S krpljami po sanjski, zimski pokrajini

A bi me mogoče lahko kdo brcnil v rit in povedal, da zavihek, kjer piše »blog«, čisto zanemarjam? Da ne pišem zgodb, doživetij in med ljudi ne delim več naših skupnih trenutkov sreče? Bi mi mogoče lahko to kdo povedal?!?

Dnevi in tedni, ki so minili od našega sanjskega obiska Dolomitov Pale di San Martino, so bili tako polni, da so me malo izpraznili. Kakorkoli si že rečem multipraktik, tudi meni včasih zmanjka energije za ustvarjanje. In že dolgo nazaj sem se odločila, da stvari pač ne delam na silo. Se rada pošalim, da »na silo rit peče«. In nikakor nisem želela sproducirati neke zgodbe, ki ne bi imela duše. Zato tale nastaja danes.

Baterije se počasi polnijo, pohajkovanje z vami k temu izdatno pomaga. Potrebovala sem pogled na čudovite, snežne fotografije, ki so nastale v treh sončnih, sanjskih, zimskih dnevih, ko smo se potepali po Palah. Potrebovala sem pogled na nasmejane, zadovoljne obraze, ki so me spremljali, ko sem tudi sama uživala v krpljanju. Potrebovala sem osvežiti spomin na ure smeha, tudi tistega do solz. Ponavljam – če kdo, potem mi vi vedno znova vračate vero v to, da smo ljudje dobri in da je svet lep.

Šesta sezona Hike & Chill in spet razprodane Pale. Spomnim se, da sva predlani že razmišljali, da Pale ljudi pač ne zanimajo. Komaj sva »nafehtali« potnikov za en kombi. Potem pa – BUM. Prijave, čakalna lista, velik interes. Tako se človek nauči več stvari. Da ni dobro obupati ob prvem »porazu«, da je dobro vztrajati, da se uspeh gradi z majhnimi in stabilnimi koraki. Pa še kaj drugega sem se naučila v vsem tem času (ni bilo lepo, zato ne bom veliko pisala 😊).

Pale so me navdušile prvič, drugič so mi ponudile eno bolj grenkih življenjskih izkušenj. Izkušnjo, ko te človek gleda v oči in grdo izda, češ, da si najmanj to tudi zaslužim. Prebolela? Ne bom. Naučila se bom s tem živeti. Ker je pač živeti treba. In počasi se bom mogoče naučila spet zaupati. Mogoče 😊

Naslednje leto so mi prinesle nov šok. Pred zajtrkom obvestilo o smrti očeta. Žalostna v dno duše. Sama sebi sem pokazala neizmerno moč, ki jo premorem. Ni prav, da druge omejujem v njihovi sreči, če se sama soočam z bolečino. Moja je.

V obeh primerih sem »nadgradila« sebe. Pokazala kako ni prav, da krivdo za žalost ali srečo iščeš nekje zunaj. Tam ni ne enega, ne drugega. Oboje moraš najti v sebi.

Pisala sem takrat o tem, a z mojimi besedami. Sporočila, ki jih bere vsak po svoje. Vsak skozi svojo perspektivo, življenjske izkušnje in naravnanost. Svinja svinjsko vidi, rada rečem. Pa me boste težko prepričali, da nimam prav.

Tako bi se torej lahko postavila na stališče, da me dva dogodka, pospremljena z veliko bolečino, pač prepričata, da je okolica tista, ki jo je treba v prihodnje preskočiti, nikoli več obiskati. Pa imam to srečo, da vem, da ni tako. Zato so Pale še vedno v programu in ostajajo. Ker, kljub moji izkušnji, ponujajo toliko lepega, da vsakič izjemno uživam, ko lepota okolice odseva v očeh mojih sopotnikov.

Ko se energija sreče razširi po kombiju, ko smeh odmeva po širjavah, ko se pozibavamo po ovinkastih cestah in prepevamo stare, zlajnane slovenske popevke. Večglasno pojemo o iskrenih ljudeh, prijateljih, melodijah sonca,… ko se prepustimo in znamo imeti noro fajn.

V tednu pred našim prihodom je v Dolomitih zapadlo skoraj meter snega. Vedela sem, da nas čaka pravljica.

Zgodaj zjutraj, kot nama je pač v navadi, se dva bela kombija odpeljeta iz Kranja. Razen Smiljane, ki jo je vročina jutro pred odhodom prepričala, da rojstnega dneva ne bo praznovala z nami, so se nama pridružili: Vojka, Alenka, Jana, Lea, Majda, Mojca, Tosja in Jurij, Nina in Nik, Polona, Staša, Helena, Sergeja in Branka. V iskanju lepega odbrzimo v manj znan del Dolomitov. Kombija sta nabito polna. Na sedežih najini srečneži, v prtljažniku pa poleg nahrbtnikov, kovčkov, palic, krpelj še pojedina, ki jo je pripravila doma ostala slavljenka. Pa rečte, če nam ne gre dobr.

