Colli Euganei za uživače

Nežno, mehko, rodovitno gričevje, prežeto s termalnimi vrelci, oljčniki, vinogradi in vasicami, ki vsaka po svoje izraža bogato zgodovino okolice. Colli Euganei je prvi regionalni park, ustanovljen v Benečiji, sestavlja pa ga petnajst mest in 81 gričev.

Kako, da se je znašel v najinem programu? Kot večina ostalih. Gerečnca je nekje na spletu ugledala eno fotko in pošnofala kje te lepote so. Kuj pa prec organizirala ogledno turo in potem še vsaj tri. Z navdušenjem obvestila Jeleno, da je našla idejo za eno ležerno dvojkico, kjer bova lahko poleg krajših pohodov pokazali tudi slikovita mesteca, grajske vrtove in pa ponudili odlično, lokalno hrano. Terna! In kot to se je tudi izkazala.

Letošnja skupinica, željna meditativnega odklopa v nepoznani okolici, je to potrdila. Ta cortkana dvojkica, ki nenaporno polni dneve, prav prija. Počasi, z guštom. Kot so verjetno tukaj pohajali gospodje iz bližnjih Benetk. Gosposko smo tudi spali in jedli. Kaj bi človek želel še več?

Dva kombija sta začela svoje popotovanje v Kranju. Rana ura in pričakovanje lepega dne (treh, če sem natančna). Vreme je obetalo, družba izbrana in poznana: Anita, Sanda, Mojca, Alenka, Irena, Jana, Helena, Zoran in Mateja, Andrej in Jana, Tosja in Jurij, Majda in Gorazd pa Mateja. Do izhodišča v Bataglia Termah nas čaka dobre 3 ure vožnje, vmes pa prava italijanska kava. Ni boljšga! Teh dvojkic se vedno veselim. Ker vem, da se nama tukaj pridružijo posebne sorte uživači. Prav tisti, ki iščejo lepo v majhnih stvareh, malih podvigih in cenijo, kar večina noče ali ne zna. Moje sorte ljudje 😊

Pozdrav, nekaj osnovnih informacij in zakorakamo v sončno ležernost. Kar po ravnem, med vinograde.

V daljavi se pokaže grad, ki nakazuje bogato zgodovino. Ugledamo vrh. Skalnat, poraščen s kaktusi.

Bazaltna kamnina, vulkanskega izvora in milo podnebje dajeta pogoje, da na in pod vrhom rastejo kaktusi in agave. Čeprav je konec oktobra, je toplo. Oblačila z dolgimi rokavi hitro romajo v nahrbtnike in vzpenjanje proti vrhu nam orosi razgreta čela.

Ne hitimo, ni smisel življenja hiteti mimo lepih trenutkov. Zaužiti jih je treba. Ustavim, povem štos ali dva, nekaj koristnih podatkov in kako hostarsko. Po moje.

Nadaljujemo med kaktusi in prav previdni moramo biti, da s seboj ne vzamemo kup bodic, ki silijo v nas.

Spretno se jim izognemo. Malo pod vrhom nas čaka zahtevnejši del poti, zavarovan celo z vrvjo. Skupinica, pod najinim budnim očesom, suvereno zleze iz skalc in se samo še sprehodi do razglednega vrha, ki ga krasi ogromen križ.

Privoščimo si chill. Nihče se ne pritožuje. Mehki, nežni razgledi, razpoloženje podobno.

Skupinsko – navdušena fotka in krožno proti izhodišču.

Del poti je še skalnat, malce zahtevnejši. Pač terja stabilen korak. Nato pa v mehko, gozdnato podlago.

Razkošje. Preden se odpravimo k popoldanskemu delu programa, si privoščimo osvežitev v prijetnem in prijaznem lokalčku. Zdaj pa naprej. Vrtovi Vile Barbarigo. 400 let so stari. Skor tolk, k js nameravam tole zemljico tlačit. Ja kaj?? Če mam pa tok planov!

Nakup vstopnic, dogovor o uri odhoda in potopimo se v zeleno zgodovino.

