Babe ne tarnajo

Preden me začnete obmetavati s kamenjem naj pojasnim, da izraz baba ne pomeni tistega, o tečni, stari babnci z enim zobom in enim joškom. Takšne ne hodijo z nama (še 😊).

Izraz baba v mojem pisanju pomeni modro, skulirano žensko. Pomeni zrelo žensko, ki resnično ne tarna nad okoliščinami, ki jih ne more spremeniti. Zna celo uživati v njih.

O čem pišem? Nimate pojma, a? Čutim vas 😊 Pišem o našem podaljšanem vikendu na trekingu po Zillertalskih Alpah. In o vremenu, ki nam je tri dni čaralo scene, ki jih ne doživiš vedno in povsod. To pa se seveda ne zgodi, ko nam sije le sonce. Ne vem zakaj, a vedno rada vlečem vzporednice z življenjem. Ker vse to, kar doživljamo, kar smo, vse to je življenje. Eno samo imamo in za koliko lepega se oropamo, ker ne zmoremo koraka iz udobja, k sreči ne vemo. Razen! Razen! Ko to začnemo delati in potem vemo 😊

Tole tridnevno druženje in pohajkovanje po gorskem svetu je marsikoga pognalo točno tja – ven iz cone udobja. Vem in zato vam, drage babe, že takoj poklanjam veliko priznanje. Kot bi vsaka kaplja dežja prispevala k širini vašega nasmeha. Pa ni samo deževalo, seveda ni. Vmes nam je sijalo toplo sonce, vmes so megle spuščale in dvigale zastor, nekaj srečnic je doživelo pravi snežni metež. Ja, vse letne čase nam je narava namenila v treh dneh. Mar to ni razkošje? Mar to ni sreča? Koliko ljudi ima v svoji malhi spominov podobno zgodbo?

Srečnice, ki imajo svojo zgodbo s Zillertalskih Alp, so se v kombija začele basati v Kranju, v Ljubljani in nad Jesenicami. Same dobre babje ritke so to bile. Ha!, če bi moški vedeli kako najina kolona v gorah dobro izgleda, bi se nam večkrat pridružili. Tako pa (bogi, bogi) zbirajo trofeje po vrhovih, dobre babe pa se same potepajo nekje drugje. Ja, čuden je ta svet 😊 

Suzi, Mateja, Kristina, dve Kseniji, Anja, Darja, dve Lidiji, Duška, Damjana, Petra, Majda, Manca, Nina in Zdenka. Skupinica, ki se je prepustila vodenju, naravi, uživanju z vsakim korakom.

Pot do izhodišča ni kratka. Skoraj pet ur se fjakamo tja. A vsakič ugotovimo, da v sproščenem pogovoru in gladki vožnji to hitro mine. Do jeza, kjer kombija počakata dokler se ne vrnemo. Dežuje. Vedeli sva, da bo. Nisva pa vedeli koliko časa, ker…. Ja, ker vsaka napoved predvideva malo po svoje, ane? Opelerinimo se torej. Polulamo bližnje grmičke, iz ruzakov poglodamo prve sendviče in se premaknemo do ponudnika kave. Postojimo, spogledujemo se in dobra energija leze v nas. Droben dežek nas pač ne bo ustavil. Teren je nezahteven, da se tudi z dežnikom.

Strahovi ostanejo v dolini, korak za korakom nam je lepše. Do koče potrebujemo manj kot dve uri. Po dolini s čudovitim potočkom, ki dela okljuke in se tako izgone večjim oviram. Z desne se kažejo ogromni slapovi. Granit je tukaj doma, zato je tudi vode veliko.

V koči smo zgodaj popoldan. Ponudim bonus. Vzpon nad kočo, pod ledeniške vrhove, pod vrhove, ki jih je ta dan na novo pobelil sneg. Avgusta 😊

Slečemo se, izberemo vsaka svoje ležišče v toplih sobah, nekaj pojemo in popijemo, nato pa se nebo odloči, da nam privošči vzpon in razgled. Gremo!

Večina bab se postavi v vrsto za mano. Belina vrhov, jezerca, široke doline, svizci in sopihanje, ko pridobivamo višinske metre.

Navdušenje. Anede, da ja? Vsake toliko postojim. Da začutimo to lepoto, da se nas dotakne. Ne maram hitenja, v gorah res ne. In niso mi blizu ljudje, ki od kakršnekoli ture domov prinesejo samo podatke o višini, kilometrih in kalorijah. Niso. Priznam, pa lahko mečete kamenje vame 😊 okolico in ljudi rada začutim. Drugače od tega, kako so hudi, ker so ….

Klik, klik, klik. Scene za čudovite fotografije. Še vlečem, še gremo. Do točke, ki je najvišja možna na tem vzponu. Skoraj na višino našega Očaka (za tiste, ki to potrebujete 😊)

Megla nas pokrije malo za tem, ko napravimo skupinsko fotko smejočih bab. Sestopimo v tišini. Prijetni tišini.

