Dame vseh sort…

…na krpljanju v Palah di San Martino.

Pale so, ja veeeeem pisala sem že o tem, meni eden lepših končkov v Dolomitih, čeprav bi kupčke dolomitskih pogorij težko »poredala« po priljubljenosti. Pale imajo v sebi nekaj divjega, razdrapanega, nedostopnega, hkrati pa znajo razvajati s hojo po visoki planoti, te stisniti v objem z vršaci strašljivih oblik in razvajati z razgledi v daljave in globine. Pale me spominjajo na marsikaj.

Tokratno krpljanje je bilo tisto, ki ga človek prav nikoli ne pozabi. Skupina spet ni bila polna in čeprav je kazalo, da nas bo ravno za en kombi, sta v desetih minutah prileteli dve prijavi in čutila sem, da ne bo prav, da koga izključim. Če se ljudje želijo imeti lepo, naj se imajo. Prijazno (na slabš mi gre!) odstopim volan kombija in (spet) spremljam s svojim avtom. Pa se pejmo met fajn, tko k rada rečem (in tud resno mislm).

Nalagati začneva v Kranju. Najprej Snežana in Lea, v Ljubljani prisedeta Mojca in Suzana, na Razdrtem Minka in Nika, v Vrtojbi pa Mojca in Teja.

Obeta se lepo vreme, snega je dovolj, pogoji za »fajn se met« so nekako izpolnjeni. Že pred odhodom se dogovoriva, kot vedno, da ponudiva največ, kar lahko. Vsaka po svoje in vsaka svoje.

Zapeljeva torej na izhodišče, na začetek najlepše dolomitske doline, Val Venegie.

Noro lepa je. Pot nezahtevna, pogledi božanski. In ves čas imaš občutek, da dejansko potuješ v objem gora. Najprej osnovna navodila tistim, ki se s tem čudom na nogah srečujejo prvič. Poskusim biti čim bolj enostavna z navodili, poskusim se malo pošaliti, povedati, da zmorejo, da zmorem tudi jaz.

Prvi koraki so nerodni, pa mar niso vsi? Široka pot je, primerna za vsakogar. Takšna, ki daje dobre občutke, ki so v življenju tako zelo pomembni. Pri vodenju se globoko zavedam, da je način podajanja informacij, predvsem pa občutek, ki ga daješ ljudem, ko jih vodiš po neznanih poteh, zelo pomemben. Ko si varen, ko se počutiš varnega, si lahko sproščen, nasmejan, zadovoljen. Strah vse to povozi.

Gerečnca, spet si zašla 😊 Krpljat smo šli!

Torej prvi, negotovi koraki nas pripeljejo do planine, kjer nas obsije sonce, pozdravi nas svetloba, v daljavi se začuti divjina Pal. Tista stena, ki se ji bližamo in nekako obstanemo pod njenim vznožjem. Malo nam je že toplo, zato sledi slačenje. Rada se pošalim, da naj pri slačenju ne pretiravajo 😊 da se ne zgodi kaj nespodobnega 😊 Klepet in smeh napolni dolino. Ženska družba, v kateri je prav vsaka prišla iskat kaj drugega, se premika po snežnem raju.

Pri naslednji planini si privoščimo malico, nato zakorakam naprej. Vleci, Gerečnca. Dan je lep, nasmehi so široki, nekaj je v zraku. Do Baite Segantini prehodimo več kot 7 kilometrov, a vsak korak je vreden, vsak korak poplačan z lepotami, ki nas obdajajo.

Pri bajti se malo pomartinčkamo, nekaj pojemo, naredimo skupinsko fotko, napolnimo duše z vtisi.

Nazaj grem malo po svoje, kajti samo tako znam 😊 V cel sneg, kjer krplje pokažejo vse svoje dobre lastnosti 😊 Ko bi jih tudi ljudje. Spuščamo se, malo jadramo, malo srfamo, malo padamo in se pobiramo. Smeh, smeh, smeh.

Sonce, okolica in družba nam obarva lička. Mar ni to sreča? Kakor komu, vem. Ustaviva še na prelazu Rolle, kjer spijemo kavo, čaj. Pofotkamo tisto presneto lepo kuliso Pal, ki nam kaže kako majhni smo, nepomembni. A v življenju koga, vsaj enega, smo lahko vse. Anede?

Pred prihodom v hotel še v trgovino, da bo naslednji dan lažje pregurati. Sobe, tuš, večerja. Izredno dobro kuhajo v tem hotelu in obroki so obilni. Klepet skupine pri večerji ponudi nova spoznanja. Kaj smo, kako smo in zakaj smo. A pomembno je, da smo. Kratka navodila za naslednji dan izletijo iz ust in pred nami je noč.

