Bela samota in razgledi, ki govorijo

Z mislimi sem spet v zimi. Toliko se je zgodilo od takrat, da sem morala prav pregledati vse fotografije in se ponovno postaviti v tiste tri dni, ko smo iskali mir in razglede nad Innerkremsom. In, priznam, prav prijalo je. Podoživela sem vse lepote krpljanja nad Innekremsom, ki je postalo stalnica v najinem programu. Podoživela sem vse vaše nasmehe, vzdihe zadovoljstva in nekaj tistih, ki se izvijejo iz pljuč, ko se teren postavi pokonci.

Innerkrems, nekdaj mondeno smučarsko središče, zadnja leta raj za krpljanje. Pobočja nad krajem, pobočja nad dolino Rosanin, vrhovi nad Schonfeldom. Vse to smo pretacali, predihali in doživeli. S krpljami na nogah.

Tokratna skupinica je štela pet veselih duš: Olgo, Suzano, Leo, Heleno in Matevža. Pa naju, ki se trudiva vedno in povsod 😊

Obetali so se trije svetli, sončni, mirni dnevi. Pobočja Nockbergov, ki jih je še dan prej malce na novo pobelil sneg, so sijala v vsej svoji veličini. Zaobljeni dvatisočaki, obilica snega, metri in metri prvovrstnega pršiča. Zagotovilo za užitke na snegu.

Parkirava pri planinski koči. Pozdrav, nekaj navodil za začetnike in obnova pravil za tiste, ki so s krpljami na nogah že prehodili kak kilometer ali več. Nekaj metrov po cesti, nato si na nožice nadenemo tisto čudo, ki se ga marsikdo boji. In si predstavlja, da je premikanje s temi plastičnimi loparji neizmerno naporno in se prepriča, da je vse skupaj za umret hudo. PA NI! Le poizkusiti je treba. Četudi so prvi koraki malce nerodni, kaj hitro ugotovimo, da ZNAMO, da ZMOREMO in da UŽIVAMO.  Iz resni obrazi se prelevijo v široke nasmehe, telesa se poravnajo, postanejo samozavestna. Vodim najprej po najmanj zahtevnem terenu. Samozavest je v življenju ključna. Ko jo pridobimo, šele vidimo kaj vse zmoremo. Vlečem špuro, nasmehi mi sledijo.

Do Oslove planine in naprej. Malo po steptanem, nato v gaz. Razgledi sijoči, belina slepi, sonce razvaja. Srečni smo.

Cilj prvega dne je jezero Rosanin na višini 2000 metrov in še malo čez. Pod snegom je, a se ga da slutiti. Vzpon do njega je razgiban, razgleden, navdušujoč. Pogled na najvišjega tod okoli osupljiv.

Nekaj ur uživanja v belini, tišini in samoti in tam smo. Na najvišji točki prvega dne. Posedemo se, privoščimo si okrepčilo iz nahrbtnika. Obraze nastavljamo soncu, pogovor je sproščen. Skupinska fotka za lep spomin in najbolj uživaški del krpljanja.

Spust po celcu, kjer si vsak od nas najde svojo pot in v njej neizmerno uživa. Nekateri suvereno, drugi se kot majhni otroci kotrljajo po snegu.

Vsake toliko vsak od nas z rokami vleče nogo iz snega in se spet uživaško zapodi v dolino. Ko strmine zmanjka, se spet ujamemo v sinhroni koloni in se kot eno gibamo proti cilju. Vmes nastane kup čudovitih fotografij in čudovitih spominov.

Do kombija, do hotela, kjer nas pričaka nasmejana Tina. Po sobah, frišanje in počivanje, nato večerja. Tokrat celo brez »pri nas doma pa tole takole kuhamo«. Nikakor pa nam ne uide celovita, strokovna analiza vsega, kar se pojavi na naših krožnikih. Ocenjevalci pač smo! Kakorkoli že, najemo se in precej hitro jo pomaknemo v sobe. Še prej dogovor o turi naslednjega dne, ko skupinico povabiva na razgledne dvatisočake. In to s krpljami! Uau!

Zajtrk, vse kar je in vse kar ni. Nahrbtniki, krplje, palice, ritke in lepega željni obrazi. Ni boljšga!