Preden parkirava na prelazu, se ustavimo na kavici in lulanju. Oboje je v življenju precej pomembno 😊

Na izhodišču nas pričaka sonce, obdano z nekaj oblački. Kot bi nam želelo sporočiti, da se je nališpalo prav za nas. Ker smo posebni, ker si to zaslužimo. Pokrajina je na novo zasnežena. Snega je skoraj meter. Belega, puhastega, nežnega, mehkega, nedotaknjenega. Za nas, samo za nas. Vabi, da zagazimo v to belino. Vabi, da si utremo svojo pot. Vabi, da vzamemo del nežnosti in lepote zase. Le toliko, kot jo lahko shranimo v fotografije in spomine. In prav je, da ostane zgolj pri tem. K sreči vsega tega ne moremo vzeti in odpeljati na noben drug način.

Preden se odpravimo v belino, popapamo in popupamo dobrote, ki nam jih je pripravila slavljenka. Mmmm, kok je blo dobr!

Krplje na noge in puhnemo v doživetje. Kar takoj zarinem v celca. Kratek ovinek, ki iz nas izvabi globoko dihanje in nas prepriča, da je dobro, da se premikamo s krpljami. Brez njih bi šele trpeli.

Prvo udiranje, prvi nasmehi, prvi razgledi. Rada si v življenju utiram svojo pot. In gaženje toliko snega, s krpljami na nogah, mi simbolično predstavlja točno to. Da utiranje svoje poti od človeka terja več moči in poguma. Rezultat pa ga napolni z dobrimi občutki in željo po še. To j to!

Prepustimo se tišini, razgledom in samoti. Vodim. Gazim. Utiram pot sreče željnim, ki mi sledijo. Off road, kot obljubljeno. Gazim »do jajc«. Znoj mi kaplja iz vsake pore. Ne kaplja, ŠPRICA! Pa sej žvau se mora nek zmatrat 😊

Gor, še gor, nato pa dol. Delamo gaz, špuro. Tako je lepa, da jo poimenujemo. Slovenska špura. Simbolika? Spet? Koliko lepega lahko dosežemo, če smo usklajeni. Ne enaki, ne ovce, ki jih nekdo vodi. Različni, dogovorjeni in usklajeni.

Prečimo smučišče. Po visokih vrhovih se še pasejo meglice, ki jih pa sonce pridno suši.

Do roba, kjer se zazremo v čudovite Pale. Pisala sem že o tem, da mi vedno dajejo občutek, da me želijo objeti. Objeti s svojo veličino in napolniti s svojo lepoto. Razkošje. Na vrhu nas čaka prijazna koča. Stlačimo se na toplo, si privoščimo okrepčila in zatopimo v sproščen pogovor. Kok smo fajni! Kok vs mam rada!

Ven, obuvanje, fotkanje, navdušenje. Nazaj bomo hitrejši. Malo po celcu, malo po steptani poti. Malo po nogah, nekaj po riti, ponekod rijemo kot krti. Ena sama radost nas je. Smeh odmeva, sreča se čuti.

Do kombijev, do naslednjega prelaza po fotko ali dve, v trgovino in h gospe Delii. Gospa zna, ve kako se stvari streže. Pričaka nas s pecivom, kavico in ostalimi razvadami. Razdeli ključe sob, pobere naročila za večerjo in prepusti drugačnosti za štirimi stenami. Ane, da smo tam malce drugačni?

Večerjo komaj pričakamo. Lačniiiiiiiiiiiiiiii

Primo, secondo, dolce, … Ne, da se najemo – nažremo se 😊 Dobra volja pride nazaj, lička se obarvajo rdeče. Malo od hrane in veliko od sreče 😊

Dogovor o naslednjem dnevu in obljuba, da bo daljša tura tako zelo lepa, da jo bomo zmogli vsi.

Jutro, zajtrk, coknpok in brm brm. Sončna sobota, lepega željni ljudje in posledično zastoji na cesti proti prelazu Rolle. Vožnja do izhodišča za Val Venegio nam vzame več časa. Umirjam. Ne mudi se nam. Ničesar ne bomo zamudili in ne bomo hiteli. Imam cel dan, sonce sije, okolica je čarobna.

Parkiramo, opremimo se in po parih minutah, ko zavijem v gozd in nas objame mir, začutim, da se umiri tudi skupina. Počasi, korak za korakom. Vdih in izdih. Mir, mir, mir.

Množice, ki jih je napovedovalo polno parkirišče, izginejo. Mi gremo po svoje.

