Pa so prišli spet na vrsto. Tokrat z novo skupino po »stare« razglede.
Veliko sem že napisala o Dolomitih in še vedno najdem nove zgodbe z novimi sopotniki. A ni to fajn? Zasavci rečemo nekako takole – »čist isto pa čist drugač«.
Če pogledate seznam trekingov na spletni strani hikeandchill.com, najdete marsikaj. Največ poti pa vodi ravno v različne skupine Dolomitov. Pozimi tam krpljamo dvakrat. Enkrat v skupini Pale, drugič v okolici Treh Cim in ostalih bolj poznanih kotičkih. Poleti se v Dolomite odpravimo trikrat. V divje Marmarole, v park Puez – Odle in v Lagorai. Ponovim? »Čist isto pa čist drugač«.
Najini trekingi navadno ne navdušujejo lovilcev trofej, kajti ponujajo množicam nepoznane destinacije. Zato pa navdušujejo ljubitelje lepega (lepšega), neobljudenega, nepoznanega in pristnega. In navdušujejo naju, ko vidiva nasmehe navdušenja. Kako je tukaj lepo! Kolikokrat slišan stavek, ki tako prija. Ja, res je lepo. Le doma boste težko povedali kje ste bili (haha), ker jih malo pozna konce, ki jih obiskujemo.
Skupina Puez – Odle je znana po Odlo špicah, katere se najlepše vidi s Secede. Je pa ta skupina Dolomitov znana tudi po množici lepih poti med ošiljenimi špicami, tudi jezeri, globokimi dolinami in visokimi vrhovi. Treking, ki je bil v najini režiji izpeljan največkrat. Vsaj 10 skupin navdušencev sva že pripeljali sem in v kočah, kjer spimo, sva že skoraj inventar.
No, pa se odpravimo tudi tokrat. Naj vam poskušam ponazoriti kako smo se imeli. Moji opisi so sicer moj pogled na tridnevno potepanje in če bi vprašali koga drugega, bi verjetno vztrajno trdil, da je bilo popolnoma drugače. In zagotovo je zanj/zanjo tudi bilo 😊
Začnemo spet v Kranju in »dofilamo« v Ljubljani. Tokrat se nama pridružijo Gabi, Marta, Bojana, Lidija, Milan, Mojca, Marko, Andreja, Jana, Leonida, David, Katjuša, Tamara in Milena. Čakalo nas je skoraj pet ur vožnje do sedla Gardena, nato pa hoja do prvega prenočišča, kjer nas sprejme vedno nasmejan Angelo.
Pod vtisom neurij preteklih dni in v izogib potencialni nevarnosti, prosim skupino, da tokrat poskušamo čim hitreje priti do koče. Ne, ne bomo pili kave in ne, ne bomo sedeli in žulili sendvičev. V koči bo čas za vse 😊 Do tja je sicer po markiranem času le dve uri in pol hoje, čeprav smo s skupino potrebovali uro več.
Torej zagrizemo v Alta Vio in se oziramo za tipičnimi razgledi, ki jih ponujajo te čudoviti konci. Fotkamo, ne hitimo, obiramo se pa tudi ne. Vmes malo popiha, prinese kako kapljo dežja in počasi nas okrancljajo pelerine in ostali dežni pripomočki. Pisana druščina se vzpenja, spušča in spet vzpenja.
Do sedla, kje zagledamo našo prvo kočo. Po širokih podih, ki dajejo vtis, da bomo tam prehitro. Potem pa se z vsakim korakom kažejo razsežnosti kamnite planote. Še vedno je lepo, razgledno. Meglice in dežne kapljice naredijo svoje. Ja, drugače je, kajne? Skupina se lepo giba, kljub vsemu nismo strašno hitri. Jelena hitrejši del odpelje naprej, kajti nima smisla, da zebe vse, če zmorejo hitreje. Jaz ostanem zadaj 😊 nisem sama 😊 V kočo pridemo mokri in zebe nas. Ja, tako pač v visokogorju je. Temperature hitro padejo in obvezna oprema (kapa, rokavice, topla oblačila) so tokrat čisto vsem prišla prav.
Pričaka nas topla koča, krušna peč in naša sobica, ki jo Angelo vsako leto rezervira samo za nas. Slečemo se, spijemo čas in kaj na temo »rakužila«, obesimo cunje in čeljusti se počasi odtajajo 😊 Zunaj posije sonce in zadovoljno se martinčkamo. Skočimo še na bližnje razgledne točke, fotkamo, se družimo in načrtujemo naslednji dan, ko nas bo narava razvajala do popolnosti.
Odlična večerja, romantika skupnih ležišč in dogovor, da skupini »podariva« vzpon na Piz Duledo, ki je visok 2909 metrov. Kakšno navdušenje! Ej, folk – to je tisto, kar me vedno znova prepriča, da je vredno. Vaši nasmehi in hvaležnost. Zato raje dajem kot prejemam. Vedno sem in vedno bom.