Zajtrk ni prav zgodaj, vreme je stabilno, imamo čas. Brm, brm do spodnje postaje gondole Rosetta. Prvi del, drugi del vožnje in na platoju smo. Na višini 2500 metrov se začne sobotna pravljica.

Vsebino pravljice seveda piše vsak po svoje. Fotkamo, naštejem nekaj vrhov, spet podam osnovna navodila. Ja, šefica, jebat ga. Vsak je kej u lajfu, ane? Sem pa predvsem vesela, da marsikaj nisem (haha).

Zakorakamo torej po tej visoki planoti. Kolona, ki se vmes pretrga. In spet jo poskusim sestavit, skonektat. Mah, pa nič – saj vse vem. Ustavimo se, fotkamo, poziramo, si poklanjamo nasmehe in poglede. Sonce, sneg, svoboda! Zavriskam, zasmejim se. Ja!

Kakorkoli že, to je življenje. Vijugam med zasneženimi luknjami, po neizrazitih grebenčkih, po (če ga ne poznaš) nevarnem kraškem terenu.

Ja, zima ima svoje zakonitosti in zavedam se, da je kolona za mano prepuščena mojemu znanju in veščinam. Posmejim se in vprašam, če še kdo zna nazaj 😊. Saj vam ni treba razmišljati, le lepo se imejte. Zato ste tukaj. Preden, po veliko urah, pridemo do koče Rosetta, si seveda privoščimo kakšno pavzico ali dve, fotko, dve tri, pogovor teče, iščemo vsak svoja zadovoljstva.

Peljem seveda čisto do konca planote, da pokažem meni ljube vršace, tiste, ki sem jih že obiskala in tiste, za katere sem upala, da jih še bom. In še upam.

Pri koči malo posedimo, privežemo lačne in žejne duše, namontiramo krplje na nahrbtnike, najamemo šerpe, nataknemo »ketnce« in se podamo na »češnjo« dneva. Povabim na vrh. Na vrh, ki je višji od 2700 metrov, vzpon nanj za začetnika ni čisto enostaven, a z zaupanjem, upoštevanjem navodil (ne, ne – ni lepo, če se pravila kršijo) pripeljem skupino tja gor.

Vesela, ponosna, z občutki, ki mi jih nihče ne more vzeti. Ma ga ni junaka ali junakinje! Skupinska fotka in navodila za previden sestop. Bravo, bravo.

V dolino se spustimo z gondolo.

V hotel, v sobe, na večerjo. Smeh, ki odmeva. Besede, ki ostajajo. Ja, še en dan je pred nami. Dan, za katerega bi si verjetno kdo zaželel, da se ne bi končal. A se je.

Peljeva čez en prelaz in parkirava na drugem. Noge so že malo utrujene, dame vseh sort pa tudi. Zato bo pot krajša, a neizmerno lepa.

Najprej po utrjeni poti, nato zavijem stran od množic. Po svoje, spet. Ker znam, ker zmorem. Po sneženih dolinah, v gorah, ki tako veliko dajejo. Ustavljam, diham, kakorkoli že – živim. In dajem, več kot verjetno večina vidi. A ne potrebujem zahvale, res ne. Dajem zase, ker to sem. Fotkanje, smeh, pogovor, druženje,… vse to so naši stalni spremljevalci.

Preden zavijem do koče, odvijem desno. Na rob, skoraj čisto na rob. Kjer se zazremo v divje, razdrapane, nedostopne in tako lepe Pale. Dih jemajoče so.

Do koče, hrana, kava, prijaznost, sonce, smeh. Do kombija vodim počasi. Zelo počasi. Naj jim bo še lepo. Realnost, čeprav to tudi je, ni vedno takšna. Bodimo tukaj in zdaj.

Med vožnjo domov si skupino ogledujem v vzvratnem ogledalu mojega avtka. Vidim dame vseh sort. Na radiu pa se vrti tista, oguljena…. »Ja sam neka druga vrsta, ja bih iskreno…«

Pale, pogorje, ki pusti. Le vstopite vanj. Lahko sami, lahko z nama, lahko v družbi, lahko v dvoje. Če boste le znali vzeti nekaj zase, boste to tudi dobili. Jaz bom šla spet tja. In spet in spet in spet. In vsakič znova bom dobila nekaj drugega.

Samo neka bude sa srečom 😊