Zapeljeva malce višje, parkirava na velikem parkirišču. Spet nas razvaja sonce, spet se obeta neopisljivo lep dan. Opremimo se in v kolonici začnemo z vzpenjanjem proti soncu.

Cik, cak, cik, cak. Da bo čim lepše, da bo čim manj naporno. Da se bomo imeli fajn. Do bajte, kjer se odžejamo. Razgledi že navdušujejo in komaj čakamo, da pridemo še višje. Nekaj prečenja, pod nogami se prikaže dolina, ki smo jo prekrpljali dan prej.

Ponosi smo nase, upravičeno. Spet vlečem špuro v okljukih. Do mesta, kjer se okrepčamo in si naberemo moči za malce strmejši, zaključni vzpon na greben.

Počasi, v ritmu. Vmes s pogledom objamemo vse te gore, ki nas obdajajo in hkrati nalovimo ubeglo sapo.

Na grebenu se najprej obrnem desno. Tam uzremo naše, domače gore. Odlično se vidijo prvaki Julijskih Alp, lepo se vidijo tudi Zahodni Julijci.

Stojimo na prvem dvatisočaku in navdušenje je tako veliko, da se ga sliši in čuti. Ena za spomin, malce dol in spet gor.

Drugi dvatisočak, krasi ga ogromen, mogočen križ. Malica! Malica z razgledom! Nato pa mi, vsi mi – skupaj.

Napokamo vse, kar imamo in se podamo naprej. Dol, malo sem in malo tja. Jaz tukaj, ti tam. Vsi in vsak.

Kakor hitro se pot postavi v klanec, se skupinica postavi v kolono. Ni treba besed, vse nam je jasno.

Gremo še na tretjega. Od tukaj se čudovito vidijo Schladminške Ture, Visoke Ture in lep del Nockbergov. Pa seveda še stotine ostalih vrhov.

Uživaško pršičarjenje, vrisk in smeh.

Do kombija in žejni, nasmejani in prijetno utrujeno nazaj do hotela. Čudovit dan smo si naredili in komaj čakamo, da z veliko žlico zajamemo še tretjega. Prej seveda enako kot dan prej. Sobe, tuširanje, hranjenje, pogovor, druženje, zgodbe, smeh.

Nedelja, nedeljska tura, v bistvu najdaljša. Z namenim. V prvih dveh dneh smo si nabrali toliko dobrih izkušenj, da turo, ki je pred nami, upedenamo z levo roko. Začnemo po visokogorski cesti, ki je pozimi zaprta za promet in lepo zasnežena. Krplje nekaj časa nosimo na nahrbtnikih, na primernem mestu, ko odvijemo po svoje, pa jih namontiramo na zimske čeveljce.

Najprej še po gazi, do bajtice na hidracijo, nato naprej. Zarijem v celca, utiram gaz. Kolona za mano se upočasni, sapa postane bolj globoka, glasnejša.

Telo dela, oddela. Vijugam, iščem najmanj naporno smer. Suvereno, usklajeno, brez napak privijugamo do nove dvatisoč metrov visoke točke. Čestitamo si. Zasluženo.

Malica z razgledom, nasmehi so tako široki, da kak kos sira pade iz ust. Kaj šteje, ve vsak sam. Enim sir, drugim nasmeh 😊

Spust, surfamo, pršičkamo, cikcakamo, vriskamo.

Dol smo »kotbimignil« in če ne bi bil vzpon napornejši od tega, bi šli zagotovo še enkrat. Tako pa se modro odločimo, da bo za tretji dan čisto dovolj. Vse ure, ki smo jih preživeli v sneženem raju, so nas napolnile s samimi presežki.

Prištorkljamo nazaj do hotela, si privoščimo še eno rajnglo kajzeršmorna, se preoblečemo v frišne cunce, spijemo kufe, nato pa se zadovoljni, prijetno utrujeni, odpravimo vsak v svoj dom.

Tam nas (upam) čaka nekdo, ki bo poslušal našo zgodbo o beli samoti, uživanju na snegu in razgledih, ki govorijo. Vsak od nas jih opisuje drugače in, čeprav smo bili tam skupaj, vsak od nas o njih govori svojo zgodbo. Tale je moja 😊

Prijatelji, sopotniki. Naj bo veliko svetlobe, naj bo veliko sonca. Uživajte življenje kot ste ga znali uživati te tri dni. Jaz sem ga skupaj z vami.