Do bajte, kjer se ponovno opedenamo. Večerjo si izbere vsaka sama. Stokamo od dobrega in stokamo od veliko. Ampak tako je prav. Včasih stokanje pomeni priznanje (a ne fantje?).

Navodila za naslednji dan. Če ne drugega, nas bo zjutraj pričakala skoraj zima. Avgusta.

Spanje, ki je ali pa ni. Ni vedno čista vest tista, ki zagotavlja dober spanec. Včasih je to tudi odprto (ali pa zaprto) okno v sobi (haha). Ni trekinga, da ne bi poslušala istih zgodb in prisežem, da tega tudi sama ne razumem.

Vedno, ampak VEDNO, se k oknu spravi spat tista, ki potem ne dovoli, da je okno odprto, ker bo pač revico do atipične pljučnice napihalo. In vedno so potem vse tiste, ki za spanje potrebujejo zrak, prijazno tiho in si celo noč brišejo švic s čela, ker jim je vroče. No, spali smo kot smo. Mimo je in jutri pride v vsakem primeru 😊

Zajtrk po želji. Ven pogledujemo skozi ogromna okna jedilnice. Megla, da bi jo lahko rezal. Potem pa…. Potem pa…. Košček modrega neba. Droben košček, ki prinaša upanje. Trdim in vztrajam – tako dobrih občutkov, kot jih prinaša spremenljivo vreme, ne prinese noben sončen dan. Večkrat preverjeno. Skupina zažari. Upanje. Kako malo res potrebujemo, da nas navda s srečo. Odhod prestavim za 15 minut. V miru se najemo, opremimo in podamo na mraz. Ja, hladno pač je. Blizu ledišča. Skupinska fotka žarečih obrazov, nato zakorakamo v nov dan.

Malo spusta, prečenje ob jezeru in potočku, čez visoko brv in na granitno pot, ki daje občutek, da so jo škratki nadelali samo za nas.

Prečenje v megli. V nas se naseli mir. Tišina in narava, ki se umiri, umirjata tudi nasmejano skupinico. Ustavim se. Pogledam nazaj, poskeniram obrazke in rečem: »Men je tooook fajn!« Prikimajo. Iskreno.

Počasi premikam noge, pustim, da mir napolni vsak atom v telesu. Ne, ne zna in ne zmore tega vsak. In se oropa – za marsikaj. Nad nami se svetli. Sonce počasi suši meglice in se prebija do nas. Ja! Ja! Ustavimo se.

Privoščimo si spektakel narave, ko svetloba sonca preganja čarobne meglice. Zasvetijo se ledeniški vrhovi, vodnate doline. Postojimo in vdihnemo. Vsaka svoj vtis. Počasi se odpravimo naprej. Gor in dol, večino pa v lahkotnem prečenju. Čez hudourniške potočke, po granitnih poteh. Razgled na jez, ki se še malo sramežljivo skriva. Do jezera, kjer si privoščimo malico. Prej strmo dol. Pazljivo. Dobre smo.

Po malici sledi vzpon. In z vsakim korakom sonce bolj razvaja. Kot bi sapa, ki prihaja iz naših pljuč, razpihovala tudi meglo 😊 

Klanec. Strmo. Počasi vlečem, vmes malo postojim.

Za razglede, za fotografije, za občutke. Sreča je tole, neizmerna sreča. Do roba, kjer se odpre vse, čisto vse. Ledeniki, na frišno pobeljeni vrhovi, spodaj turkizna barva jeza, široka granitna pot,… na vseh točkah, kjer vem, da nastajajo dobre fotografije, ustavim. Naredimo si jih. Same dobre. Še nekaj vzpona in do točke posebne energije. Bel kip Marije, spodaj oh in zgoraj ah. Posedimo. Pogledamo in ugledamo naše prenočišče. Ni več daleč.

Spet dol. Nad nami zažvižga svizec. Utihnemo in se naužijemo pogleda na razigrano živalco. Ne vidiš ga vedno in ne vidiš ga povsod. Tukaj ga lahko, če le zmoreš držati jezik za zobmi. Ne marajo glasnih ljudi. Kako so pametni!

Še naprej, mimo ovčk, čez kamnit most in do koče Olperer. Povem, da je tukaj (žal) nekaj ljudi tudi zgolj turistov, ki se pridejo, po najkrajši poti, fotkati na visečem mostu za kočo. Seveda je točka fantastična, ampak… prisežem, da mi je samotnost poti prej in potem lepša. Veljam pa za čudno, to je res.

Navodila za popoldansko – večerni del in spet obljuba, da se malce kasneje povzpnemo še nekam gor.

Sobe dobimo takoj. Nikjer v tujini ne komplicirajo z nekimi pravili, ki nimajo smisla ampak so tipa – ker smo mi tako rekli. Tako se lahko pedena vsaka po svoje. Tokrat se k oknu spraviva mi2 z Jeleno in poskrbiva, da imamo tudi ponoči v cimru luft 😊

Kufe. A sem vam že povedala kok ma js rada kufe? Ni lepšega, kot po dnevu vodenja, ko se vse konča kot si si želel, naročiš veliko šalco grenke, črne kave. Ni lepšega. Moj ritual? Zagotovo. Ne dam ga.