Ko pogledamo iz globokega, zasneženega gozda, se pred nami odpre ena najlepših kulis v Dolomitih. Val Venegia in Dolomiti Pale di San Martino. Tukaj nam diha ne jemlje strmina, jemlje ga ta kulisa. Uau!

Premikamo se proti njej. Zdi se, da nas bodo stene tritisočakov pokrile. Čisto spodaj smo. Veličastno.

Vmes se seveda ustavimo, fotografiramo, odžejamo, nekaj malega pojemo.

Ura, dve, tri. Gor, še gor. Čisto pod stene, nato v novo dolino. Ko imaš občutek, da bo poti zmanjkalo, se odpre nova. Kot v življenju. Le vztrajati je treba. Cilj je Baita Segantini.

Cilj je razgled na tisti špiček Pal, ki jih dela edinstvene.

https://video.wixstatic.com/video/8afa0d_4b0b837b1519489995883216db2f5321/1080p/mp4/file.mp4

Navdušeni, LAČNI!

Malica, martinčkanje na soncu, predajanje posebnim užitkom. Skupinska fotka in spust v dolino.

Dol gre hitreje, čeprav nam velika količina snega mestoma jemlje tla pod nogami. Vriskamo, vlečemo eden drugega iz snega, si z rokami premikamo noge, se kotalimo in uživamo. Otrok, ki mogoče ni več upal biti to, se prebudi. Vseeno nam je kaj si misli okolica. Znamo se imeti fajn. Brez zadržkov.

Do kombijev pritacamo, ko se na nebu že pojavlja luna. Odvijugamo do prelaza Role, si privoščimo pijačko, zgubimo in najdemo Sergio in se srečni odpeljemo v hotel.

Večerja obilna in odlična. Skupinica malce utrujena.

Nedelja je nedeljska. Dan, ko bi si lahko nadeli kravate in pražnja oblačila in se mu tudi na ta način poklonili. Gremo na Altopiano. Kako? Z gondolo. Kam? Visoko gor, v nedrje Pal.

Izstop iz gondole, ki nas prepelje na višino 2500m vzame dih. Dan je kot umit, Altopiano na novo pobeljen, pokrajina izgleda povsem nezemeljsko.

Malce se spustimo, nato si spet na nožice namontiramo pripomočke za lažje gibanje po snegu. Lahko bi rekla, da poznam vsak centimeter te planote. Ne bom, ker bi se slišalo bahavo. Potegnem špuro, ustavljam in uživam.

Obraze nastavljamo soncu, očem privoščimo neopisljive razglede. Uau, uau! Levo, desno. Tre Cime v daljavi, pa Sorapis, Civeta, Marmolada.

Vse kar šteje in še več. Sami smo na tej ogromni planoti in pot si izbiramo po svoje.

Naprej, dol, gor in še gor. Malo v vrsti, nekaj v okljukih. Eno smo. Premikamo se kot eno. Enakomerno, ne prehitro in ne prepočasi.

Na točki, kjer je še varno, ustavim. Posedemo se sredi sneženih širjav in v tišini pomeljemo vsak svoj priboljšek iz nahrbtnika. Koliko lepih fotografij je nastalo? Ne štejemo, kajne?

Vračamo se na način, ki ga krplje uživaško dopuščajo. Po celcu, lebdimo, surfamo, orjemo 😊. Spet v špuro in spet novi razgledi. Sami tritisočaki nas obdajajo. Noro, noro!

https://video.wixstatic.com/video/8afa0d_d9ae27ed285f4f64aec13fdcf377dc20/1080p/mp4/file.mp4

Zaključimo v prijazni koči. Postrežejo nam kosilo, kavice, pivo in kakrolipačželimo.

Še do postaje gondole in ekspresno v dolino. Aja, prej še na razgledno teraso.

V hotel, kjer smo pustili prtljago. Delia nam pripravi nekaj priboljškov, da nam tri čarobne dneve začini na najlepši možen način. Spravimo se v udobna oblačila, kombija napolnimo z vsem, kar je pač treba in se odpravimo proti domu. Mi2 vrtiva volane, sopotniki prijetno utrujeni brskajo med čudovitimi fotografijami, ki so jih spravili v svoje telefone. Mrmramo slovenske popevke, delamo nove načrte.

Dragi moji, vedela sem, da bo črna senca, ki se pojavlja, ko se spomnim na Pale, počasi postala le še senca. Kajti sonce, ki ga izžarevate vi, jo bo slej kot prej stopilo. In ostala bo samo še sreča.

Tista, ki jo iščemo vsi. Vsak na svoj način in vsak po svoje. In vem, da v silnem iskanju lastne sreče včasih koga tudi prizadenemo. Vede ali nevede.

Hvala, ker žarite!