Sopotniki vsak po svoje, mi2 direkt na kufe. Ob ponovnem srečanju začutiva (in slišiva), da so jim bili vrtovi strašno všeč. Ker okolica ponuja kup zanimivih, znamenitih in prestižnih zadevic, se odpeljemo še v prodajalno različnih vrst likerjev Luxardo. Dvesto letna družinska tradicija, ki izhaja celo iz Dalmacije. Prvi nakupi romajo v prtljažnika kombijev.

Še trgovina in objem Lucie, ki je nad našim prihodom čisto navdušena. Pospremi nas do svoje rezidence s 4 **** in nam razkaže namestitev. Razkošni apartmaji, urejena okolica z bazenom – vse to je samo naše. In ne, ne tlačimo se vsi v dveh. Prav vsak par ali skupina prijateljev ima svojega. Tuširanje, šnofanje po okolici in prevoz do restavracije, kjer nam Lucia in njena ekipa strežejo futr pa vinček od spred pa od zad. Kakor se pač za okolico in družbo spodobi – gosposko. Nažrti, odžejani, prijetno utrujeni od veliko novega, se odpeljemo do nastanitev. Če malo sfalimo in se peljemo predaleč, je pač del šova. Ane, da se še danes hahljate, ko se spomnite kako je Gerečnca vsak večer peljala mimo vhoda in ustavljala pri kantah? No, tudi meni še vedno tečejo solze, ko se spomnim naših vragolij 😊.

Vdenemo torej tisti skriven vhod, parkiramo in se odpravimo pod koutre. Mir, tišina, mi. Zajtrk nam postrežejo v posebnem prostoru, kjer nam poleg vsegabogaisusa za žret, zakurijo tudi kamin.

Ma, me je prijelo, da bi si kar dekco prnesla pa tam ob kaminu knjigo brala. Pa nisem. Sopotniki so že v pričakovanju novega dne in človk mora oddelat kar je obljubil, da bo. Hribovske cotke, ruzak, kombi, vsi najini in naslednji podvig.

Vožnja do izhodišča turce pelje skozi mesteca, ki oblikujejo ta krajinski park. Voziva počasi, da sopotniki lahko uživajo v panorami. Res je lepo. Prav vsako mestece ima svojo zgodbo in povsod proizvajajo kaj lepega. Parkirava v Cinto Euganei, tik ob muzeju rudarstva. Več ni treba, kajne? Sončen, topel dan bo. Prijeten, spet. Ob muzeju, krajši klanec in pod nogami dinozavrov smo. Ogromnih, v naravni velikosti. Navdušenje. Hitro eno skupinsko in naprej.

Šodrast kolovoz se počasi naslanja v klanec. Dvojkice pač ponujajo uživaške vzpone. Razgledi na oljčnike in vinograde in množico vulkanskih gričev. Kako zelo drugače je tukaj!

V senci posedimo, nekaj požvečimo, malo popijemo in počvekamo.

Naprej. Navzdol. Spet nad vinogradi, kjer se je listje trte odelo v jesensko obleko. Barvito. Do (spet) krajšega, malce zahtevnejšega dela poti. Z zgodovino in zgodbo. O rokovnjačih, njih okamnelih zobeh, votlinah in naravnih oknih.

Slikovito, zelo slikovito. Pustim čas za fotografiranje, dovolj časa. Ne, ne mudi se. Ne sme se muditi.

Pot nadaljujemo po precej strmi potki, nad njo pa pustim skupinici, da pljuča dodobra napolni s kisikom. Malo prej so malce ječala od hudega 😊 Štos, anekdota, karkoli, samo, da je veselo.

In je! Koliko smeha, koliko dobre volje, kako odlična energija. Vrh je poraščen, a kljub vsemu lahko lička nastavljamo toplim sončnim žarkom. Privoščimo si malico, klepet, nato pa krožno sestopimo. Ob cesti je odprt bar. V tem času dneva je v teh koncih to prava redkost. Še dobro, da z Jeleno poznava kotičke, ki razvajajo. Kavica in ostale opojne razvade, načrt za popoldanski del dneva. Mi2 stakneva betici in se dogovoriva, da pred Arquo Petrarco najine navdušence peljeva še na Pianoro. Ponos prebivalcev.