Privežem kufetrasko dušo (drugač ni tko črna k kufe) in babncam povem, da gremo v klance, če to le želijo. Prej so seveda prešnofale okolico bajte, domače živali, se pofotkale na mostu,…

Sonce se še vedno trudi, višje pa se pasejo meglice. Iz njih celo malo porosi. Oblečemo se in zakorakamo navzgor. Grem, grem, grem. Višje kot smo, bolj se dežne kaplje preobražajo v snežinke. In na neki točki (ja, ja, višje kot 2500 m) se pojavi pravo, pravcato sneženje. Avgusta. Koliko nasmejanih obrazov! Kakšno navdušenje!

Spet ovekovečimo čarobnost narave s fotoaparati in se počasi, previdno vrnemo v bajto. Ravno pravi čas, da se spet preoblečemo v dišeče gatke in pripravimo na hranjenje. Nafutrajo nas.

Pred spanjem še dogovor o dnevu 3, nato pa drnuhanje. Nekaj drv smo vseeno nažagale, to vem. Zadahnila pa ni nobena.

Zajtrk v jedilnici, kjer je razgled skozi ogromno okno tako nerealen, da se sprašuješ, če je fototapeta. To jutro je pravljični.

Šajba! In vse kar paše zraven. Zajtrk z dodano vrednostjo. Vzamemo si čas, vedno si ga.

V klanec, v prečenje in na most, ki privablja. Srečna fotka, nadaljevanje.

Spet podobno prečenje, le da je pogled z vsakim korakom drugačen, nič dolgočasen. Na eno strani jez in bele gore, na drugi granitni skladi, presekani s slapovi in potočki. Pa kravce pa svizci pa četica prešvicanih babnc. Razkošje.

Po nekaj urah potepanja pogled na kočo, kjer obljubiva čas za kosilo. Zabremzam, z Jeleno pošepetava in hitro sva dogovorjeni. Bonus. Še enega. Ja, ker ste kar ste.

Skupinici povem, da jih vabiva na vrh s tisočerimi možici in razgledom za milijon dolarjev. Kdor želi, seveda.

Spust do koče, za željne vzpona kratka pavza, za uživačke ob napitkih in hrani pač malo daljša. A ni fajn, da imaš izbiro? Tega se včasih premalo zavedamo.

Večina deklet torej spet v klance. Slaba ura vzpona nas čaka. Kratek delček terja malo več pozornosti, a zlezemo ga suvereno.

Brez napak. Gor, kjer lovimo sapo od lepega.

Posedim, potopim se vase in v svoje občutke. Neopisljivo lepi so. Kako neizmerno sem hvaležna za vse, kar sem naredila iz svojega življenja in za vse sopotnike, ki ste mi ga na svoj način začinili. Nekateri s soljo, drugi s sladkorjem 😊

 »Sreče ne moreš imeti sam, moraš jo znati razdeliti še drugam, z vrhov gora od tam kjer smo doma,  naj sliši se v svet bitje našega srca,…«

Previdno nazaj. Čas za kosilo, nato še dve uri sestopa. Sonce se nas je naveličalo. Dovolj lepega nam je pričaralo in prepustilo je glavno vlogo rahlemu pršenju. Da damam ne bi bilo prevroče.

Opelerinijo se. Nadenejo nase kar pač menijo, da potrebujejo. Vključno z nasmehi.

Korak za korakom se spuščamo do ledeniškega jeza. Vmes vpijamo lepote okolice. Zeleni pašniki, potočki, slapovi, kravce, borovnice, rododendroni,…

Na zaključku poti se dogovorimo, da z Jeleno skočiva po kombija, navdušene deklice pa si privoščijo nekaj turističnih pogledov. Itak jih najdeva v gostilni 😊 Ampak si to več kot zaslužijo.

Tudi mi2 pred odhodom spijeva kavo. Skupinica ta čas izbira darilca, ki jih pripraviva in podariva iz srca. Še lulanje na zalogo, preoblačenje v udobna oblačila in kombija zapeljeta na ovinkasto gorsko cesto, ki se strmo spušča v dolino.

Na ključku, kamor namečem vsesorte glasbo (ja, po mojem okusu), se vrtijo stari komadi. Znani, tudi pozabljeni. Všeč so nam, zato pojemo. Cel kombi pojočih deklet peljem domov. Babnc, ki so z vsakim korakom in vsakim nasmehom pokazale, da znajo živeti. Polno.

In čisto za konec, ki to pač ni (vem, da se še srečamo), si iz srca, na ves glas, zapojemo:

»Saj za prijatelje, si je treba čas vzet, se poveselit in kdaj znat potrpet. Nagnimo vrč s slastjo, kot prej nikol še, SAJ ZA PRIJATELJE JE DOBRO LE NAJBOLJŠE!...«