogodivščin, ki so ji bili priča. Pridte pa vidte 😊
Spet popadamo v postelje. Eni tiho zdržijo do jutra, drugi nažagajo cel kup drv za prihajajočo zimo. Karkoli se že dogaja, se seveda pove pri zajtrku. Včasih že prej. Kot, da zmorem vplivati tudi na to, kako glasno kdo spi 😊
Zajtrk in odhod spet (upoštevajoč radarsko sliko) prestaviva za pol ure. Sopotniki se že kar opicanijo v neprepustne prevleke. Režim se. Na glas. Ej, saj danes pa ne dežujeeee. Preventiva, so rekli. Pisano – nasmejani se pofotkamo in zakorakamo v tretji dan.
Navzdol. Do kombijev. Dežuje? Ne. Smo v pelerinah? Ja. Nam je vroče? Itak. Švicamo? Ne priznamo! Se slečemo? Nooo, pa dajmo.
Vse dol, sonce nas greje. Meglice se dvigajo z doline in dodajo k čarobnosti okolice.
Dobro hodimo. Na širokem travniku ustavim. Krajši odmori dodajo k varnosti. Vem.
Zadovoljni obrazi me spremljajo in tudi mene delajo zadovoljno. Še del sestopa. Čudovitega sestopa. Do jankoinmetka planine.
Uro časa si vzamemo za butermilh, kufe, hišno sladico, fotkanje okolice, čakanje v vrsti za lulanje, druženje in uživanje. Kar komu paše.
Pred odhodom razigrana gasilska, nato pa še zadnja ura ali pa malo več.
Zadnji del, ko pot poteka po cvetočih travnikih, je prav romantičen. Vsem je všeč.
Do kombijev, nato transfer pod vznožje vodnate soteske. Kupim in razdelim vstopnice. Dogovorimo se kdaj in kje se snidemo in spet se obrača vsak po svoje.
Točni smo. To je odgovorno in spoštljivo. Do vseh. Pred odhodom razdelim majčke. Še vedno so jih veseli. In sem vesela tudi jaz. Prepeljemo se do hotela. Zadnjo noč nas čaka dolinsko udobje. In za večerjo NIMAJO vineršnicla. Ti duš! Imajo pa marsikaj drugega in napokamo se do sitega in čez.
Četrti dan nas pričakuje največja ledena jama na svetu.
Mali ruzaki so na hrbtih, v njih pa zimska oblačila. Čeprav je treba dva krat po pol ure peš in se precej oznojimo, nas v jami greje vse, kar smo navlekli nase. In veseli smo, da smo se dobro pripravili. Ogled jame je navdušujoč. Traja debelo uro, ki pa mine hitro. Spektakularno!
Pred odhodom seveda še ena skupinska. Smo skupina, al nismo?
Do koče, ki nas nafutra in odžeja, do gondole, do kombija. Nakup spominkov, lulanje, preoblačenje in počasi se odpravimo domov. Polni novih vtisov, polni novih doživetij, novih razgledov, novih poznanstev. Ja, če ne greš, nimaš zgodbe 😊 mi jo imamo. Tole je naša skupna. Najina, vaša. Ponosni, veseli, da delava, kar delava. Da znava, zmoreva in želiva. Da zmoreva zamejiti vse, kar nama želijo slabega in se osredotočiti na tisto, kar naju dela boljše. Na dobro. Ker le dobro se z dobrim vrača. In vsi vi, ki se vračate, ste točno to. Dobra družba z dobrimi nameni.
Hvala, ker ste nama na Dachstein Runde bili prvi. Saj veste, prvega ne pozabiš nikoli. Pa kakršen koli je že bil 😊 Tale je bi, predvsem zaradi vas, izjemen.
Comments