Vijugasta cesta, volane vrtiva kot ta veliki. Še moška publika nama to priznava. Sprehod po razgledni široki poti, ki je na obeh straneh obdana z leseno ograjo. Okrog in okrog ti čudoviti grički, vrste vinogradov, nasadi oljk. Vse, kot bi nekdo narisal z ravnilom.

Pa barve ruja, barve listja trte in drevje, ki se vsako po svoje bohoti v jesenski razsežnosti.

Naslonimo se na ograjo in nastane ena vesela, spontana.

Naprej, med vinogradi, do obljubljenega mesteca. Urco in pol. za sprehod, spomine, nakupe in preizkušanje. Predvsem pijač in jedi iz žižul.

Tukaj jih znajo uporabiti na mnogo načinov. In spet so v prtljažnika romali novi nakupi 😊 

Trgovina, naše posestvo z apartmaji, večerja. Ajaaaaaa, sem pozabila povedati, da smo oba dneva praznovali. Dva rojstna dneva oziroma dva slavljenca sta bila tam z nami. Vse najboljše še tukaj. Večerja torej v obliki ohcetne požrtije. Nismo se pritoževali, smo pa, s polnimi ritkami, malo postokali. Tako, od lepega. Nočna vožnja in spet sfalim tisti qrčev uvoz do apartmajev. Ampak! Ampak! Do solz smo se nasmejali, ko spet pri kantah ugotovim, da sem predaleč. Mah, jebat ga – čist vse mi pa tud ne more it!

Z Lucio se dogovorim, da nam pusti naše sobice še v nedeljo do popoldneva. Kar pomeni, da se lahko po sončni in vroči turi še stuširamo in gremo vsi dišeči nazaj domov. Luksuz, ane? Prej spet ob ognju v kaminu jemo zajtrk, nato pa se s polnimi ritkami zapeljemo do 10 minut oddaljenega izhodišča. Vzpon poteka po asfaltni cesti, ki pa je zaprta za promet.

Priljubljen nedeljski cilj prebivalcev Monseliceja je tole.

Ko pridemo gor, vidimo zakaj.

Samostan, starodavni vrtovi, stopnišče, ki nas pripelje do razgledne terase. Na ograjo so postavili Herkulesa.

Nas pa prav nič ne ovira, da nanjo ne prislonimo svojih ritk. Malo jemo (čeprav mi nekateri že resno prigovarjajo, da SAMO JEMO!). Posončimo se, užgemo še eno skupinsko, nato pa zakorakamo na stezico, kjer smo popolnoma sami.

Prijetna je.

Ob njej grmički, drevesa, razgledi in nekaj užitnih sadežev.

Še na en vrh, naprej po stezici in zadnji del poti enak. Klepetamo. Eno samo veselje nas je. Čeprav hoje v treh dneh ni veliko, so dnevi tako polni, da prav vsi čutimo prijetno utrujenost. Turo zaključimo s kavico na železniški postaji, nato se vrnemo do začasnega domovanja. Tuširanje, kufri in coknpoki pa zavedanje, da bo naš podaljšan vikend kmalu zaključen. V Teolu imajo ta dan praznik maronov. Kaj? Pa pejmo še tja!

Saj malo gneče nam pač ne bo škodilo. In ti lokalni dogodki so vedno zanimivi. Odvijugava do nabito polne vasice. Urco in pol za dišeče marone in ostale zanimivosti. Bliža se večer in strinjamo se, da smo videli vse in še več. Do doma nas čaka nekaj cestnih zastojev, a kljub vsemu smo v Ljubljani še ob čisto normalnem času. Poslovimo se z objemi, iskrenimi zahvalami in željami, da se znova snidemo. Ej, družba – fajni ste bili. Tudi vi ste nama pokazali kako so lahko ležerne dvojkice luštne in polne. Predvsem zaradi vas. Hvala.