Tokrat se več kot potrdi, da je prisotnost dveh vodnic velika prednost. Predvsem zato, ker se na tem trekingu da izbrati več opcij poti in se jih prilagodi skupini. Jelena s sopotnico izbere spodnjo, najkrajšo pot do naslednje koče, jaz s preostankom skupine po zgornji poti na sedlo Nives in od tam na dramatično postavljen vrh Piz Duledo.
Hodimo počasi, korak za korakom se dvigamo v višave. Včasih se najde kdo, ki mu je tudi to prehitro. Od koče Puez se najprej po razgledni poti skoraj sprehodimo do široke travnate doline, kjer nas navdušujejo svizci. Še vsako leto smo jih videli in tudi tokrat ni drugače. Seveda fotkamo in seveda je čas za opazovanje. Čas je tudi za klepet in kak vic ali dva. Vmes je pa treba hodit 😊 Ti duš!
Na sedlu Nives se očarani zazremo v divje Odlo špice. Noro lepo.
Privoščimo si krajšo pavzo in počasi zagrizemo v zadnji del vzpona na čudovit vrh. Skupina je odlična. Pomembno je, da upoštevajo navodila. Če jih ne bi, bi vrh odpadel. Gore niso šala in vesela sem, da večina to razume. Z nasmehi pričakovanja se torej vzpenjamo na višine, ki jih v Sloveniji nimamo. Vprašam, če bo kdo prvič tako visoko. Vidim kar nekaj rok. Uau! Prvič in to z mano! Kakšna nagrada. Zame, da ne bo pomote.
Vrh je prepaden, prostora ni veliko a z dogovorom in disciplino nanj sedemo prav vsi. Čas za fotkanje. Posamezno in skupinsko. Veselje, navdušenje.
Previdno sestopimo do travnatega dela pod vrhom in se s sosednjega kuclja zazremo v skoraj grozljiv, prepaden del vrha, kje smo sedeli. Ne, neeeeeeee, saj v resnici ni tako hudo, da ne bi kdo »cagal«, je pa fascinantno! Pa rečte, če ni!
Sestopimo do sedla in nadaljujemo v smeri naslednjega. Po šodrastem spustu si na travi privoščimo malico. Razgledi? Ah in oh in uh in sploh in….kaj? Pejte pa bote vidl!
Sledi krajši, zavarovan del poti, ki pa ga povprečen pohodnik zmore brez pomoči. Če jo potrebuje pa Gerečnca poskrbi!
Spet smo na sedlu, kjer se pred nami odpre najčudovitejši pogled ever 😊 (nakladam, ampak je RES lepo). Še nekaj šodrastega sestopa nato pa travca, rožce, kravce, svizci in MI 😊 Pokažem svojo parcelo in skupino pobavim na uro »faulencanja« sonček nas greje in razgledi nas razvajajo. Sproščen klepet, smeh in zadovoljni obrazi. Še dobre pol urce in pri Tamari nas čaka kufe pa pir. Pa topla postelja in odlična večerja. Nekateri bolj, nekateri manj, nekateri pa sploh nič utrujeni priropotamo do bajte. Se sfrišamo, odžejamo in namestimo po posteljah. Počakamo večerjo in se (klasično) še kako uro ali dve režimo v posteljah. Vse sorte se dogaja in vedno znova kaj novega, nepredvidljivega in SMEŠNEGA.
Pred nami je še tretji dan, ko obiščemo slikovito Secedo. Jaz s skupino, Jelena s sopotnico med rožcami do planine, kjer se snidemo. Spet gremo počasi, z užitkom. Prosim, da se držimo navodil, kajti na repu ni vodnice 😊 Pa se vsake toliko kdo od sopotnikov ponudi, da bo pomagal. In vsakič znova vidim tisti obupani pogled, da ne bo več (hahaha) ker….ja ker tko je! Eni bi tko, drugi bi drugač, tretji bi pa mau tko pa mau drugač. Luba Gela, dougcajt mi pa nkol ni 😊
No, kakorkoli že, pridrajsamo na Secedo. Pa je za ene prestrmo pa za druge tretji dan čist odveč pa za tretje prepočas pa aaaaaaaaaaaaa 😊 😊 😊 Ko pridemo gor je pa vsem fajn. Pol pa ved, če veš.
Posedimo in naredimo nov miljon fotk, ki jih bomo potem na poti domov brisali. Kaj novega? Ne! Iste reakcije, le drugi obrazi (haha).
Krožno sestopimo, se na planini okrepčamo in v polni zasedbi nazaj do Tamare.
Čas za pijačo, nato nas čaka še sestop v dolino. Skupina na okrepčilu, mi2 s taksijem na Gardeno po kombija. Pot domov mine v prijetnem vzdušju. Obujamo spomine in delamo načrte. In zadovoljni smo in malo utrujeni in…ja, tko je, če greš.
»Čist isto pa čist drugač«
Letos naju Dolomiti čakajo še konec avgusta, gremo v Lagorai. Z novo skupino, ki bo pisala novo zgodbo. Do takrat pa seveda še kam. Dokler se mi bo le dalo 😊
Comments